Waltey

Waltey

Zvesti pes Črni zmaj

Sou Shen Ji · Gan Bao
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Zvesti pes Črni zmaj

Vir
Sou Shen Ji
Avtor
Gan Bao
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
文言
Čas branja
2 min branja
Obseg
2 strani
Naslov izvirnika
457 第20卷 · 第09則

O izvirniku

Sou Shen Ji

Klasični kitajski zapisi o duhovih, čudežih, znamenjih in nenavadnih dogodkih. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Sou Shen Ji v jeziku 文言.

Besedilo

Zvesti pes Črni zmaj

V času Sun Quana je v Jinanu pri Xiangyangu živel Li Xinchun. Doma je imel psa po imenu Črni zmaj, ki mu je bil nadvse pri srcu. Naj je kam šel ali kje posedal, pes ga je vselej spremljal, in pri vsakem obroku je z njim delil hrano. Nekega dne je zunaj mesta pil vino in se hudo upijanil. Ker ni zmogel priti domov, je legel v travo. Tedaj je prišel na lov upravitelj Zheng Xia. Ko je videl, kako visoka je trava na poljih, je ljudem ukazal, naj jo zažgejo. Veter je ogenj zanašal naravnost proti kraju, kjer je ležal Xinchun. Ko je pes zagledal bližajoče se plamene, je z zobmi zgrabil gospodarjevo oblačilo in ga začel vleči, toda Xinchun se ni ganil. Kakih trideset do petdeset korakov od tam je tekel potok. Pes je stekel k njemu, skočil v vodo, nato pa se z mokrim kožuhom vrnil h gospodarju in tekal okoli njega ter škropil tla z vodo. Tako je svojega gospodarja obvaroval hude nesreče, sam pa se je med prenašanjem vode tako izčrpal, da je ob njem poginil. Kmalu zatem se je Xinchun prebudil. Ko je zagledal mrtvega psa z docela mokrim kožuhom, se je silno začudil. Potem pa je opazil sledove požara in planil v neutolažljiv jok. Novica je prišla do upravitelja. Ganjen je dejal: »Pes je v hvaležnosti presegel človeka. Če človek ne pozna hvaležnosti, kako naj se sploh meri s psom!« Takoj je ukazal, naj za psa pripravijo notranjo in zunanjo krsto, oblačila in prešito odejo ter ga pokopljejo. Še danes je v Jinanu grob zvestega psa, katerega gomila se dviga več kot deset zhangov visoko.

Izvirnik

457 第20卷 · 第09則

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

孫權時李信純,襄陽紀南人也,家養一狗,字曰黑龍,愛之尤甚,行坐相隨,飲饌之間,皆分與食。忽一日,於城外飲酒,大醉。歸家不及,臥於草中。遇太守鄭瑕出獵,見田草深,遣人縱火爇之。信純臥處,恰當順風,犬見火來,乃以口拽純衣,純亦不動。臥處比有一溪,相去三五十步,犬即奔往入水,濕身走來臥處,周回以身灑之,獲免主人大難。犬運水困乏,致斃於側。俄爾信純醒來,見犬已死,遍身毛濕,甚訝其事。睹火蹤跡,因爾慟哭。聞於太守。太守憫之曰:「犬之報恩,甚於人,人不知恩,豈如犬乎!」即命具棺槨衣衾葬之,今紀南有義犬葬,高十餘丈。