Prevod
Kaj je rekla vsa družina? No, najprej poslušajte, kaj je rekla mala Marie. Mala Marie je praznovala rojstni dan, najlepši od vseh dni, kakor se ji je zdelo. Vsi mali prijatelji in prijateljice so prišli, da bi se igrali z njo, in oblečena je bila v svojo najlepšo obleko; dobila jo je od babice, ki je bila zdaj pri dobrem Bogu, toda preden je odšla v svetla, prelepa nebesa, jo je sama ukrojila in sešila. Miza v Mariejini sobi se je bleščala od daril; na njej je bila ljubka kuhinjica z vsem, kar sodi v kuhinjo, in punčka, ki je znala obračati oči in reči »av!«, če si jo pritisnil na trebušček; pa tudi slikanica z najlepšimi zgodbami, ki si jih lahko bral, če si le znal brati! A lepše od vseh zgodb je bilo vendar to, da doživiš še veliko rojstnih dni.
»Da, čudovito je živeti!« je rekla mala Marie. Boter je dodal, da je življenje najlepša pravljica. V sosednji sobi sta se mudila njena brata; bila sta že velika fanta, eden je imel devet let, drugi enajst. Tudi njima se je zdelo čudovito živeti, živeti po svoje, ne biti otrok kakor Marie, temveč živahen šolar, imeti v redovalnici »odlično« in se za zabavo pretepati s tovariši, pozimi drsati in poleti voziti velociped, brati o viteških gradovih, dvižnih mostovih in grajskih ječah ter poslušati o odkritjih v notranjosti Afrike. Enega od fantov pa je ob tem vendarle nekaj žalostilo: da bodo vse odkrili, še preden odraste; takrat bi se namreč tudi sam rad podal na pustolovščine. Življenje je najlepša pravljica, je vendar rekel boter, in v njej nastopaš tudi sam.
Ti otroci so živeli in se razposajeno igrali v pritličju; nad njimi je živela druga veja družine, prav tako z otroki, a ti so otroštvo že otresli z rokava, tako veliki so bili; en sin je imel sedemnajst let, drugi dvajset, tretji pa je bil že zelo star, je rekla mala Marie, saj jih je imel petindvajset in je bil zaročen. Vsem se je dobro godilo, imeli so dobre starše, lepe obleke in bogate darove duha, in hoteli so, kar so hoteli: »Naprej! Proč z vsemi starimi plotovi! Prost razgled po vsem svetu! Ta je najlepši, kar jih poznamo. Boter ima prav; življenje je najlepša pravljica!«
Oče in mati, oba že nekoliko starejša — seveda sta morala biti starejša od otrok — sta z nasmehom na ustnicah, z nasmehom v očeh in srcu govorila: »Kako so mladi, ti mladi ljudje! Na svetu ne gre čisto tako, kakor si mislijo, a vendar gre. Življenje je nenavadna, čudovita pravljica!«
Nad njimi, malce bliže nebesom, kakor pravimo za ljudi, ki živijo v podstrešju, je prebival boter. Bil je star, a po duši tako mlad, vedno dobre volje, znal pa je tudi pripovedovati zgodbe, veliko dolgih zgodb. Prepotoval je dobršen del sveta in v njegovi sobi so stale ljubke reči iz vseh dežel sveta. Od stropa do tal so visele slike, več okenskih šip pa je bilo iz rdečega in rumenega stekla; če si pogledal skoznje, je bil ves svet obsijan s soncem, pa naj je bilo zunaj še tako sivo vreme. V veliki stekleni vitrini so rasle zelene rastline, v posebnem predelku v njej pa so plavale zlate ribice; gledale so te, kakor da vedo marsikaj, o čemer nočejo govoriti. Tu je vedno dišalo po cvetju, celo pozimi, ko je v kaminu gorel velik ogenj; tako prijetno je bilo sedeti, zreti vanj in poslušati njegovo prasketanje in pokanje. »Stare spomine mi prebira!« je govoril boter, in tudi mali Marie se je zdelo, kakor da se v ognju prikazuje množica podob.
V veliki knjižni omari tik zraven pa so stale prave knjige; eno izmed njih je boter pogosto bral in jo imenoval knjiga vseh knjig: to je bilo Sveto pismo. V njem je bila v podobah zapisana zgodovina vsega sveta in vseh ljudi, stvarjenje, vesoljni potop, kralji in kralj vseh kraljev.
»Vse, kar se je zgodilo in kar se bo še zgodilo, je zapisano v tej knjigi!« je rekel boter. »Tako neskončno veliko v eni sami knjigi! Pomislite na to! Da, vse, za kar mora človek prositi, je povedano in strnjeno v nekaj besedah molitve: ‘Oče naš!’ Ta je kaplja milosti! Biser tolažbe, ki prihaja od Boga. Kot dar jo položijo na otrokovo zibelko, položijo jo otroku k srcu. Dete malo, skrbno jo čuvaj! Nikoli je ne izgubi, pa naj še tako zrasteš, in na vseh spremenljivih poteh ne boš zapuščen! Svetila bo v tebi in ne boš izgubljen!«
Botrove oči so ob tem zasijale, žarele so od veselja. Nekoč, v mladih letih, so jokale, »in tudi to je bilo dobro,« je rekel, »to so bili časi preizkušenj, takrat je bilo vse videti sivo. Zdaj imam sonce okoli sebe in v sebi. Starejši ko je človek, jasneje v nesreči in sreči vidi, da je naš Gospod vedno z nami, da je življenje najlepša pravljica, ki nam jo lahko podari le on, in da traja vso večnost!«
»Čudovito je živeti!« je rekla mala Marie. Tako so govorili tudi mali in veliki fantje; oče in mati, vsa družina je govorila tako, a bolj kot vsi drugi boter, ki je imel izkušnje, saj je bil najstarejši med njimi, poznal je vse zgodbe, vse pravljice, in govoril je naravnost iz srca: »Življenje je najlepša pravljica!«
