Kako je svetnik Ban zažgal vrata Ōtenmon

Besedilo

Kako je svetnik Ban zažgal vrata Ōtenmon

Nekoč, davno tega, je za vladavine cesarja Mizunooja (Seiwe) pogorelo dvorno poslopje Ōtenmon. Požar je nekdo zanetil nalašč. Veliki svetnik Ban no Yoshio je naznanil dvoru, da je to delo ministra Makota, in cesar je že nameraval ministra kaznovati. Gospod Chūjin je bil tedaj državne zadeve prepustil svojemu mlajšemu bratu, desnemu ministru iz Nishi-Sanjōja (gospodu Yoshimiju), sam pa se je umaknil v Shirakawo. Ko je slišal, kaj se dogaja, se je silno vznemiril. Kar v čepici eboshi in dvornem ogrinjalu nōshi je zajahal poštnega konja ter prijahal vse do severne stražnice. Stopil je pred cesarja in mu dejal: »Morda gre zgolj za obrekovanje tistega, ki je to naznanil. Zelo nenavadno bi bilo, ko bi Vaše veličanstvo iz tega napravilo tako hudo zadevo. Takšne stvari je treba vedno znova skrbno preiskati, razločiti resnico od laži in šele nato izreči sodbo.« Cesar je pomislil, da ima prav, in ukazal zadevo preiskati. Ker se je izkazalo, da obtožba nima nikakršne trdne podlage, je izdal ukaz, naj ministru sporočijo, da je oproščen. Ko je gospod Chūjin prejel ta ukaz, se je vrnil domov. Levi minister pa je ob misli, da ga bodo po krivem kaznovali, čeprav ni zagrešil ničesar, žaloval v silni stiski. Oblekel si je uradno dvorno oblačilo, na vrtu razgrnil grobo rogoznico, stopil nanjo in se obračal k nebu s prošnjo za pravico. Tedaj je na konju prihitel poveljnik palačnih komornikov, ki je prinašal vest o oprostitvi. Vsi v hiši so pomislili, da prihaja sel z ukazom, naj ministra nemudoma kaznujejo, in planili v glasen jok. Ko pa je razglasil, da je minister oproščen, in odšel, so se znova razlegli glasni kriki in jok, tokrat od veselja. Čeprav je bil oproščen, je minister dejal: »Kdor služi dvoru, je očitno lahko obtožen zločina, ki ga ni zagrešil.« Odtlej ni več zahajal v dvorno službo kakor poprej. S to zadevo pa je bilo takole. Prejšnjo jesen se je neki pripadnik desne palačne straže, ki je živel v vzhodnem delu Sedme avenije, pozno ponoči vračal domov iz službe. Ko je šel mimo Ōtenmona, je zaslišal ljudi in šepetanje. Skril se je ob pokritem hodniku in opazoval. Zagledal je nekoga, ki se je oprijemal stebra in se spuščal po njem. Začudeno je pogledal bolje in prepoznal velikega svetnika Bana. Za njim je splezal njegov sin, nato pa še služabnik po imenu Toyokiyo. Stražar ni niti slutil, kaj so tam počeli, in jih je opazoval. Brž ko so bili vsi trije na tleh, so se pognali v tek in oddirjali proti južnim vratom Suzakumon. Tudi sam se je odpravil proti domu. Ko je prišel nekam do križišča Druge avenije in Horikawe, je zaslišal vpitje po ulicah, da v cesarski palači gori. Ozrl se je in res zagledal ogenj v smeri palače. Stekel je nazaj in videl, da gori nekje sredi zgornjega dela Ōtenmona. Tedaj je razumel, da so se tisti ljudje povzpeli tja, da bi zanetili požar. Toda ker je bila to nadvse resna zadeva, ki jo je nekdo premišljeno zasnoval, si ni drznil nikomur ničesar povedati. Pozneje se je povsod govorilo, da je za požar kriv levi minister in da ga bodo kaznovali. »Kako strašno, ko pa vendar obstaja človek, ki je to res storil,« si je mislil. Ker pa tega ni mogel kar povedati, je hodil naokrog s težkim srcem. Ko je slišal, da je minister oproščen, je pomislil: »Kdor ni kriv, se nazadnje vendarle reši.« Tako je nastopil deveti mesec. Tedaj sta se sprla majhen otrok oskrbnika velikega svetnika Bana in stražarjev sinček. Oskrbnik je zavpil, stražar pa je prišel ven, da bi otroka ločil. Tudi oskrbnik je stopil iz hiše pogledat, kaj se dogaja. Razdvojil ju je, svojega otroka poslal v hišo, stražarjevega pa zgrabil za lase, ga podrl na tla in ga začel tako neusmiljeno teptati, da bi ga skoraj ubil. Stražar si je mislil: »Moj otrok in njegov sta oba le otroka, ki sta se sprla. Namesto da bi ugotovil, kaj je bilo, tako brezsrčno tepta prav mojega. To je vendar nedopustno!« Razjezil se je in dejal: »Kako moreš tako neusmiljeno ravnati z majhnim otrokom?« Oskrbnik mu je odvrnil: »Kaj blebečeš, ti! Kaj pa naj bi se mi zgodilo, če pretepem takega bednega državnega služabnika, kakršen si ti, ki se šopiriš s tem, da si stražar? Dokler je tu moj gospodar, veliki svetnik, se mi ne more nič zgoditi, pa če zagrešim še tako hudo pregreho. Ti butec, ki govoriš neumnosti!« Tedaj se je stražar silno raztogotil in zabrusil: »Kaj govoriš, ti! Misliš, da je tvoj gospodar, veliki svetnik, tako mogočen? Ali ne veš, da je tvoj gospodar še vedno ugleden človek samo zaradi mojih ust? Če jih odprem, ali bo tvoj gospodar še lahko živel med ljudmi?« Oskrbnik je ob tem požrl jezo in zlezel nazaj v hišo. Prepir pa so prišli gledat sosedje in drugi ljudje iz okolice; nagnetli so se kakor na sejmu in slišali vse, kar je bilo izrečeno. Spraševali so se, kaj neki naj bi te besede pomenile. Nekateri so o tem pripovedovali ženam in otrokom, drugi so novico širili naprej med znanci, in tako se je razvedela po vsem mestu ter prišla tudi cesarju na uho. Stražarja so poklicali pred dvor in ga zaslišali. Sprva je vse zanikal, ko pa so ga zasliševali tako ostro, da mu je že samemu grozila kazen, je povedal vse od začetka do konca, natanko tako, kakor se je zgodilo. Nato so zaslišali tudi velikega svetnika in druge. Ko je resnica prišla na dan, so ga izgnali. Zažgal je bil Ōtenmon, krivdo zvalil na ministra Makota in skušal doseči njegovo obsodbo, da bi sam kot prvi med velikimi svetniki postal minister. Toda spletka se je obrnila proti njemu in kazen je doletela njega samega. Kako bridko je moral to obžalovati!