Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja Ko je Pilijec pripovedoval o teh bojih med Lapiti in polčloveškimi Kentavri, Tlepolem ni mogel molče prenesti bolečine, ker je bil Alkid zamolčan, in je dejal: »Čudno je, da si pozabil na Heraklejevo slavo, starec! Moj oče mi je vendar pogosto pripovedoval, da je prav on ukrotil sinove oblakov.« Pilijec je žalostno odvrnil: »Zakaj me siliš, da se spominjam nesreč, da znova odpiram žalost, ki jo je čas zagrnil pred mojimi očmi, in priznavam sovraštvo in zamere do tvojega očeta?

Res je, bogovi, storil je dela, ki presegajo vero, in svet napolnil z zaslugami, čeprav bi to rad mogel zanikati; vendar ne hvalimo ne Dejfoba ne Polidamanta ne samega Hektorja — kdo bi namreč hvalil sovražnika? Tvoj oče je nekoč porušil mesensko obzidje in razdejal nedolžni mesti, Elido in Pilos, ter med moje domače bogove prinesel meč in ogenj. Da zamolčim druge, ki jih je pokončal: nas, Nelejevih sinov, je bilo dvanajst, cvet mladine; vseh dvanajst razen mene je padlo pod Heraklejevo močjo. Za druge še lahko sprejmem, da jih je bilo mogoče premagati; čudna pa je bila Periklimenova smrt. Njemu je moč,

da si nadene poljubno podobo in jo nato spet odloži, podaril Neptun, začetnik Nelejevega rodu. Ko se je zaman spreminjal v vse mogoče oblike, se je nazadnje preobrazil v ptico, ki v ukrivljenih krempljih nosi strele in je kralju bogov najljubša. S ptičjo močjo, s perutmi, zakrivljenim kljunom in kljukastimi kremplji je možu razmesaril obraz. Tirintijec je proti njemu napel svoj vse preveč zanesljivi lok in ga, ko je visoko med oblaki nosil svoje telo in lebdel v zraku, zadel tam, kjer se perut spaja z bokom.

Rana ni bila huda, a kite, ki jih je pretrgala, so odpovedale ter mu odvzele gibanje in moč za let. Omahnil je na tla, saj oslabele peruti niso več zajemale zraka; puščico, ki je le plitvo tičala v peruti, je teža nanjo nabodenega telesa potisnila globlje, da je skozi zgornji del boka prodrla do leve strani vratu. Se ti zdaj zdi, da sem dolžan opevati dela tvojega Herakleja, prekrasni poveljnik rodoškega ladjevja?

Vendar se za brate ne maščujem drugače kakor z molkom o njegovih junaških dejanjih: moje prijateljstvo s teboj ostaja trdno.« Ko je Nelejev sin to izrekel z blagimi besedami, so po starčevem pripovedovanju znova segli po Bakhovem daru in vstali z ležišč; preostanek noči so namenili spanju. Toda bog, ki s trozobom kroti morske valove, je z očetovsko bolečino žaloval, ker se je telo njegovega sina spremenilo v Faetontovo ptico, in v silnem sovraštvu do krutega Ahila gojil nepozabno jezo, hujšo od navadne zamere.

Ko je vojna trajala že skoraj dvakrat po pet let, je neostriženega Sminteja nagovoril s temi besedami: »Ti, ki si mi med bratovimi otroki daleč najljubši, ki si z menoj zaman postavljal trojansko obzidje, ali ne zastokaš, ko vidiš te stolpe, ki bodo zdaj zdaj padli? Ali ne žaluješ za tolikimi tisoči pobitih, ki so branili te zidove? In da ne naštevam vseh: ali ti ne stopi pred oči senca Hektorja, ki so ga vlekli okoli njegovega Pergama?

Pa vendar tisti divjak, bolj krvoželjen od same vojne, še živi — Ahil, uničevalec najinega dela. Naj se mi le postavi nasproti! Poskrbel bom, da bo občutil, kaj zmorem s trozobom. Ker pa mi ni dano, da bi se s sovražnikom spopadel iz oči v oči, ga ti pokončaj s skrito puščico, ko tega ne bo pričakoval!« Delijec je prikimal in, ustrežujoč tako stričevi kakor lastni želji, zavit v meglo stopil med trojanske bojne vrste. Sredi pokola mož je zagledal Parisa, ki je le tu in tam izstrelil puščico med neznane Ahajce, in se mu razodel kot bog: »Zakaj zapravljaš puščice za kri navadnih vojakov?« je rekel. »Če ti je kaj mar za svoje, se obrni proti Eakidu in maščuj pobite brate!«

To je izrekel in mu pokazal Pelejevega sina, ki je z mečem podiral trojanska telesa; obrnil je lok proti njemu in z zanesljivo roko usmeril smrtonosno puščico. Če se je stari Priam po Hektorjevi smrti sploh še lahko česa razveselil, je bilo to to: ti, Ahil, zmagovalec nad tolikimi junaki, si bil torej premagan od strahopetnega ugrabitelja grške žene! Če ti je že bilo usojeno pasti v boju z žensko, bi gotovo raje padel pod termodontsko dvorezno sekiro!

Že je tisti strah in trepet Frigijcev, ponos in zaščita pelazškega imena, Eakid, v boju nepremagljivi junak, zgorel: isti bog ga je oborožil in isti ga je sežgal. Zdaj je pepel in od tako velikega Ahila je ostalo le nekaj, kar še drobne žare komaj napolni; živi pa njegova slava, ki napolnjuje ves svet! Ta mera je primerna takemu možu; v njej je Pelejev sin enak samemu sebi in ne čuti praznine Tartara.

Celo njegov ščit, da bi lahko spoznali, čigav je bil, neti spore in zaradi orožja se dviga orožje. Niti Tidejev sin niti Ojlejev Ajant si ga ne drzneta zahtevati, ne mlajši Atrejev sin ne starejši, večji v boju in po letih, niti kdo drug: le Telamonov in Laertov sin sta si zaupala, da sta vredna tolikšne slave. Tantalov potomec je s sebe odvrnil breme in zamero, argivskim poveljnikom ukazal, naj sedejo sredi tabora, in odločitev o sporu prepustil vsem.