Prevod

Neki popotnik je iskal prenočišče in naletel na veliko, nekoliko zanemarjeno hišo. »Ali bi smeli tu prenočiti?« je vprašal. Ženski glas mu je odgovoril: »Le izvolite, prenočite pri meni.« Vsi so sestopili in se namestili. Hiša je bila velika, vendar ni bilo čutiti, da bi v njej živel še kdo razen ene same ženske. Ko se je zdanilo, so pojedli, se pripravili na pot in hoteli oditi, tedaj pa je iz hiše prišla ženska in rekla: »Ne morete kar oditi. Ostanite še.« »Kaj naj to pomeni?« jo je vprašal popotnik. »Dolgujete mi tisoč rjōjev zlata. Šele ko poravnate dolg, smete oditi.« Popotnik se je zasmejal. »Glej no, kaže, da imam dolg!« Nato je rekel: »Počakajte malo,« spet sestopil in sedel. Velel si je prinesti z usnjem prevlečeno skrinjico in okoli sebe razpeti zaveso. Čez nekaj časa je poklical žensko in ta je prišla k njemu. »Ali se je vaš oče morda ukvarjal z vedeževanjem po Knjigi premen?« jo je vprašal. »Kdo bi vedel. Počel je nekaj podobnega temu, kar počnete vi.« »Torej je tako,« je rekel. »Pa povejte, kako naj bi vam dolgoval tisoč rjōjev zlata in zakaj terjate, naj jih plačam?« Odgovorila je: »Ko je moj oče umiral, mi je zapustil nekaj imetja, da bi imela od česa živeti, in mi dejal: ‘Čez deset let bo tega in tega meseca semkaj prišel popotnik in prosil za prenočišče. Ta človek mi dolguje tisoč rjōjev zlata. Zahtevaj ga od njega, in kadar boš v stiski, ga prodaj toliko, da boš imela za življenje.’ Doslej sem živela tako, da sem po malem prodajala stvari, ki mi jih je zapustil oče. Letos pa nimam več ničesar, kar bi lahko prodala, zato sem nestrpno čakala, kdaj bo napočil dan, ki mi ga je napovedal. Prav danes ste prišli in prenočili pri meni, zato sem pomislila, da ste vi tisti, ki mi dolguje zlato, in vas ogovorila.« »Z zlatom je res tako. Tudi kaj takega se lahko zgodi,« je dejal popotnik, jo odvedel v kot in dal, ne da bi za to izvedeli drugi, potrkati po stebru. Kjer je votlo zadonelo, ji je pokazal: »Tu notri je zlato, o katerem govorite. Odprite steber in ga po malem jemljite ven ter porabljajte.« Nato je odšel. Ženskin oče je bil namreč vešč vedeževanja po Knjigi premen. Ko je prerokoval o hčerini usodi, je spoznal, da bo čez deset let obubožala in da bo prav tistega meseca in dne tja prišel prenočevat mož, ki se tudi sam ukvarja s tem vedeževanjem. Pomislil je, da bi hči, če bi ji povedal za skrito zlato, tega prezgodaj vzela iz skrivališča in ga zapravila, ko pa bi nastopila revščina, ne bi imela več od česa živeti in bi se znašla v stiski. Zato ji je pred smrtjo zapustil takšno navodilo. In res tudi po njegovi smrti ni prodala hiše, temveč je dočakala napovedani dan in od popotnika tako odločno terjala dolg. Ker je bil tudi ta vešč vedeževanja po Knjigi premen, je doumel očetov namen, z vedeževanjem odkril skrivališče, ji ga pokazal in odšel. Z vedeževanjem po Knjigi premen je bilo torej mogoče prihodnost razbrati tako jasno, kakor bi jo imel na dlani.