Prevod

Ko je bil visoki menih Jie (Ryōgen, doma iz pokrajine Ōmi, ki je preminil tretji dan prvega meseca tretjega leta dobe Eikan v starosti triinsedemdesetih let) predstojnik samostana, so na dan, določen za podelitev meniških zaobljub, kakor po navadi opravili vse priprave in čakali na njegov prihod. Toda še na poti se je nenadoma obrnil in vrnil domov. Njegovi spremljevalci niso mogli razumeti, kaj se je zgodilo. Menihi in samostanski uradniki so ga brez konca grajali, češ da se ne spodobi v zadnjem hipu prelagati tako pomembnega, vnaprej določenega obreda, ko pa ni videti nobene posebne ovire. Zbrali so se celo novinci iz vseh dežel in čakali, da bodo sprejeli zaobljube. Tedaj je predstojnik po nižjem samostanskem uradniku iz Yokawe poslal sporočilo: »Današnja podelitev zaobljub je odložena. Opravili jo bomo, ko bo znova sklicana.« Ko so sla vprašali, zakaj je obred odpovedal, je odvrnil: »Prav nič ne vem o razlogu. Rekel mi je le, naj hitro stečem sem in vam to sporočim.« Zbrani niso razumeli, kaj naj bi to pomenilo, in so se vsi razšli. Nato pa je okoli druge ure popoldne zapihal silen veter in južna vrata so se nenadoma zrušila. Šele tedaj so ljudje doumeli, da je predstojnik vnaprej sprevidel, kaj se bo zgodilo, in zato preložil obred. »Ko bi bili podeljevali zaobljube, bi vse tiste množice pokopalo pod seboj!« so vzklikali, prevzeti od občudovanja.