Prevod

Med Tsunemasovimi spremljevalci je bil mož po imenu Masayuki. Razvedelo se je, da je dal izdelati kipe Bud in da namerava zanje prirediti posvetitveni obred. Iz prostorov, kjer je prebival Tsunemasa, se je razlegalo glasno veseljačenje ob jedi in pijači, zato je gospod poslal vprašat: »Kaj se pa godi tam?« Odgovorili so mu: »Neki Masayuki namerava posvetiti kipe Bud, pa je prišel pogostit svojega gospodarja. Drugi spremljevalci so se mu pridružili in zdaj veseljačijo. Samo danes bo postregel kakih sto pladnjev jedi. Za jutri pa menda tudi za vas pripravlja pogostitev, ki jo bo Tsunemasa prinesel s seboj.« Gospod je vprašal: »Ali vsi, ki posvečujejo kipe Bud, prirejajo takšne gostije?« Rekli so mu: »Ljudje na deželi začnejo ob takšni priložnosti streči že štiri ali pet dni vnaprej. Včeraj in predvčerajšnjim je pri sebi doma gostil svoje ljudi in sosede.« »To je pa zabavno,« je rekel gospod. »Potemtakem nam ne preostane drugega, kakor da počakamo do jutri.« Pri tem je ostalo. Ko se je zdanilo, je že nestrpno čakal, in čez čas se je res pojavil Tsunemasa. Gospod si je mislil, da zdaj prihaja pričakovana pojedina, ko je zaslišal: »Kje je? Prinesite sem!« In res, čeprav jedi niso bile nič posebnega, so jih prinašali na velikih pladnjih, visoko naložene, in jih postavljali predenj. Za njegove spremljevalce so postavili še enega ali dva prav spodobno obložena pladnja, hrane pa so prinesli toliko, da je je bilo tudi za nižje služabnike in ženske. Pred pridigarja so kot pokušino postavili še posebno izdaten obrok. Za pridigarja so namreč nameravali povabiti meniha, ki je spremljal nekega popotnika. Ko so tako jedli in pili sake, je menih, ki naj bi ga povabili za pridigarja, dejal: »Slišal sem, da naj bi jutri pridigal, nisem pa izvedel, katere Bude boste posvetili. Katerim Budam so namenjeni ti kipi? Bud je vendar veliko. Rad bi vedel, da bi lahko izbral ustrezne sutre za recitiranje.« Tsunemasa ga je slišal in rekel: »Prav imaš.« Nato je poklical: »Je Masayuki tukaj?« Pristopil je mož, ki je očitno nameraval prirediti posvetitev: visok in krepak, z rdečkasto brado, star kakih petdeset let, z mečem za pasom in v usnjenih golenicah. »Pridi sem,« mu je dejal Tsunemasa. Mož je stopil na dvorišče in sedel. Tsunemasa ga je vprašal: »Katere Bude pa nameravaš posvetiti?« »Kako naj bi jaz to vedel?« je odgovoril. »Kaj praviš? Kdo pa naj bi vedel? Ali morda kdo drug posvečuje kipe, ti pa samo skrbiš za priprave na obred?« »Ne, ni tako. Jaz, Masayuki, jih bom dal posvetiti.« »Kako potem ne veš, kateri Bude so?« »To bo pa že vedel kipar.« Čeprav se je to zdelo nenavadno, si je Tsunemasa mislil, da je morda res tako in da je mož le pozabil imena Bud. »Kje pa je ta kipar?« ga je vprašal. »V templju Eimeiji.« »Saj to je blizu. Pokliči ga.« Mož je odšel in se vrnil z njim. Bil je debel menih širokega, ploščatega obraza, star kakih šestdeset let, in prav nič ni kazalo, da bi bil posebno razgledan. Prišel je in sedel poleg Masayukija. »Si ti kipar?« ga je vprašal Tsunemasa. »Sem.« »Si ti izdelal kipe za Masayukija?« »Izdelal sem jih.« »Koliko pa?« »Pet.« »In katere Bude si upodobil?« »Tega pa ne vem,« je odgovoril. »Kako, ne veš? Masayuki pravi, da ne ve; če še kipar ne ve, kdo naj bi potem vedel?« »Kako pa naj bi kipar to vedel? Kipar tega ne more vedeti.« »Kdo pa potem lahko ve?« »Častiti pridigar bo že vedel.« »Kaj pa zdaj to pomeni?« so vzkliknili navzoči ter planili v glasen smeh. Kipar pa se je razjezil. »Saj sploh ne veste, kako se tem rečem streže!« je rekel in vstal. Ko so nato poizvedeli, kaj naj bi vse to pomenilo, se je izkazalo, da so mu naročili le, naj izdela kipe Bud. Izrezljal je torej pet podob z okroglimi glavami, podobnih obcestnemu božanstvu Sae no kami, le brez pokrivala. Ko naj bi jih posvetili, bi pridigar vsakemu šele določil ime in povedal, kateri Buda je ta in kateri oni. Ko sem to slišal, se mi je zdelo prav smešno, vendar sem izvedel tudi, da naj bi si človek s tem pridobil enake verske zasluge. Takšne nenavadne reči so torej počeli ti preprosti ljudje.