Prevod

V kraju Tsuruga v deželi Echizen je nekoč živel mož, ki se je tako ali drugače prebijal skozi življenje, ne da bi trpel pomanjkanje. Imel je eno samo hčer in nobenega drugega otroka, zato jo je ljubil kakor svoj najdražji zaklad. Želel si je, da bi jo, dokler je še živ, zaupal možu, na katerega bi se lahko zanesla, in ji je našel ženina, vendar ta ni ostal pri njej. Poskušal je z enim in drugim, tako da jo je omožil s štirimi ali petimi možmi, a ker nobeden ni ostal, je nazadnje obupal in ji ni več iskal moža. Za hišo, v kateri so živeli, je postavil svetišče in vanj namestil podobo Kannon ter jo prosil, naj pomaga njegovi hčeri. Toda kmalu po posvetitvi svetišča in drugih obredih je umrl. Hči je še žalovala za njim, ko je kakor po njegovih stopinjah odšla tudi mati. Jokala je in žalovala, a vse zaman. Ker ni imela posesti, od katerih bi živela, se je preživljala, kakor je vedela in znala. Le kaj bi mogla sama doseči ženska brez moža? Dokler ji je ostalo še nekaj premoženja od staršev, ji je služilo štiri ali pet ljudi, ko pa je vse pošlo, ni imela niti enega služabnika več. Nazadnje je težko prišla že do hrane. Kadar si je le priskrbela kaj malega, je to sama pripravila in pojedla, potem pa se obrnila h Kannon ter jo v solzah prosila: »Pomagaj mi, da zaupanje mojih staršev vate ne bo zaman.« Nekoč je v sanjah videla, kako je iz svetišča za hišo prišel star menih in ji rekel: »Zelo se mi smiliš, zato sem sklenil, da ti poiščem moža. Poklical sem ga in jutri bo prišel sem. Ravnaj se po tem, kar ti bo rekel.« Tedaj se je prebudila. Prepričana, da ji bo božanstvo pomagalo, se je umila, odšla v svetišče in molila v solzah. Nato je v zaupanju v sanje pometla hišo in čakala na napovedanega človeka. Hiša, ki so jo nekoč postavili njeni starši, je bila velika. Po njuni smrti ni imela ničesar več, s čimer bi jo vzdrževala ali si jo uredila za bivanje, a stavba je še zmeraj stala in bila prostrana; sama je prebivala v enem kotu. Niti rogoznice ni imela, da bi jo razgrnila podse. Proti večeru tistega dne je zaslišala topot številnih konj in na dvorišče je prišlo mnogo ljudi. Nekateri so pokukali v hišo in spoznala je, da so to popotniki, ki iščejo prenočišče. »Kar nastanite se,« jim je rekla. Vsi so vstopili in se pogovarjali: »Dobro smo izbrali. Hiša je prostorna. Kako nenavadno, da ni nikjer gospodarja, ki bi nam kaj rekel! Kar po svoje se lahko namestimo.« Ko je pokukala k njim, je videla, da je njihov gospodar zelo čeden mož kakih tridesetih let. Spremljalo ga je dvajset ali trideset oboroženih mož, skupaj s hlapci in drugimi služabniki pa jih je bilo videti sedemdeset ali osemdeset. Sedeli so kar na golih deskah. Rada bi jim ponudila rogoznice ali blazine, toda ker jih ni imela, je v zadregi obsedela. Prinesli so usnjene skrinje in rogoznice, razgrnili kože in nanje položili rogoznice, okrog sebe pa razpeli zastor ter se namestili. Med njihovim vrvenjem se je znočilo, vendar ni bilo videti, da bi kaj jedli. Zdelo se ji je, da nimajo hrane. Ko bi le kaj imela, bi jim ponudila, je mislila. Pozno v noč je zaslišala glas enega od popotnikov: »Gospa, ki prebivate tu, pridite bliže. Nekaj bi vam rad povedal.« »Kaj pa bi želeli?« je vprašala in se po kolenih pomaknila bliže. Ker mu nič ni zapiralo poti, je mož nenadoma vstopil k njej in jo objel. »Kaj vendar počnete?« je vzkliknila, toda ni se mu mogla upirati; poleg tega se je spomnila sanj, zato ni več ne ugovarjala ne pomišljala. Ta mož je bil edini sin mogočnega bojevnika iz dežele Mino. Po očetovi smrti je podedoval vse njegovo imetje in po veljavi ni prav nič zaostajal za njim. Vendar mu je umrla ljubljena žena in živel je kot vdovec. Mnogi so ga hoteli za zeta in mnoge ženske so se želele poročiti z njim, on pa je ostajal sam, ker si je želel žene, podobne pokojni. Zdaj je potoval v Wakaso, kjer je imel opravke. Ko se je še podnevi nastanil v hiši, je v kotu opazil žensko, ki je ni nič zakrivalo. Pokukal je k njej, da bi videl, kdo je, in zazdelo se mu je, kakor da pred njim sedi njegova pokojna žena. Zameglilo se mu je pred očmi in srce mu je vztrepetalo. Komaj je čakal, da se stemni, da bi lahko stopil k njej in se prepričal še o njeni nravi. Zato je zdaj prišel k njej. Od prvih besed, ki sta jih izmenjala, je bila v vsem podobna njegovi nekdanji ženi. »Kakšno čudo! Tudi kaj takega se torej lahko zgodi,« je govoril. »Če se ne bi odpravil v Wakaso, ali bi te sploh kdaj srečal? Kako srečna pot je bila to zame!« V Wakasi bi moral ostati kakih deset dni, toda ker ga je skrbelo zanjo, ji je znova in znova obljubljal: »Ob zori odidem in že naslednji dan se vrnem.« Ker je bila tako ubožno oblečena, da jo je zeblo, ji je dal tudi obleko. Pri njej je pustil štiri ali pet svojih mož, skupaj z njihovimi spremljevalci kakih dvajset ljudi. Ni pa imela s čim nahraniti niti njih niti njihovih konj in v skrbeh je premišljevala, kaj naj stori. Njena mati je nekoč imela služabnico v kuhinji in slišala je, da ima ta hčer, vendar z njo ni bila v stikih. Vedela je le, da se je dobro omožila in da ji gre lepo. Prav ta ženska je nepričakovano prišla k njej. Ker je ni prepoznala, je vprašala: »Kdo pa ste?« »Oh, kako žalostno, da me ne prepoznate! A za to sem kriva sama. Hči sem tiste, ki je služila v kuhinji, ko je bila vaša pokojna mati še živa. Že leta razmišljam, da bi vas obiskala, pa je čas kar mineval. Danes sem vse drugo pustila in prišla. Če bi vedela, da živite tako brez opore, bi vas povabila, naj pridete k meni, čeprav je moj dom skromen, in ostanete po štiri ali pet dni. V srcu sem vam vdana, toda če živim drugje, bi se vam utegnilo zdeti, da vas zanemarjam, ker vas ne obiskujem vsak dan.« Tako je ljubeznivo in nadrobno govorila, nato pa vprašala: »Kdo pa so ti ljudje, ki so tukaj?« »Tu je prenočeval neki mož, ki je odšel v Wakaso,« ji je odgovorila. »Jutri naj bi se vrnil, zato je za ta čas pustil tu svoje ljudi. Toda hrane jim ni pustil, jaz pa tudi nimam ničesar, kar bi jim ponudila. Sonce je že visoko in zelo se mi smilijo, a ne vem, kaj naj storim.« »Je to morda kdo, za katerega bi morali še posebej skrbeti?« je vprašala obiskovalka. »Saj ne gre le za to,« je odvrnila gospodarica. »Že tako bi mi bilo hudo gledati ljudi, ki so se nastanili pri meni, kako sedijo lačni. Poleg tega pa ta mož ni nekdo, od katerega bi se mogla kar odvrniti.« »Potem je stvar prav preprosta! Kako srečno naključje, da sem prišla prav danes. Zdaj odidem in se vrnem z vsem potrebnim,« je rekla ženska in odšla. Gospodarica je pomislila: »Prav ko sem bila v najhujših skrbeh, je prišla oseba, ki je nisem niti pričakovala, in odšla s tako zanesljivimi obljubami. Vse to gotovo vodi Kannon.« Še bolj goreče je sklepala dlani in molila. Kmalu se je ženska vrnila z ljudmi, ki so nosili obilo jedi; pripravila in prinesla je celo krmo za konje. Njeno veselje je bilo nepopisno. Obiskovalka je postregla vsem možem, jih nasitila in jim dala piti sake, nato pa prišla k njej. »Kaj je to?« je vzkliknila gospodarica. »Kakor da so moji starši oživeli in se vrnili! Bila sem čisto brez moči in nisem vedela, kam naj se obrnem, tako me je skrbelo. Ti pa si me rešila sramote!« Od hvaležnosti se je razjokala. Tudi obiskovalka je zajokala in dejala: »Vsa ta leta sem se spraševala, kako vam gre. Toda ko se človek prebija skozi življenje, stvari ne gredo vselej po srčnih željah in tako so mi minevali dnevi. Zdaj sem prišla ravno v takem trenutku; kako bi vam ne pomagala z vsem srcem? Kdaj pa naj bi se vrnil gospod, ki je odšel v Wakaso? In koliko ljudi ima s seboj?« »Ne vem, ali bo res tako, toda menda naj bi prišel jutri proti večeru. Skupaj s temi, ki so ostali tukaj, jih je bilo kakih sedemdeset ali osemdeset.« »Potem bom morala poskrbeti tudi za njegov sprejem.« »Že to, kar si storila zdaj, je nepričakovano veselje zame. Kako bi te mogla prositi še za kaj takega?« »Naj bo treba storiti kar koli, kako bi vam odslej mogla odreči pomoč?« ji je zatrdila ženska in odšla. Poskrbela je tudi za večerjo in zajtrk vseh mož, ki so ostali v hiši. Gospodarica, vsa prevzeta od tega nepričakovanega čudeža, je lahko le nenehno molila h Kannon. Tako se je končal tisti dan. Naslednji dan so se moževi ljudje spraševali: »Danes se bo pa naš gospod gotovo vrnil, kajne?« Čakali so ga in sredi popoldneva je res prišel. Komaj se je vrnil, je bila tam že tudi ženska z množico jedi in začela glasno razporejati delo, tako da je bilo vsega v obilju in nikomur ni bilo treba skrbeti. Mož je brž stopil k gospodarici in legel k njej ter ji govoril, kako ga je skrbelo zanjo, ko je ni videl. Povedal ji je tudi, da jo namerava ob zori vzeti s seboj. Spraševala se je, kaj bo iz tega, vendar se je zanesla na besede božanstva, ki ji je v sanjah naročilo, naj se mu povsem prepusti, in se v vsem ravnala po tem, kar je rekel. Ženska je medtem dajala pripravljati vse potrebno za odhod ob zori ter hitela sem in tja. Gospodarici se je zasmilila in želela ji je kaj podariti, a ni imela ničesar. Ostal ji je le par rdečih hlač iz tanke svile, ki jih je hranila za primer, če bi jih kdaj potrebovala. Sklenila je, da ji podari te. Sama si je oblekla svilene hlače, ki jih je slekel mož, poklicala žensko k sebi in ji rekla: »Vsa ta leta nisem niti vedela, da obstajaš, ti pa si nepričakovano prišla prav takrat, ko sem te najbolj potrebovala, in me obvarovala neznosne sramote. Tako neizmerno sem ti hvaležna, da ne vem, kako bi ti to pokazala. Sprejmi vsaj to v znamenje moje hvaležnosti.« Ponudila ji je hlače, vendar jih ženska ni hotela vzeti. »Oh, nikar! Če bi vas kdo po naključju videl tako ubožno oblečeno, bi mi bilo nadvse hudo. Sama sem vam hotela prinesti oblačila. Kako naj potem sprejmem to?« Gospodarica pa je vztrajala: »Vsa ta leta sem upala, da se bo našel kdo, ki me bo popeljal iz tega življenja. Zdaj pa je ta mož nepričakovano rekel, da me bo vzel s seboj. Ne vem, kaj bo prinesel jutrišnji dan, vendar mu bom sledila. Ohrani torej to za spomin name.« Šele ko ji je znova ponudila darilo, je ženska rekla: »Nikoli ne bom pozabila vaše dobrote. Če pa pravite, naj bo za spomin, bi bilo nespoštljivo, ko bi še naprej odklanjala,« in ga sprejela. Ker je bila hiša na tistem mestu tesna, je mož vse to slišal, čeprav se je delal, da spi. Ko so zapeli petelini, so naglo vstali, pojedli jedi, ki jih je pripravila ženska, osedlali konje in jih pripeljali pred hišo. Tik preden bi gospodarica zajahala, je pomislila: »Človek nikoli ne ve, koliko življenja mu je še dano. Morda se ne bom nikoli več mogla pokloniti Kannon.« Še vedno v popotni obleki si je umila roke in odšla v svetišče za hišo. Ko je hotela počastiti Kannon, je na njenih ramenih opazila nekaj rdečega. Začudena je pogledala bliže: bile so hlače, ki jih je podarila ženski. »Kaj to pomeni? Torej je vse, kar sem imela za delo tiste ženske, storila sama Kannon!« Ob tej misli so se ji solze ulile kakor dež. Skušala jih je zadržati, pa se je vendar zgrudila na tla in se v joku zvijala. Mož jo je slišal in začuden pritekel za njo. »Kaj je?« jo je vprašal. Ker je jokala tako neutolažljivo, je še bolj zaskrbljeno vprašal: »Kaj se je zgodilo?« Ozrl se je naokrog in na ramenih Kannon zagledal rdeče hlače. Ni vedel, kaj naj to pomeni, zato jo je znova vprašal. Nadrobno mu je povedala, kako je ženska nepričakovano prišla in kaj vse je storila zanjo. »Hlače, za katere sem mislila, da jih dajem njej, zdaj visijo na ramenih Kannon ...« Niti do konca ni mogla povedati, temveč je glasno zajokala. Mož se je spomnil pogovora, ki ga je slišal, ko se je delal, da spi, in pomislil: »To so torej tiste hlače, ki jih je podarila ženski.« Prevzet je zajokal tudi sam. Tisti izmed njegovih mož, ki so razumeli, kaj se je zgodilo, so prav tako sklepali dlani in jokali. Nato so vse spoštljivo uredili in odpotovali v Mino. Odtlej sta živela v medsebojni ljubezni, ne da bi se kateri koli od njiju oziral za kom drugim. Rodili so se jima otroci in pogosto sta prihajala v Tsurugo ter vedno znova z vdanostjo častila Kannon. Tisto žensko sta dala iskati blizu in daleč, da bi izvedela, ali res obstaja, vendar je niso nikjer našli. Ker se tudi pozneje ni nikoli več oglasila, je bilo jasno, da je vse to storila sama Kannon. Mož in žena sta živela v blagostanju do sedemdesetega ali osemdesetega leta, imela sinove in hčere, in šele smrt ju je ločila.