Prevod

Živel je menih po imenu Kūsuke, ki je rad vihtel orožje. Bival je pri nekem menihu, s katerim sem bil dobro znan. Kar naprej je govoril, da bi rad dal izdelati Budov kip in ga slovesno posvetil. Kdor ga je slišal, je seveda mislil, da namerava kiparju izročiti plačilo in mu naročiti izdelavo. Poklical je torej kiparja k sebi in mu dejal: »Rad bi dal izdelati tri čevlje visok Budov kip. Tole pa je namenjeno za plačilo.« Pokazal mu je razne dragocenosti. Kipar je bil zadovoljen in jih je že hotel vzeti ter oditi, ko mu je menih rekel: »Če kiparju izročim plačilo, potem pa se delo zavleče, se utegnem razjeziti. Tudi vam bi bilo neprijetno, če bi vas nenehno priganjal in grajal, in ves trud za pridobitev verskih zaslug bi se mi nazadnje zdel zaman. Tole so zelo lepe stvari. Zapečatite jih in jih pustite tukaj, pa tudi kip izdelajte kar pri meni. Tistega dne, ko bo dokončan, boste lahko vse skupaj odnesli.« Kiparju se je zdelo to precej nadležno, a ker mu je obljubil bogato plačilo, je privolil in se lotil dela. Menih pa je dejal: »Če bi kip izdelovali doma, bi se tam tudi hranili. Menda ne pričakujete, da boste tukaj dobivali še jesti?« In mu ni dal niti obroka. Kipar je presodil, da ima prav, zato je vsako jutro doma nekaj pojedel, nato prišel, ves dan delal in se zvečer vračal domov. Tako je mineval dan za dnem in kip je dobival obliko. Da bi ga dal še premazati z lakom in kupil zlate lističe ter ga kar najlepše dokončal, si je kipar na račun obljubljenega plačila pri drugih izposodil denar. Menihu je sicer dejal: »Namesto da si moram izposojati, bi mi lahko dali vsaj toliko predujma, kolikor stane lak. Tako bi lahko kupil tudi zlate lističe in plačal lakirca.« Toda menih je odvrnil: »Zakaj zdaj govorite tako? Ali nisva že na začetku vsega dogovorila? Najlepše je vendar dobiti vse naenkrat. Ni prav, da hočete plačilo po koščkih.« Ni mu dal ničesar, zato si je moral kipar denar izposoditi. Ko je bil kip naposled dokončan in je bilo treba Budi le še poslikati oči, je kipar povedal, da bo nato vzel plačilo in odšel. Menih je začel premišljevati, kaj naj stori. Svojima dvema hčerkama je naročil: »Vsaj danes postrezita temu kiparju.« Nato ju je z nekakšnim opravkom poslal od doma, sam pa si je opasal meč in odšel, kakor da gre tudi on nekaj iskat. Doma je pustil samo ženo, da je delala družbo kiparju. Kipar je dokončal Budove oči in si mislil: »Ko se menih vrne, bom dobro jedel, potem pa vzel zapečatene stvari in jih odnesel domov. To bom porabil za ono, ono pa za nekaj drugega.« Medtem ko je tako v mislih razporejal plačilo, se je menih prikradel v hišo, zavil z očmi in zarjul: »Torej mi zapeljuješ ženo! Ti bom že pokazal!« Izvlekel je meč in planil nad kiparja. Ta je pomislil, da mu bo razklal glavo, in se pognal v beg. Menih ga je dohitel, večkrat zamahnil mimo njega ter ga tako pregnal. »Prekleti malopridnež mi je ušel! Pa sem mu hotel razčesniti glavo! Ti kiparji res ne morejo pustiti tujih žena pri miru! Saj se bova še srečala!« je grozil in se vrnil domov. Kipar je medtem ušel na varno in ves zasopel premišljeval: »Še dobro, da sem odnesel celo glavo. Ko mi vsaj ne bi grozil, da se bova še srečala! Potem bi še lahko pomislil, da je to storil samo v navalu jeze. Tako pa mi bo ob naslednjem srečanju nemara spet hotel razklati glavo. Nobeno bogastvo ni vredno toliko kot življenje.« Še po svoje orodje ni šel, temveč se je skril, da ga ni bilo mogoče najti. Ljudje, pri katerih si je izposodil denar za zlate lističe in lak, so pošiljali k njemu sle in zahtevali vračilo, zato jim je moral tako ali drugače poplačati dolg. Kūsuke pa je govoril: »Čudovit Budov kip sem dal izdelati. Kako naj ga zdaj primerno posvetim?« Tisti, ki so slišali, kaj se je zgodilo, so se mu nekateri smejali, drugim pa se je gnusil. Izbral je ugoden dan za posvetitev, izprosil darove pri svojem gospodu in znancih ter nekomu naročil, naj se dogovori s pridigarjem. Ko je prišel določeni dan, je poslal ponj in pridigar je prišel. Ob vhodu mu je menih stopil naproti in se priklonil do tal. »Kaj pa počnete?« ga je vprašal pridigar. »Kako naj vam ne bi izkazal tolikšne časti?« je odgovoril menih, zapisal svoje ime □ in mu zapis izročil v znamenje, da stopa v njegovo službo. »Tega pa res nisem pričakoval,« je dejal pridigar. »Od danes naprej vam bom služil, zato vam to izročam,« je odgovoril menih. Nato je dal privesti lepega konja in dejal: »Ker nimam ničesar drugega, vam bom tega konja podaril za današnji obred.« Zatem je prinesel še zavitek zelo lepe rdeče svile, ga razgrnil in rekel: »Tole pa vam daruje moja žena.« Pridigar se je široko nasmehnil, zadovoljen z obljubljenimi darovi. Predenj so postavili pripravljeno jed, toda ko je hotel začeti jesti, mu je menih rekel: »Najprej posvetite Budo, potem pa boste jedli.« Pridigar je pritrdil in se povzpel na pridigarski sedež. Ker so ga čakali tako lepi darovi, se je pridige lotil z vsem srcem. Poslušalci so bili globoko ganjeni, tudi samemu menihu pa so solze tekle po licih. Ko je bila pridiga končana, je pridigar udaril na zvonec, sestopil in hotel sesti k jedi. Tedaj je pristopil menih, si pomel dlani in dejal: »Kako čudovito je bilo! Odslej se bom vedno zanašal na vas. Zdaj sem vendar vaš služabnik, zato bom vzel vaš obrok za svojo oskrbo.« Še preden je pridigar utegnil prijeti za paličice, je pograbil jed in jo odnesel. Pridigar se je še čudil temu ravnanju, ko je menih privedel konja in rekel: »Tega konja pa mi dovolite imeti za ježo.« Obrnil ga je in odpeljal. Potem se je vrnil po svilo. Pridigar si je mislil, da mu bo vsaj to vendarle pustil, menih pa je rekel: »Tole bom vzel za zimsko obleko.« Pobral je še svilo in dodal: »Zdaj pa srečno pot.« Pridigar je odšel z občutkom, kakor da ga je v sanjah ukanila lisica. Slišal sem, da je bil tistega dne povabljen še drugam, a ker je vnaprej izvedel, da mu bodo tukaj za dar dali lepega konja in še druge reči, je druga povabila odklonil in prišel sem. Ali si je menih s takšnim ravnanjem vendarle pridobil vsaj kaj verskih zaslug? Le kako naj bi bilo s tem?