Prevod
Nekoč, pred davnimi časi, je v deželi Tango živela stara nuna. Slišala je govoriti, da se bodhisattva Jizō ob vsaki zori sprehaja po svetu, in odtlej je vsako jutro ob svitu tavala naokrog, da bi ga uzrla. Nekoč jo je opazil kockar, ki je ves potrt posedal, potem ko je vse zaigral, in jo vprašal: »Častita nuna, kaj vendar počnete zunaj v tem mrazu?« Odgovorila mu je: »Pravijo, da se bodhisattva Jizō ob zori sprehaja po svetu, pa takole hodim naokrog v upanju, da ga srečam.« Kockar ji je rekel: »Jaz pa vem, po kateri poti hodi Jizō. Le pojdite z menoj, pa vas popeljem k njemu.« »O, kakšna sreča!« je vzkliknila. »Odpelji me tja, kjer hodi Jizō!« »Dajte mi kaj v zameno, pa vas nemudoma odpeljem,« je dejal. »Podarim ti oblačilo, ki ga imam na sebi,« mu je obljubila. »Prav, pa pojdiva,« je rekel in jo povedel k bližnji hiši. Nuna mu je vsa vesela hité sledila. V tisti hiši je živel deček po imenu Jizō in kockar je poznal njegove starše. Vprašal jih je: »Kje je Jizō?« »Igrat se je šel,« so odgovorili. »Zdaj zdaj se vrne.« Tedaj je rekel nuni: »Glejte, tu je kraj, kjer prebiva Jizō.« Nuna je od veselja slekla svoje oblačilo iz predene svile in mu ga izročila, kockar pa ga je naglo pograbil in odšel. Nuna je ostala in čakala, da bi uzrla Jizōja. Dečkovi starši niso razumeli, kaj se dogaja, in so se spraševali, čemu si neki tako želi videti njihovega otroka. Medtem se je vrnil kakih deset let star deček in rekli so ji: »Glejte, to je Jizō.« Brž ko ga je nuna zagledala, se je, ne da bi se še česa zavedala, vrgla na tla in se v globokem čaščenju sklonila z obrazom v prah. Deček se je bil igral s šibo in jo je še vedno držal v roki. Kakor bi se kratkočasil, se je z njo popraskal po čelu, in koža se mu je razprla od čela navzdol čez obraz. Iz razpoke se je prikazal nepopisno veličasten obraz bodhisattve Jizōja. Nuna, zatopljena v molitev, je dvignila pogled in ga zagledala, kako stoji pred njo. S solzami v očeh se mu je globoko priklanjala in še tisti hip odšla v raj Čiste dežele. Zato verjemite: če le v srcu dovolj globoko in vdano mislimo na Budo, se nam bo tudi razodel.
