Prelomljeno premirje

Besedilo

Prelomljeno premirje

Bogovi so sedeli ob Zevsu in se posvetovali na zlatih tleh, med njimi pa jim je častita Heba nalivala nektar. Z zlatimi čašami so drug drugemu nazdravljali in gledali proti mestu Trojancev. Tedaj je Kronid skušal razdražiti Hero s porogljivimi besedami, ki jih je izrekel zbadljivo: »Dve boginji sta Menelaju v pomoč, argoška Hera in alalkomenska Atena.

Toda sedita daleč proč, gledata in se zabavata; njemu pa smehljaja ljuba Afrodita vselej stoji ob strani in odvrača od njega smrtne pogube. Tudi zdaj ga je rešila, ko je že mislil, da bo umrl.

Vendar je zmaga vojskoljubnega Menelaja. Mi pa premislimo, kako naj se stvari razpletejo: ali naj spet zanetimo pogubno vojno in strašni boj ali naj med obema stranema sklenemo prijateljstvo.

Če bi bilo to vsem ljubo in prijetno, naj mesto kralja Priama ostane obljudeno, Menelaj pa naj odpelje argoško Heleno nazaj.« Tako je rekel, Atena in Hera pa sta zamrmrali. Sedeli sta druga ob drugi in snovali Trojancem gorje.

Atena je molčala in ni rekla ničesar, jezna na očeta Zevsa, divja togota pa jo je prevzemala. Herine prsi niso mogle zadržati jeze in spregovorila je: »Prestrašni Kronid, kakšne besede si izrekel! Kako hočeš izničiti moj trud in pustiti delo nedokončano, pa ves znoj, ki sem ga v mukah prelila? Še konja sta mi opešala, ko sem zbirala vojsko v pogubo Priamu in njegovim sinovom.

Stori, kar hočeš! A vsi drugi bogovi te ne bomo hvalili.« Močno nevoljen ji je odvrnil Zevs, zbiralec oblakov: »Čudna ti žena! Kaj hudega so ti Priam in Priamovi sinovi storili, da tako neustavljivo hrepeniš po razdejanju dobro zidanega Ilija?

Če bi stopila skozi njegova vrata in za visoko obzidje ter surove požrla Priama, Priamove sinove in vse druge Trojance, bi morda utešila svojo jezo.

Stori, kakor želiš, le naj ta prepir pozneje ne postane vzrok velikega razdora med menoj in teboj. Še nekaj ti povem in vtisni si to v srce: kadar bom tudi jaz hotel razdejati kakšno mesto, ki ga bom izbral in kjer živijo tebi ljubi ljudje, nikar ne zaviraj moje jeze, temveč me pusti. Saj sem tudi jaz tebi prostovoljno popustil, čeprav nerad v srcu. Med vsemi mesti zemeljskih ljudi, ki stojijo pod soncem in zvezdnatim nebom, mi je bil v srcu najdražji sveti Ilij, pa Priam in ljudstvo Priama, veščega sulice.

Nikoli namreč moj oltar ni ostal brez primernega deleža, brez pitne daritve in vonja žrtvenega loja; to je čast, ki nam pripada.« Nato mu je odgovorila častita, volooka Hera: »Meni so daleč najljubša tri mesta: Argos, Sparta in Mikene s širokimi ulicami. Razdejaj jih, kadar ti bodo od srca zoprna. Ne bom se postavila prednje in ti jih ne bom odrekala.

Tudi če bi ti jih branila in ne pustila, da jih razdeješ, s svojim upiranjem ne bi nič dosegla, saj si mnogo močnejši. Toda tudi moj trud ne sme ostati brez uspeha. Tudi jaz sem boginja in moj rod izvira od tam, od koder tvoj; zviti Kronos me je rodil kot najčastitljivejšo, tako po rodu kakor zato, ker se imenujem tvoja žena, ti pa vladaš vsem nesmrtnim.

Zato v tem popustiva drug drugemu, jaz tebi in ti meni, drugi nesmrtni bogovi pa nama bodo sledili. Ti pa brž naroči Ateni, naj gre na strašno bojišče Trojancev in Ahajcev in skuša doseči, da bodo Trojanci prvi prelomili prisege ter napadli preslavne Ahajce.«

Tako je rekla in oče ljudi in bogov jo je poslušal. Takoj je Ateni namenil krilate besede: »Brž pojdi med vojsko Trojancev in Ahajcev in skušaj doseči, da bodo Trojanci prvi prelomili prisege ter napadli preslavne Ahajce.«

S temi besedami je spodbudil Ateno, ki si je tega že prej želela, in pognala se je z vrhov Olimpa. Kakor zvezda, ki jo pošlje sin zvitega Kronosa kot znamenje mornarjem ali široki vojski, svetla, da iz nje leti nešteto isker, se je Palada Atena pognala proti zemlji in skočila v njihovo sredo. Strmenje je prevzelo vse, ki so jo gledali, Trojance, krotitelje konj, in Ahajce z lepimi golenicami. Marsikdo je pogledal svojega soseda in rekel: »Spet bo pogubna vojna in strašni boj ali pa bo med obema stranema sklenil prijateljstvo Zevs, ki odloča o vojnah ljudi.«

Tako so govorili Ahajci in Trojanci. Ona pa se je v podobi Trojanca spustila med množico, podobna Laodoku, Antenorjevemu sinu, močnemu suličarju, in iskala bogovom podobnega Pandara, da bi ga našla.

Našla je brezgrajnega in močnega Likaonovega sina, ki je stal med krepkimi vrstami ščitonoscev, mož, ki so mu sledili od tokov Ajzepa. Stopila je k njemu in mu namenila krilate besede: »Bi me poslušal, bojeviti Likaonov sin?

Bi si drznil izstreliti hitro puščico v Menelaja? Tako bi si pri vseh Trojancih pridobil hvaležnost in slavo, najbolj pa pri kralju Aleksandru. Prav od njega bi najprej prejel sijajna darila, če bi videl bojevitega Menelaja, Atrejevega sina, strtega od tvoje puščice, položenega na žalostno grmado.

Daj, ustreli v slavnega Menelaja in se zaobljubi likijskemu Apolonu, slovitemu lokostrelcu, da mu boš daroval slavno hekatombo prvorojenih jagnjet, ko se vrneš domov v mesto svete Zeleje.«

Tako je govorila Atena in prepričala njegovo nespametno srce. Takoj je snel gladko izdelani lok iz rogov divjega kozla, ki ga je nekoč sam zadel pod prsi, ko ga je čakal v zasedi in je kozel stopil izza skale. Ustrelil ga je v prsi in žival je zvrnjena nazaj padla na skalo.

Iz glave sta mu rasla rogova, dolga šestnajst dlani. Mojster, vešč obdelovanja rogov, ju je obdelal in spojil, vse skrbno zgladil in pritrdil zlato kljukico.

Lok je napel in ga trdno oprl, nagnjenega proti tlom. Pred njim so hrabri tovariši držali ščite, da bojeviti ahajski sinovi ne bi planili naprej, preden bi bil zadet bojeviti Menelaj, Atrejev sin.

Odprl je pokrov tulca in vzel iz njega puščico, še neizstreljeno, operjeno, nosilko črnih bolečin. Brž je namestil ostro puščico na tetivo in se zaobljubil likijskemu Apolonu, slovitemu lokostrelcu, da mu bo daroval slavno hekatombo prvorojenih jagnjet, ko se vrne domov v mesto svete Zeleje.

Hkrati je prijel zarezo puščice in tetivo iz volovske kite ter potegnil; tetivo je približal prsim, železno ost pa loku. Ko je veliki lok napel v okrogel lok, je ta zazvenel, tetiva je glasno zapela in puščica je švignila, ostro koničasta, željna poleteti med množico.

A nate, Menelaj, blaženi nesmrtni bogovi niso pozabili, predvsem Zevsova hči, voditeljica vojsk, ki je stopila predte in odvrnila ostro puščico. Od tvoje kože jo je odmaknila, kakor mati odganja muho od otroka, ki leži v sladkem spanju, sama pa jo je usmerila tja, kjer so zlate zaponke spenjale pas in sta se stikala dva sloja oklepa.

Ostra puščica je zadela v tesno zapeti pas; prebila je umetelno izdelani pas in se zarila skozi bogato okrašeni oklep ter skozi kovinski trebušni ščitnik, ki ga je nosil v varstvo kože pred kopji in ga je najbolje varoval; tudi skozenj je prodrla.

Puščica je možu oplazila vrhnjo plast kože in takoj je iz rane pritekla temna kri. Kakor kadar kaka ženska iz Majonije ali Karije z rdečilom obarva slonovino za okras konjske uzde — ta leži v sobi in številni jezdeci si jo želijo nositi, a je shranjena kot dragocenost za kralja, konju v okras in vozniku v slavo — tako so se tebi, Menelaj, s krvjo obarvala lepo oblikovana stegna, goleni in lepi gležnji pod njimi.

Tedaj je vztrepetal vladar mož Agamemnon, ko je videl črno kri teči iz rane; vztrepetal je tudi sam vojskoljubni Menelaj.

Ko pa je videl, da vez in zalusti puščice gledajo iz rane, se mu je pogum spet vrnil v prsi. Med njimi je globoko vzdihnil mogočni Agamemnon in spregovoril, držeč Menelaja za roko; tovariši so vzdihovali z njim: »Ljubi brat, v tvojo smrt sem sklenil prisežno zavezo, ko sem te samega postavil pred Ahajce v boj s Trojanci, saj so te Trojanci zadeli in poteptali zvesto prisego.

A prisega, kri jagnjet, daritve čistega vina in stisk desnic, ki smo mu zaupali, niso zaman. Če Olimpijec kazni ne izvrši takoj, jo izvrši pozneje in drago bodo plačali, s svojimi glavami, ženami in otroki.

To namreč dobro vem v mislih in srcu: prišel bo dan, ko bo propadel sveti Ilij in Priam in ljudstvo Priama, veščega sulice, in bo Kronid Zevs, visoko na prestolu, ki prebiva v etru, sam stresel nad vsemi temno egido, srdit zaradi te prevare. To ne bo ostalo neizpolnjeno. Toda mene bo prevzela strašna žalost zate, Menelaj, če umreš in dopolniš usojeno mero življenja.

Tedaj bi se v največji sramoti vrnil v žejni Argos, saj bodo Ahajci takoj zahrepeneli po domači zemlji. Priamu in Trojancem bi v ponašanje pustili argoško Heleno, tvoje kosti pa bi trohnele v zemlji, ko bi ležal v Troji ob nedokončanem delu.

In kateri od ošabnih Trojancev bi rekel, ko bi skakal po grobu slavnega Menelaja: ›Ko bi Agamemnon le vselej tako dovršil svojo jezo, kakor je zdaj zaman pripeljal sem ahajsko vojsko in nato odšel domov, v ljubo domačo deželo, s praznimi ladjami, pustivši za seboj hrabrega Menelaja!‹

Tako bo kdo govoril. Tedaj naj se pod menoj odpre široka zemlja!« Svetlolasi Menelaj pa ga je bodril in mu rekel: »Bodi pogumen in nikar še ne straši ahajskega ljudstva. Ostra puščica se ni zapičila v usodno mesto, temveč me je prej obvaroval bleščeči pas, pod njim pa oklepni predpasnik in ščitnik, ki so ga izdelali kovači.«

Mogočni Agamemnon mu je odgovoril: »Ko bi le bilo tako, ljubi Menelaj! Zdravnik ti bo otipal rano in nanjo položil zdravila, ki bodo ustavila črne bolečine.«

Rekel je in nagovoril božanskega glasnika Taltibija: »Taltibij, kar najhitreje pokliči sem Mahaona, sina Asklepija, brezgrajnega zdravnika, da pogleda bojevitega Menelaja, Atrejevega sina, ki ga je s puščico zadel nekdo, vešč loka, Trojanec ali Likijec, sebi v slavo, nam pa v žalost.«

Tako je rekel in glasnik je poslušal njegov ukaz. Odpravil se je med Ahajce v bronastih oklepih in z očmi iskal junaka Mahaona. Zagledal ga je, kako stoji med krepkimi vrstami ščitonoscev, mož, ki so mu sledili iz Trike, pašnice konj.

Stopil je k njemu in mu namenil krilate besede: »Vstani, Asklepijev sin! Mogočni Agamemnon te kliče, da pogledaš bojevitega Menelaja, voditelja Ahajcev, ki ga je s puščico zadel nekdo, vešč loka, Trojanec ali Likijec, sebi v slavo, nam pa v žalost.«

Tako je rekel in mu v prsih vznemiril srce. Odpravila sta se skozi množico po širnem ahajskem taboru. Ko sta prišla tja, kjer je bil svetlolasi Menelaj, ranjen, in so se okoli njega zbrali vsi najodličnejši v krogu, je bogovom podobni mož stopil mednje in takoj potegnil puščico iz tesno zapetega pasu. Ko jo je vlekel ven, so se ostre zalusti upognile nazaj.

Odvezal mu je bleščeči pas, pod njim pa oklepni predpasnik in ščitnik, ki so ga izdelali kovači. Ko je zagledal rano, kamor je zadela ostra puščica, je izsesal kri in vešče potresel po njej blaga zdravila, ki jih je njegovemu očetu nekoč naklonjeno podaril Hejron.

Medtem ko so oskrbovali Menelaja, močnega v bojnem klicu, so se približale vrste trojanskih ščitonoscev. Ahajci so spet nadeli orožje in se spomnili boja.

Tedaj ne bi videl božanskega Agamemnona dremati, ne trepetati in ne izmikati se boju, temveč vneto hiteti v bitko, ki možem prinaša slavo.

Pustil je namreč konja in voz, okrašen z bronom; razgreta konja mu je nekoliko proč držal spremljevalec Evrimedont, sin Ptolemaja, Pejrajovega sina. Strogo mu je naročil, naj ju pripelje blizu, kadar bi mu ude zajela utrujenost ob poveljevanju tolikim možem. Sam pa je peš obhodil vrste bojevnikov. Kadar je videl Danajce s hitrimi konji, da se vneto pripravljajo, je stopil k njim in jih z besedami močno bodril: »Argejci, nikar ne opuščajte srčne bojevitosti! Oče Zevs ne bo pomočnik lažnivcem; tisti, ki so prvi prelomili prisege in nas napadli, bodo dali svojo mehko kožo v hrano jastrebom, mi pa bomo njihove ljube žene in majhne otroke odpeljali na ladjah, ko osvojimo mesto.«

Kogar pa je videl, da se umika strašni vojni, ga je ostro grajal z jeznimi besedami: »Argejci, bahavi lokostrelci, sramotneži, ali vas ni sram?

Zakaj stojite tako osupli kakor mlade košute, ki se utrudijo od teka po široki ravnini in obmirujejo, v srcu pa nimajo več nobene moči? Tako tudi vi stojite osupli in se ne bojujete.

Mar čakate, da pridejo Trojanci prav do mesta, kjer so ladje z lepimi krmami potegnjene na breg sivega morja, da bi videli, ali bo Kronid nad vas razprostrl varujočo roko?«

Tako je poveljeval in obhajal vrste bojevnikov. Na poti skozi množico mož je prišel do Krečanov. Ti so si okoli bojevitega Idomeneja nadevali oklepe; Idomenej je stal med prvimi bojevniki, po moči podoben merjascu, Merion pa je spodbujal njegove zadnje vrste.

Ko jih je zagledal, se je vladar mož Agamemnon razveselil in takoj z blagimi besedami nagovoril Idomeneja: »Idomenej, bolj kakor druge Danajce s hitrimi konji te cenim v vojni in pri vsakem drugem opravilu, pa tudi na gostiji, kadar najboljši med Argejci v mešalniku mešajo žlahtno vino, namenjeno starešinam.

Čeprav drugi dolgolasi Ahajci pijejo odmerjeni delež, je tvoja čaša vselej polna, kakor moja, da piješ, kadar ti veleva srce.

Zato vstani in pojdi v boj, tak mož, kakršen se ponašaš, da si bil prej.« Idomenej, voditelj Krečanov, mu je odgovoril: »Atrejev sin, zvest tovariš ti bom, kakor sem ti že na začetku obljubil in prikimal. Ti pa spodbujaj še druge dolgolase Ahajce, da se čim prej spopademo, saj so Trojanci poteptali prisege. Njim pa bosta poslej sledila smrt in gorje, ker so prvi prelomili prisege in nas napadli.«

Tako je rekel in Atrejev sin je odšel dalje, vesel v srcu. Skozi množico mož je prišel do obeh Ajantov; oba sta se oboroževala in oblak pešcev jima je sledil.

Kakor kadar kozji pastir z razglednega vrha zagleda oblak, ki ga čez morje žene piš Zefirja: od daleč se mu zdi črn kakor smola, ko prihaja čez morje in prinaša silen vihar; ob pogledu nanj vztrepeta in požene čredo v votlino — tako so z obema Ajantoma goste vrste mladih junakov, Zevsovih varovancev, korakale v pogubni boj, temne, naježene s ščiti in sulicami.

Tudi ob pogledu nanju se je mogočni Agamemnon razveselil in ju nagovoril s krilatimi besedami: »Ajanta, voditelja Argejcev v bronastih oklepih! Vama ne ukazujem ničesar, saj vaju ni treba spodbujati: sama vneto priganjata ljudstvo, naj se bojuje z vso močjo.

Ko bi le, oče Zevs, Atena in Apolon, vsi imeli takšno srce v prsih! Tedaj bi mesto kralja Priama kmalu sklonilo glavo, osvojeno in razdejano od naših rok.«

Tako je rekel, ju pustil tam in odšel k drugim. Naletel je na Nestorja, jasnoglasnega govornika Pilijcev, ki je razporejal tovariše in jih spodbujal k boju okoli velikega Pelagona, Alastorja in Hromija, mogočnega Hajmona in Bianta, pastirja ljudstva. Spredaj je postavil bojevnike na vozovih, s konji in vozovi, zadaj pa številne hrabre pešce, da bi bili obramba v boju. Strahopetce je potisnil v sredo, da bi se tudi tisti, ki noče, bojeval iz nuje.

Najprej je ukazoval bojevnikom na vozovih; velel jim je, naj zadržujejo konje in se ne zmedejo v množici: »Nihče naj se, zaupljiv v svojo vozniško spretnost in možatost, ne požene sam pred druge v boj s Trojanci, pa tudi ne umika naj se; tako bi bili šibkejši.

Kdor s svojim vozom doseže drug voz, naj zamahne s sulico, saj je tako mnogo bolje. Tako so tudi nekdanji možje razdejali mesta in obzidja, s takšno mislijo in pogumom v prsih.«

Tako jih je spodbujal starec, že od davna vešč vojne. Ob pogledu nanj se je mogočni Agamemnon razveselil in ga nagovoril s krilatimi besedami: »O starec, ko bi le tvoja kolena sledila srcu v prsih in bi bila tvoja moč še neomajna! Toda tebe tare starost, ki doleti vse. Ko bi jo le imel kdo drug med možmi, ti pa bi bil med mlajšimi!«

Nato mu je odgovoril gerenijski konjenik Nestor: »Atrejev sin, tudi sam bi si srčno želel biti tak, kakršen sem bil, ko sem ubil božanskega Erevtaliona.

Toda bogovi ljudem ne dajo vsega hkrati. Če sem bil tedaj mlad, me zdaj spremlja starost. Vseeno bom med bojevniki na vozovih in jih vodil z nasvetom in besedami; to je namreč častni delež starcev.

S sulicami pa bodo vihteli mlajši, ki so se rodili pozneje kakor jaz in se zanašajo na svojo moč.« Tako je rekel in Atrejev sin je odšel dalje, vesel v srcu.

Našel je Menesteja, Petejevega sina, priganjalca konj, ki je stal med Atenci, mojstri bojnega vrišča. Blizu njega je stal premeteni Odisej, okoli njega pa krepke vrste Kefalenov. Njihovo ljudstvo namreč še ni slišalo bojnega vrišča, saj so se vrste šele začele vznemirjati in premikati, tako med Trojanci, krotitelji konj, kakor med Ahajci. Oni pa so stali in čakali, da bi kaka druga ahajska četa napredovala, napadla Trojance in začela bitko.

Ko jih je zagledal, jih je vladar mož Agamemnon oštel in jim namenil krilate besede: »Ti, sin kralja Peteja, Zevsovega varovanca, in ti, zviti dobičkar, ki sloviš po hudobnih prevarah! Zakaj se plaho držita proč in čakata druge?

Vama bi se spodobilo stati med prvimi in se spopasti z žgočo bitko. Saj prva slišita moje vabilo na gostijo, kadar Ahajci pripravljamo pojedino za starešine.

Tam vama je ljubo jesti pečeno meso in piti čaše medeno sladkega vina, kolikor vaju je volja. Zdaj pa bi vama bilo prav po godu gledati, tudi če bi se deset ahajskih čet pred vama bojevalo z neusmiljenim bronom.«

Premeteni Odisej ga je mrko pogledal in mu rekel: »Atrejev sin, kakšna beseda ti je ušla izza zob? Kako moreš trditi, da se izmikava vojni, ko Ahajci proti Trojancem, krotiteljem konj, dvigamo silovitega Aresa?

Videl boš, če boš hotel in če te bo zanimalo, ljubljenega Telemahovega očeta med prvimi bojevniki Trojancev, krotiteljev konj. Tvoje govorjenje pa je prazen veter.«

Mogočni Agamemnon se mu je nasmehnil in spregovoril, ko je spoznal njegovo jezo; svoje besede je vzel nazaj: »Božanski Laertov sin, iznajdljivi Odisej, ne grajam te prekomerno in ti tudi ne ukazujem. Vem namreč, da srce v tvojih prsih pozna prijazne namene; misliš prav tako kakor jaz.

Pojdi zdaj! To bova pozneje poravnala, če sem zdaj izrekel kaj hudega; naj bogovi vse te besede odnesejo v prazno.« Tako je rekel, ju pustil tam in odšel k drugim.

Našel je srčnega Diomeda, Tidejevega sina, ki je stal ob konjih in trdno sestavljenem vozu. Ob njem je stal Stenel, Kapanejev sin.

Ko ga je mogočni Agamemnon zagledal, ga je oštel in mu namenil krilate besede: »O sin bojevitega Tideja, krotitelja konj, zakaj se bojiš in zakaj prežiš na bojišče?

Tideju ni bilo ljubo, da bi tako plaho čakal, temveč se je daleč pred ljubimi tovariši bojeval s sovražniki. Tako so pravili tisti, ki so ga videli v boju; sam ga namreč nisem srečal in ne videl. Pravijo pa, da je prekašal vse druge.

Nekoč je prišel v Mikene, ne zaradi vojne z nami, temveč kot gost z bogovom podobnim Polinejkom, da bi zbiral vojsko. Tedaj sta pripravljala pohod proti svetemu obzidju Teb in nas vneto prosila, naj jima damo slavne pomočnike. Naši so jih hoteli dati in so njuno prošnjo odobravali, a Zevs jih je odvrnil s prikazovanjem zloveščih znamenj.

Ko so odšli in napredovali po poti, so prišli do Asopa z visokim ločjem in travnatimi bregovi; od tam so Ahajci poslali Tideja kot poslanca.

Šel je in našel številne Kadmejce, ki so gostili v hiši mogočnega Eteokla. Čeprav je bil voznik konj Tidej tujec, sam med mnogimi Kadmejci, se ni prestrašil, temveč jih je izzval na tekmovanja in v vseh zmagal z lahkoto; takšna pomočnica mu je bila Atena.

Jezni Kadmejci, priganjalci konj, pa so mu ob vrnitvi nastavili močno zasedo: pripeljali so petdeset mladeničev, ki sta jim poveljevala dva moža, Majon, Hajmonov sin, podoben nesmrtnim, in Polifont, Avtofonov sin, vztrajen v boju.

Tudi njim je Tidej namenil sramotno usodo: vse je pobil, le enega je pustil, da se vrne domov. Majona je izpustil, poslušen znamenjem bogov.

Tak je bil etolski Tidej. Toda zaplodil je sina, slabšega od sebe v boju, boljšega pa v zboru.« Tako je rekel, močni Diomed pa mu ni odgovoril, saj je spoštoval grajo častitljivega kralja. Odvrnil pa mu je sin slavnega Kapaneja: »Atrejev sin, ne laži, ko znaš povedati jasno resnico! Mi se ponašamo, da smo mnogo boljši od očetov. Mi smo osvojili sedež sedmerovratnih Teb, čeprav smo pod močnejše obzidje pripeljali manjšo vojsko, poslušni znamenjem bogov in z Zevsovo pomočjo. Oni pa so propadli zaradi lastne predrznosti. Zato nikar ne postavljaj naših očetov v isto čast z nami.«

Močni Diomed ga je mrko pogledal in mu rekel: »Prijatelj, molči in poslušaj moje besede. Jaz ne zamerim Agamemnonu, pastirju ljudstva, da spodbuja Ahajce z lepimi golenicami k boju. Njemu bo namreč pripadla slava, če bodo Ahajci pokončali Trojance in osvojili sveti Ilij, njemu pa tudi velika žalost, če bodo Ahajci premagani.

Zato daj, tudi midva misliva na silovito bojevitost!« Rekel je in v orožju skočil z voza na tla. Strašno je zazvenel bron na vladarjevih prsih, ko se je pognal; strah bi prevzel celo najpogumnejšega.

Kakor se ob glasno donečem bregu morski valovi vzdigujejo drug za drugim, ko jih požene Zefir: najprej se vzpnejo na odprtem morju, nato pa se ob kopnem razbijajo s silnim hrumom, okoli rtov se upogibajo v visoke grebene in brizgajo morsko peno — tako so se tedaj druga za drugo pomikale danajske vrste brez predaha v boj. Vsak voditelj je ukazoval svojim možem; drugi pa so šli molče, tako da ne bi rekel, da tolikšna množica, ki sledi, nosi glas v prsih. V tišini so spoštovali poveljnike; okoli vseh se je bleščalo pisano orožje, v katerem so korakali.

Trojanci pa so bili kakor neštete ovce na dvorišču bogatega moža, ki stojijo, medtem ko iz njih molzejo belo mleko, in brez premora blejajo, ker slišijo glas jagnjet. Tako se je po širni trojanski vojski dvigalo vpitje. Niso imeli vsi enakega govora in ne istega glasu, temveč so se jeziki mešali, saj so bili možje zbrani od vsepovsod.

Ene je spodbujal Ares, druge svetlooka Atena, pa Groza in Strah ter neutrudno besneča Erida, sestra in tovarišica morilskega Aresa. Sprva se vzdigne le malo, potem pa opre glavo ob nebo, medtem ko hodi po zemlji. Tudi tedaj je med obe strani zasejala enako razdiralen prepir in hodila skozi množico ter množila stokanje mož.

Ko so se z obeh strani približali in prišli na isto mesto, so trčili usnjeni ščiti, sulice in bojna moč mož v bronastih oklepih. Ščiti z izbočenimi sredicami so udarjali drug ob drugega in vzdignil se je silen trušč.

Tedaj sta se hkrati slišala stokanje in zmagoslavni klic mož, ki so ubijali in umirali, zemlja pa se je oblivala s krvjo. Kakor kadar hudourni reki, ki tečeta z gora, na sotočju zlijeta siloviti vodi, ki iz velikih izvirov pritekata v globoko sotesko, in pastir visoko v gorah od daleč sliši njun hrum — tako sta se ob njihovem spopadu dvigala vrišč in bojni trušč.

Prvi je Antiloh ubil trojanskega bojevnika v čeladi, hrabrega Ehepola, Talizijevega sina, med prvimi borci. Najprej ga je zadel v greben čelade s konjsko žimo; sulica se mu je zapičila v čelo in bronasta ost je prodrla skozi kost. Tema mu je zagrnila oči in v silovitem boju se je zrušil kakor stolp.

Padlega je za noge zgrabil mogočni Elefenor, Halkodontov sin, voditelj srčnih Abantov, in ga vlekel izpod izstrelkov, željan, da bi mu čim prej snel orožje. Toda njegov zalet je trajal le malo časa.

Srčni Agenor ga je namreč videl vleči mrliča in mu v bok, ki se je ob sklanjanju razkril izza ščita, zasadil sulico z bronasto ostjo ter mu zrahljal ude. Tako ga je zapustilo življenje, nad njim pa se je vnel težak boj Trojancev in Ahajcev. Kakor volkovi so planili drug na drugega in mož se je ruval z možem.

Tedaj je Telamonov sin Ajant zadel Antemionovega sina, cvetočega mladeniča Simoejzija. Mati ga je nekoč, ko se je vračala z Ide, rodila ob bregovih Simoenta, saj je s svojimi starši šla pogledat črede. Zato so ga imenovali Simoejzij. A ljubima staršema ni povrnil skrbi za svojo vzgojo; kratko je bilo njegovo življenje, ker ga je pokončala sulica srčnega Ajanta.

Najprej ga je, ko je prihajal, zadel v prsi ob desni bradavici; bronasta sulica mu je naravnost skozi ramo prodrla; v prah je padel na tla kakor topol, ki je zrasel na vlažnem travniku ob velikem močvirju, gladkega debla, z vejami le prav na vrhu; tega je kolar z bleščečim železom posekal, da bi iz njega ukrivil platišče za prelep voz; zdaj pa leži ob rečnem bregu in se suši.

Tako je Simoejzija, Antemionovega sina, pokončal bogorodni Ajant; proti njemu pa je Antif v lesketavem oklepu, Priamov sin, skozi množico zalučal ostro sulico.

Njega je zgrešil, zadel pa Levka, Odisejevega plemenitega tovariša, v dimlje, ko je vlekel truplo na stran; zgrudil se je ob njem in mrtvec mu je zdrsnil iz rok.

Odiseju je ob smrti tovariša srce prekipelo od jeze; stopil je med prve bojevnike, odet v bleščeč bron, prišel prav blizu, obstal in zalučal svetlo sulico, oziraje se naokrog; Trojanci so se umaknili pred njegovim metom; izstrelek pa ni poletel zaman, temveč je zadel Demokoonta, Priamovega nezakonskega sina, ki je prišel k njemu iz Abida, kjer je redil hitre konje.

Njega je Odisej, srdit zaradi tovariša, s sulico zadel v sence; skozi drugo stran glave je prodrla bronasta ost, oči pa mu je prekrila tema; padel je s topim udarcem in orožje je zažvenketalo na njem.

Umaknili so se prvi bojevniki in z njimi slavni Hektor; Argejci so glasno zavriskali, odvlekli mrtve in prodrli daleč naprej; Apolon pa se je razjezil, ko je gledal s Pergama, in glasno zaklical Trojancem: »Vstanite, Trojanci, krotilci konj, in v boju ne popuščajte Argejcem! Saj njihova koža ni ne kamen ne železo, da bi prenesla udarce brona, ki reže meso! Tudi Ahil, sin lepokose Tetide, se ne bojuje, temveč ob ladjah kuha jezo, ki mu razjeda srce.«

Tako je iz mesta govoril strašni bog; Ahajce pa je spodbujala preslavna Tritogeneja, Zevsova hči, in hodila med množico povsod, kjer je videla, da popuščajo.

Tedaj je usoda ujela Diora, Amarinkejevega sina; z ostrorobim kamnom je bil zadet ob gležnju v desno golen; zadel ga je vodja traških mož, Pejros, Imbrasov sin, ki je prišel iz Ajna.

Neusmiljeni kamen mu je obe kiti in kost povsem zdrobil; zvrnil se je v prah na hrbet in iztegnil obe roki k ljubim tovarišem, medtem ko je izdihoval dušo; pritekel je tisti, ki ga je zadel, Pejros, in ga s sulico sunil ob popku; vse drobovje se je razlilo na tla in oči mu je prekrila tema.

Ko je Pejros planil proč, ga je Ajtolec Toant s sulico zadel v prsi nad bradavico in bron se mu je zasadil v pljuča; Toant je stopil tik k njemu in mu mogočno sulico iztrgal iz prsi, nato pa izvlekel ostri meč ter ga z njim udaril sredi trebuha in mu vzel življenje.

Orožja pa mu ni slekel, saj so ga obstopili tovariši, Tračani z lasmi, spetimi na temenu, in dolgimi sulicami v rokah; čeprav je bil velik, silen in junaški, so ga odrinili od sebe; opotekaje se je umaknil.

Tako sta oba ležala razprostrta drug ob drugem v prahu, eden vodja Tračanov, drugi Epejcev v bronastih oklepih; okoli njiju pa so padali še mnogi drugi.

Tedaj ne bi mogel nihče, ki bi prišel tja, grajati bojnih dejanj, če bi se še nezadet in neranjen od ostrega brona gibal sredi boja, Palada Atena pa bi ga vodila za roko in odvračala od njega nalet izstrelkov; kajti mnogo Trojancev in Ahajcev je tistega dne ležalo z obrazom navzdol v prahu drug ob drugem.