Prevod

Nekoč je v bližini Godžōja živel Sadajū, sin Kinjukija, upravitelja province Harima, in oče Akimuneja, ki živi v naših dneh. Ta Sadajū se je s Satonarijem, upraviteljem province Ava, odpravil v Avo, a je na poti umrl. Bil je sorodnik nekdanjega upravitelja province Kavači. Ta je imel rjavolisastega vola. Nekoč si ga je nekdo izposodil, ga vpregel v voz in poslal proti Jodu. Na mostu Hicume pa je volar tako nespretno vodil vprego, da je eno kolo zdrsnilo z mostu. Voz je začelo vleči navzdol, toda vol je začutil, da voz pada, se na široko razkoračil in trdno uprl v tla. Prsni jermen se je pretrgal, voz je zgrmel z mostu in se raztreščil, vol pa je sam obstal na njem. Ker na vozu ni bilo nikogar, tudi nihče ni bil poškodovan. »Če bi bil to kak slaboten vol, bi ga potegnilo za vozom in bi se še sam poškodoval. Kakšna neverjetna moč!« so ga hvalili ljudje iz okolice. Odtlej so zanj lepo skrbeli in ga dobro krmili, potem pa je nekega dne brez sledu izginil. »Kaj neki se je zgodilo?« so se vznemirjali in ga iskali. Mislili so, da se je morda odtrgal in odtaval, zato so ga dali iskati najprej v bližini, nato še daleč naokrog, a ga niso našli. Medtem ko je nekdanji upravitelj Kavačija žaloval, da je izgubil tako izjemnega vola, je neke noči sanjal, da je k njemu prišel Sadajū. »Saj sem slišal, da je padel v morje in umrl. Kako je torej lahko prišel sem?« se je čudil, a mu je vendar stopil naproti. Sadajū mu je rekel: »Prebivam severovzhodno od tod. Od tam moram vsak dan enkrat k vznožju mostu Hicume, kjer prestajam muke. Zaradi svojih hudih grehov sem tako neznansko težak, da me nobeno jezdno živinče ne more nositi, peš pa tako težko hodim. Ker je vaš rjavolisasti vprežni vol tako močan, sem si ga vzel za ježo. Toda tako zavzeto ga iščete, da vam ga bom vrnil, ko bo minilo še pet dni, šesti dan, nekako ob uri kače. Nikar ga tako vneto ne iščite.« Tedaj se je nekdanji upravitelj prebudil. Povedal je, kaj se mu je sanjalo, in dnevi so tekli dalje. Šesti dan po sanjah, nekako ob uri kače, je vol sam od sebe prikorakal domov. Videti je bilo, da je prestal strahoten napor: ves izmučen je molil jezik iz gobca in bil premočen od znoja. »Morda je bil Sadajū zraven takrat, ko je voz z mostu Hicume zgrmel v globino, vol pa je obstal na mostu. Nemara je videl, kako močan je, pa si ga je izposodil za ježo,« je pomislil nekdanji upravitelj Kavačija in ob tej misli ga je spreletela groza. Tako je sam pripovedoval.