Waltey

Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja Ko je Pilijec pripovedoval o teh bojih med Lapiti in polčloveškimi Kentavri, Tlepolem ni mogel molče prenesti bolečine, ker je bil Alkid zamolčan, in je dejal: »Čudno je, da si pozabil na Heraklejevo slavo, starec! Moj oče mi je vendar pogosto pripovedoval, da je prav on ukrotil sinove oblakov.« Pilijec je žalostno odvrnil: »Zakaj me siliš, da se spominjam nesreč, da znova odpiram žalost, ki jo je čas zagrnil pred mojimi očmi, in priznavam sovraštvo in zamere do tvojega očeta?

Res je, bogovi, storil je dela, ki presegajo vero, in svet napolnil z zaslugami, čeprav bi to rad mogel zanikati; vendar ne hvalimo ne Dejfoba ne Polidamanta ne samega Hektorja — kdo bi namreč hvalil sovražnika? Tvoj oče je nekoč porušil mesensko obzidje in razdejal nedolžni mesti, Elido in Pilos, ter med moje domače bogove prinesel meč in ogenj. Da zamolčim druge, ki jih je pokončal: nas, Nelejevih sinov, je bilo dvanajst, cvet mladine; vseh dvanajst razen mene je padlo pod Heraklejevo močjo. Za druge še lahko sprejmem, da jih je bilo mogoče premagati; čudna pa je bila Periklimenova smrt. Njemu je moč,

da si nadene poljubno podobo in jo nato spet odloži, podaril Neptun, začetnik Nelejevega rodu. Ko se je zaman spreminjal v vse mogoče oblike, se je nazadnje preobrazil v ptico, ki v ukrivljenih krempljih nosi strele in je kralju bogov najljubša. S ptičjo močjo, s perutmi, zakrivljenim kljunom in kljukastimi kremplji je možu razmesaril obraz. Tirintijec je proti njemu napel svoj vse preveč zanesljivi lok in ga, ko je visoko med oblaki nosil svoje telo in lebdel v zraku, zadel tam, kjer se perut spaja z bokom.

Rana ni bila huda, a kite, ki jih je pretrgala, so odpovedale ter mu odvzele gibanje in moč za let. Omahnil je na tla, saj oslabele peruti niso več zajemale zraka; puščico, ki je le plitvo tičala v peruti, je teža nanjo nabodenega telesa potisnila globlje, da je skozi zgornji del boka prodrla do leve strani vratu. Se ti zdaj zdi, da sem dolžan opevati dela tvojega Herakleja, prekrasni poveljnik rodoškega ladjevja?

Vendar se za brate ne maščujem drugače kakor z molkom o njegovih junaških dejanjih: moje prijateljstvo s teboj ostaja trdno.« Ko je Nelejev sin to izrekel z blagimi besedami, so po starčevem pripovedovanju znova segli po Bakhovem daru in vstali z ležišč; preostanek noči so namenili spanju. Toda bog, ki s trozobom kroti morske valove, je z očetovsko bolečino žaloval, ker se je telo njegovega sina spremenilo v Faetontovo ptico, in v silnem sovraštvu do krutega Ahila gojil nepozabno jezo, hujšo od navadne zamere.

Ko je vojna trajala že skoraj dvakrat po pet let, je neostriženega Sminteja nagovoril s temi besedami: »Ti, ki si mi med bratovimi otroki daleč najljubši, ki si z menoj zaman postavljal trojansko obzidje, ali ne zastokaš, ko vidiš te stolpe, ki bodo zdaj zdaj padli? Ali ne žaluješ za tolikimi tisoči pobitih, ki so branili te zidove? In da ne naštevam vseh: ali ti ne stopi pred oči senca Hektorja, ki so ga vlekli okoli njegovega Pergama?

Pa vendar tisti divjak, bolj krvoželjen od same vojne, še živi — Ahil, uničevalec najinega dela. Naj se mi le postavi nasproti! Poskrbel bom, da bo občutil, kaj zmorem s trozobom. Ker pa mi ni dano, da bi se s sovražnikom spopadel iz oči v oči, ga ti pokončaj s skrito puščico, ko tega ne bo pričakoval!« Delijec je prikimal in, ustrežujoč tako stričevi kakor lastni želji, zavit v meglo stopil med trojanske bojne vrste. Sredi pokola mož je zagledal Parisa, ki je le tu in tam izstrelil puščico med neznane Ahajce, in se mu razodel kot bog: »Zakaj zapravljaš puščice za kri navadnih vojakov?« je rekel. »Če ti je kaj mar za svoje, se obrni proti Eakidu in maščuj pobite brate!«

To je izrekel in mu pokazal Pelejevega sina, ki je z mečem podiral trojanska telesa; obrnil je lok proti njemu in z zanesljivo roko usmeril smrtonosno puščico. Če se je stari Priam po Hektorjevi smrti sploh še lahko česa razveselil, je bilo to to: ti, Ahil, zmagovalec nad tolikimi junaki, si bil torej premagan od strahopetnega ugrabitelja grške žene! Če ti je že bilo usojeno pasti v boju z žensko, bi gotovo raje padel pod termodontsko dvorezno sekiro!

Že je tisti strah in trepet Frigijcev, ponos in zaščita pelazškega imena, Eakid, v boju nepremagljivi junak, zgorel: isti bog ga je oborožil in isti ga je sežgal. Zdaj je pepel in od tako velikega Ahila je ostalo le nekaj, kar še drobne žare komaj napolni; živi pa njegova slava, ki napolnjuje ves svet! Ta mera je primerna takemu možu; v njej je Pelejev sin enak samemu sebi in ne čuti praznine Tartara.

Celo njegov ščit, da bi lahko spoznali, čigav je bil, neti spore in zaradi orožja se dviga orožje. Niti Tidejev sin niti Ojlejev Ajant si ga ne drzneta zahtevati, ne mlajši Atrejev sin ne starejši, večji v boju in po letih, niti kdo drug: le Telamonov in Laertov sin sta si zaupala, da sta vredna tolikšne slave. Tantalov potomec je s sebe odvrnil breme in zamero, argivskim poveljnikom ukazal, naj sedejo sredi tabora, in odločitev o sporu prepustil vsem.

Izvirnik

Source ID: ovid_metamorphoses_story_084 Citation: Ovid, Metamorphoses 12.536-12.628 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 536: Haec inter Lapithas et semihomines Centauros 537: proelia Tlepolemus Pylio referente dolorem 538: praeteriti Alcidae tacito non pertulit ore 539: atque ait: “Herculeae mirum est oblivia laudis 540: acta tibi, senior! Certe mihi saepe referre 541: nubigenas domitos a se pater esse solebat.”

542: Tristis ad haec Pylius: “Quid me meminisse malorum 543: cogis et obductos oculis rescindere luctus 544: inque tuum genitorem odium offensasque fateri? 545: Ille quidem maiora fide, di! gessit et orbem 546: inplevit meritis, quod mallem posse negare: 547: sed neque Deiphobum nec Polydamanta nec ipsum 548: Hectora laudamus—quis enim laudaverit hostem? 549: Ille tuus genitor Messenia moenia quondam 550: stravit et inmeritas urbes Elimque Pylumque 551: diruit inque meos ferrum flammamque penatis 552: inpulit, utque alios taceam, quos ille peremit, 553: bis sex Nelidae fuimus, conspecta iuventus:

554: bis sex Herculeis ceciderunt me minus uno 555: viribus; atque alios vinci potuisse ferendum est: 556: mira Periclymeni mors est, cui posse figuras 557: sumere, quas vellet, rursusque reponere sumptas 558: Neptunus dederat, Nelei sanguinis auctor. 559: Hic ubi nequiquam est formas variatus in omnes, 560: vertitur in faciem volucris, quae fulmina curvis 561: ferre solet pedibus divum gratissima regi; 562: Viribus usus avis pennis rostroque redunco 563: hamatisque viri laniaverat unguibus ora: 564: tendit in hunc nimium certos Tirynthius arcus 565: atque inter nubes sublimia membra ferentem

566: pendentemque ferit, lateri qua iungitur ala; 567: nec grave vulnus erat sed rupti vulnere nervi 568: deficiunt motumque negant viresque volandi. 569: Decidit in terram, non concipientibus auras 570: infirmis pennis, et qua levis haeserat alae, 571: corporis adfixi pressa est gravitate sagitta 572: perque latus summum iugulo est exacta sinistro. 573: Nunc videor debere tui praeconia rebus 574: Herculis, o Rhodiae rector pulcherrime classis?

575: Nec tamen ulterius, quam fortia facta silendo 576: ulciscor fratres: solida est mihi gratia tecum.” 577: Haec postquam dulci Neleius edidit ore, 578: a sermone senis repetito munere Bacchi 579: surrexere toris: nox est data cetera somno. 580: At deus, aequoreas qui cuspide temperat undas, 581: in volucrem corpus nati Phaethontida versum 582: mente dolet patria saevumque perosus Achillem 583: exercet memores plus quam civiliter iras, 584: iamque fere tracto duo per quinquennia bello 585: talibus intonsum conpellat Sminthea dictis: 586: “O mihi de fratris longe gratissime natis,

587: inrita qui mecum posuisti moenia Troiae, 588: ecquid, ubi has iamiam casuras adspicis arces, 589: ingemis? Aut ecquid tot defendentia muros 590: milia caesa doles? Ecquid, ne persequar omnes, 591: Hectoris umbra subit circum sua Pergama tracti? 592: cum tamen ille ferox belloque cruentior ipso 593: vivit adhuc, operis nostri populator, Achilles. 594: Det mihi se! faxo, triplici quid cuspide possim, 595: sentiat; at quoniam concurrere comminus hosti 596: non datur, occulta necopinum perde sagitta!”

597: Adnuit atque animo pariter patruique suoque 598: Delius indulgens nebula velatus in agmen 599: pervenit Iliacum mediaque in caede virorum 600: rara per ignotos spargentem cernit Achivos 601: tela Parim fassusque deum “Quid spicula perdis 602: sanguine plebis?” ait. “Siqua est tibi cura tuorum, 603: vertere in Aeaciden caesosque ulciscere fratres!” 604: Dixit et ostendens sternentem Troica ferro 605: corpora Peliden, arcus obvertit in illum 606: certaque letifera direxit spicula dextra.

607: Quod Priamus gaudere senex post Hectora posset, 608: hoc fuit: ille igitur tantorum victor, Achille, 609: victus es a timido Graiae raptore maritae! 610: At si femineo fuerat tibi Marte cadendum, 611: Thermodontiaca malles cecidisse bipenni! 612: Iam timor ille Phrygum, decus et tutela Pelasgi 613: nominis, Aeacides, caput insuperabile bello, 614: arserat: armarat deus idem idemque cremabat; 615: iam cinis est, et de tam magno restat Achille 616: nescio quid parvam, quod non bene conpleat urnam: 617: at vivit totum quae gloria conpleat orbem!

618: Haec illi mensura viro respondet, et hac est 619: par sibi Pelides nec inania Tartara sentit. 620: Ipse etiam, ut, cuius fuerit, cognoscere posses 621: bella movet clipeus, deque armis arma feruntur. 622: Non ea Tydides, non audet Oileos Aiax, 623: non minor Atrides, non bello maior et aevo 624: poscere, non alii: solis Telamone creato 625: Laerteque fuit tantae fiducia laudis.

626: A se Tantalides onus invidiamque removit 627: Argolicosque duces mediis considere castris 628: iussit et arbitrium litis traiecit in omnes.

Nalagam bralnik