Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Višji svečenik J ie je bil doma iz okraja Asai v deželi Ōmi. V času, ko na gori Hiei niso mogli zgraditi posvetitvenega odra, ker ni bilo na voljo delavcev, ga je upravitelj okraja Asai povabil k sebi, da bi opravil budistični obred. Bila sta si namreč blizu, poleg tega pa je bil upravitelj njegov verski podpornik. Ko so pred svečenikom pražili sojina zrna za njegov obed in jih polivali s kisom, je vprašal: »Čemu jih polivate s kisom?« Upravitelj je odvrnil: »Če jih prelijemo s kisom, dokler so še topla, se nagubajo — temu pravimo sumucukari — in jih je laže prijeti s paličicami. Sicer drsijo in se jih ne da prijeti.« Svečenik je dejal: »Kakršna koli že so, zakaj jih ne bi mogel prijeti? Tudi če bi mi jih metali, bi jih ujel s paličicami in pojedel.« »Kako bi bilo kaj takega mogoče!« mu je ugovarjal upravitelj. Svečenik pa je rekel: »Če v tej stavi zmagam, ne bom zahteval ničesar drugega, kakor da mi zgradite posvetitveni oder.« »To bo še najmanj!« je odvrnil upravitelj in mu začel metati pražena zrna. Svečenik je sedel približno dva metra stran in jih lovil s paličicami, ne da bi mu eno samo padlo na tla. Vsi, ki so to gledali, so strmeli od začudenja. Med zrna so pomešali še peško sadeža juzu, pravkar iztisnjeno iz njega, in mu jo vrgli. Ujel jo je s paličicami, a mu je zdrsnila; vendar ni pustil, da bi padla na tla, temveč jo je pri priči spet ujel. Ker je imel upravitelj veliko rodbino, je zbral delavce in v nekaj dneh so zgradili posvetitveni oder, tako pripovedujejo.