Prevod

Veter šumi v stari vrbi! Kakor bi slišal pesem; veter jo poje, drevo jo pripoveduje. Če je ne razumeš, vprašaj staro Johanne v ubožnici, ona ve, saj se je rodila tu, v tej župniji.

Pred davnimi leti, ko je tod še tekla kraljeva cesta, je bilo drevo že veliko in mogočno. Stalo je tam, kjer stoji še danes, pred krojačevo pobeljeno predalčno hišo, tik ob mlaki, ki je bila takrat tako velika, da so v njej napajali živino, v vročih poletnih dneh pa so mali kmečki fantiči goli tekali naokrog in čofotali po vodi. Tik pod drevesom je stal miljnik iz klesanega kamna; zdaj je prevrnjen in čezenj se razraščajo robidove veje.

Onkraj posestva bogatega kmeta so speljali novo kraljevo cesto, stara je postala poljska pot, mlaka pa luža, prerasla z vodno lečo; če je vanjo pljusknila žaba, se je zelenje razmaknilo in pokazala se je črna voda; naokrog so rasli in še rastejo rogoz, mrzličnik in rumene perunike.

Krojačeva hiša se je postarala in nagnila, streha je postala greda za mah in netresk; golobnjak se je podrl in v njem si je spletel gnezdo škorec; lastovke so drugo ob drugem lepile gnezda na hišni zatrep in pod streho, kakor da bi tu domovala sreča.

Nekoč je res domovala tu; zdaj pa je vse postalo samotno in tiho. Sam in brez volje je tam živel »ubogi Rasmus«, kakor so mu rekli; tu se je rodil, tu se je igral, tekal čez polja in ograde, kot otrok čofotal v prostrani mlaki in plezal na staro drevo.

To je veličastno in lepo dvigalo svoje velike veje, kakor jih dviga še danes, toda vihar mu je že nekoliko zvil deblo in čas mu je vrezal razpoko; zdaj sta veter in vreme vanjo nanesla prst, v njej rastejo trava in zelenje, celo majhna jerebika se je sama zasejala tja.

Ko so spomladi priletele lastovke, so obletavale drevo in streho, lepile in krpale svoja stara gnezda, ubogi Rasmus pa je pustil, da je njegovo gnezdo stalo ali propadalo, kakor je naneslo; ni ga ne krpal ne podpiral. »Kaj pomaga!« je bila njegova priljubljena beseda, prav kakor nekoč očetova.

Ostal je doma, lastovke pa so odletele, vendar so se vrnile, te zveste živalce. Škorec je odletel, se vrnil in zažvižgal svojo pesem; nekoč je znal Rasmus žvižgati z njim za stavo, zdaj pa ni ne žvižgal ne pel.

Veter je šumel v stari vrbi in še šumi, kakor bi slišal pesem; veter jo poje, drevo jo pripoveduje. Če je ne razumeš, vprašaj staro Johanne v ubožnici, ona ve, pozna stare zgodbe, kakor kronika je, polna zapisov in davnih spominov.

Ko je bila hiša še nova in trdna, se je vanjo vselil vaški krojač Ivar Ølse z ženo Maren; oba sta bila delavna, poštena človeka. Stara Johanne je bila takrat še otrok, hči izdelovalca cokel, enega najrevnejših ljudi v župniji. Marsikatero dobro rezino kruha z maslom je dobila od Maren, ki ji hrane ni primanjkovalo; dobro se je razumela z grajsko gospo, vedno se je smejala in bila dobre volje, ni se pustila potreti, jezik ji je tekel, a tudi roke niso mirovale; šivanko je sukala prav tako spretno kakor jezik, zraven pa skrbela še za hišo in otroke; skoraj ducat jih je bilo, kar enajst, dvanajstega pa ni bilo.

»Revni imajo zmeraj polno gnezdo mladičev!« je godrnjal graščak. »Če bi jih lahko utopili kakor mačje mladiče in obdržali le enega ali dva najmočnejša, bi bilo manj nesreče!«

»Bog se usmili!« je rekla krojačeva žena. »Otroci so vendar božji blagoslov; v hišo prinašajo veselje. Vsak otrok je en očenaš več! Če je stiska in je treba nahraniti veliko ust, se pač bolj potrudimo, poiščemo pošteno pot in delo; Gospod ne obupa nad nami, če mi ne obupamo!«

Grajska gospa ji je pritrdila, prijazno pokimala in potrepljala Maren po licu; to je storila že mnogokrat, tudi poljubila jo je, toda takrat je bila gospa še majhna deklica, Maren pa njena varuška. Radi sta se imeli in ta naklonjenost ni nikoli minila.

Vsako leto so ob božiču z gradu poslali v krojačevo hišo zaloge za zimo: sod moke, prašiča, dve gosi, četrt soda masla, sir in jabolka. To je lepo napolnilo shrambo. Tudi Ivar Ølse je bil tedaj videti kar zadovoljen, a se je kmalu spet oglasil s svojim starim rekom: »Kaj pomaga!«

V hiši je bilo čisto in lično, na oknih so visele zavese in stale rože, nageljni in nedotike. V okviru je visel vezilski vzorček z imenom, zraven pa »vezno pismo« v rimah, ki ga je spesnila Maren Ølse sama; vedela je, kako se skladajo rime. Skoraj nekoliko ponosna je bila na priimek »Ølse«, edino besedo v danščini, ki se je rimala s »pølse«, klobaso. »Tako imaš vendar nekaj, česar drugi nimajo!« je rekla in se zasmejala. Vedno je ohranila dobro voljo, nikoli ni rekla kakor mož: »Kaj pomaga!« Njen rek je bil: »Drži se sebe in Gospoda!« Tako je tudi ravnala in s tem držala vse skupaj. Otroci so lepo uspevali, prerasli gnezdo, se razkropili daleč naokrog in se dobro izkazali. Rasmus je bil najmlajši; bil je tako lep otrok, da si ga je eden velikih slikarjev iz mesta izposodil za model in ga naslikal povsem golega, kakor je prišel na svet. Slika je zdaj visela v kraljevem dvorcu; tam jo je videla grajska gospa in prepoznala malega Rasmusa, čeprav ni imel na sebi oblačil.

Toda zdaj so prišli težki časi. Krojača sta začeli boleti obe roki, naredile so se mu velike grče in noben zdravnik mu ni mogel pomagati, niti modra Stine, ki je »zdravila«.

»Ne smemo obupati!« je rekla Maren. »Nič ne pomaga, če povesimo glavo! Zdaj nam očetovi roki ne moreta več pomagati, pa bom morala toliko pridneje uporabljati svoji. Tudi mali Rasmus že zna sukati šivanko!«

Že je sedel na mizi, žvižgal in pel, vesel deček je bil. Ves dan pa že ne sme presedeti tam, je rekla mati, greh bi bilo nad otrokom; tudi igrati se mora in skakati.

Johanne, hči izdelovalca cokel, je bila njegova najljubša tovarišica pri igri; njena družina je bila še revnejša od Rasmusove. Lepa ni bila; hodila je bosa, obleka ji je visela v cunjah, nikogar ni imela, ki bi ji jo zakrpal, sami pa ji ni prišlo na misel, da bi to storila; bila je otrok in vesela kakor ptica v božjem soncu.

Ob kamnitem miljniku pod veliko vrbo sta se igrala Rasmus in Johanne. On je imel velike načrte; nekoč bo imeniten krojač in bo živel v mestu, kjer imajo mojstri po deset pomočnikov na šivalni mizi, tako mu je pripovedoval oče; tam bo pomočnik in tam bo postal mojster, potem pa ga bo Johanne prišla obiskat; in če bo znala kuhati, bo pripravljala hrano vsem skupaj in imela svojo veliko sobo.

Johanne si ni prav upala verjeti v to, Rasmus pa je bil prepričan, da se bo zgodilo. Tako sta sedela pod starim drevesom, veter pa je šumel v vejah in listju, kakor da bi veter pel in drevo pripovedovalo.

Jeseni je odpadel še zadnji list, z golih vej je kapljal dež. »Spet bodo ozelenele!« je rekla mati Ølse. »Kaj pomaga!« je rekel mož. »Novo leto, nove skrbi za preživetje!«

»Shramba je polna!« je rekla žena. »Za to se lahko zahvalimo naši dobri gospe. Zdrava sem in še krepka. Greh je, da se pritožujemo!«

Čez božič sta gospoda ostala na svojem podeželskem posestvu, v tednu po novem letu pa sta odšla v mesto, kjer sta zimo preživljala v veselju in zabavi; hodila sta na plese in slovesnosti k samemu kralju.

Gospa je dobila iz Francije dve dragoceni obleki; iz takšnega blaga sta bili, tako krojeni in sešiti, da krojačica Maren še nikoli ni videla česa tako čudovitega. Grajsko gospo je prosila, ali sme priti na grad z možem, da bi si tudi on ogledal obleki. Česa takega vaški krojač gotovo še nikoli ni videl, je rekla.

Ogledal si ju je in ni izustil besede, dokler ni prišel domov, tedaj pa je rekel le tisto, kar je govoril zmeraj: »Kaj pomaga!« In tokrat so se njegove besede izkazale za resnične.

Gospoda sta prišla v mesto; tam so se začeli plesi in veselice, toda sredi vsega tega blišča je stari gospod umrl in gospa svojih razkošnih oblek sploh ni oblekla. Bila je tako žalostna, od vratu do peta zavita v črno, gosto žalno obleko; niti belega traku ni bilo videti; vsa služinčad je bila v črnini, celo slavnostno kočijo so prevlekli s finim črnim suknom.

Bila je ledeno mrzla noč, sneg se je svetil, zvezde so utripale; težak mrliški voz je pripeljal pokojnika iz mesta do grajske cerkve, kjer naj bi ga položili v rodbinsko grobnico. Upravitelj in župnijski predstojnik sta na konjih z baklami čakala pred pokopališkimi vrati. Cerkev je bila razsvetljena in duhovnik je stal med odprtimi cerkvenimi vrati ter sprejel pokojnika. Krsto so odnesli v kor, vsi zbrani so šli za njo. Duhovnik je govoril, zapeli so cerkveno pesem; tudi gospa je bila v cerkvi, pripeljala se je v črno prevlečeni slavnostni kočiji, ki je bila črna znotraj in zunaj; česa takega v župniji še nikoli niso videli.

O vsem tem žalnem blišču so govorili vso zimo, da, to je bil »graščakov pogreb«. »Tam se je videlo, koliko je ta mož veljal!« so govorili ljudje v župniji. »Rodil se je visoko in visoko so ga nesli tudi h grobu!«

»Kaj pomaga!« je rekel krojač. »Zdaj nima ne življenja ne imetja. Mi imamo vsaj eno od tega!« »Ne govori vendar tako!« je rekla Maren. »Večno življenje ima v nebeškem kraljestvu!«

»Kdo ti je to povedal, Maren?« je rekel krojač. »Mrtev človek je dobro gnojilo! A ta gospod je bil menda preimeniten celo za to, da bi koristil zemlji, ležati mora v grobni kapeli!«

»Ne govori vendar tako brezbožno!« je rekla Maren. »Še enkrat ti povem: večno življenje ima!« »Kdo ti je to povedal, Maren?« je ponovil krojač. Maren pa je vrgla predpasnik čez malega Rasmusa; tega govorjenja ni smel slišati.

Odnesla ga je v šotnico in jokala. »Besede, ki si jih slišal tam, mali Rasmus, niso bile očetove; hudobec je šel skozi sobo in si sposodil očetov glas! Zmoli očenaš! Oba ga bova zmolila!« Sklenila je otrokove roke.

»Zdaj sem spet vesela!« je rekla. »Trdno se drži sebe in Gospoda!« Žalno leto se je izteklo, vdova je nosila polovično žalno opravo, v srcu pa polno veselje.

Šušljalo se je, da ima snubca in že misli na poroko. Maren je nekaj vedela o tem, duhovnik pa nekoliko več. Na cvetno nedeljo naj bi po pridigi oklicali poroko vdove in njenega zaročenca. Bil je tesar kolov ali klesar podob, kako se njegovemu poklicu pravi, ljudje niso prav vedeli; takrat Thorvaldsen in njegova umetnost še nista bila na vseh jezikih. Novi gospodar gradu ni bil visokega rodu, vendar je bil zelo imeniten mož; ukvarjal se je z nečim, česar nihče ni razumel, so govorili, klesal je podobe, bil spreten pri svojem delu, mlad in lep.

»Kaj pomaga!« je rekel krojač Ølse. Na cvetno nedeljo so s prižnice oklicali poroko, potem sta sledila petje in obhajilo. Krojač, njegova žena in mali Rasmus so bili v cerkvi; starša sta šla k obhajilu, Rasmus pa je sedel v klopi, saj še ni bil konfirmiran. V krojačevi hiši je zadnje čase primanjkovalo oblačil; stara, ki so jih imeli, so obračali in spet obračali, šivali in krpali; zdaj pa so bili vsi trije v novih oblačilih, vendar v črnini kakor za pogreb, oblečeni so bili v prevleko žalne kočije. Mož je iz nje dobil suknjo in hlače, Maren obleko z visokim ovratnikom, Rasmus pa celo opravo, dovolj veliko, da bo zrasel vanjo do konfirmacije. S kočije so sneli zunanje in notranje blago. Nikomur ni bilo treba vedeti, čemu je prej služilo, toda ljudje so kmalu izvedeli; modra Stine in še nekaj prav tako modrih žensk, ki pa se s svojo modrostjo niso preživljale, so govorile, da bodo ta oblačila v hišo prinesla bolezen in nadlogo: »V mrliško kočijo se ne smeš obleči, razen če se pelješ v grob.«

Johanne, hči izdelovalca cokel, je jokala, ko je slišala te besede; in ker je naneslo, da je krojač od tistega dne vse bolj hiral, se bo že pokazalo, koga bo doletelo.

In pokazalo se je. Prvo nedeljo po prazniku Svete trojice je krojač Ølse umrl; zdaj je bila Maren sama, da bi držala vse skupaj; in držala je vse skupaj, držala se je sebe in Gospoda.

Naslednje leto je bil Rasmus konfirmiran; zdaj naj bi šel v mesto v uk k imenitnemu krojaču, ki sicer ni imel dvanajst pomočnikov na mizi, temveč enega; malega Rasmusa bi lahko šteli za polovico. Vesel je bil in zadovoljen na pogled, Johanne pa je jokala; bolj ga je imela rada, kot je sama vedela. Krojačeva žena je ostala v stari hiši in nadaljevala obrt.

Takrat so odprli novo kraljevo cesto; stara, ki je vodila mimo vrbe in krojačeve hiše, je postala poljska pot, mlaka se je zaraščala, čez lužo vode, ki je še ostala, se je razlezla vodna leča; miljnik se je prevrnil, ničesar ni bilo več, za kar bi stal, drevo pa je ostalo krepko in lepo; veter je šumel v vejah in listju.

Lastovke so odletele, škorec je odletel, a spomladi so se vrnili; ko so se vrnili četrtič, je prišel domov tudi Rasmus. Opravil je pomoč­niški izpit, bil je lep, a droben mladenič; zdaj je hotel zavezati svojo culo in si ogledati tuje dežele; po tem mu je hrepenelo srce. Toda mati ga je zadrževala; doma je vendar najlepše! Vsi drugi otroci so bili razkropljeni naokrog, on je bil najmlajši in hiša naj bi bila njegova. Dela bi lahko dobil na pretek, če bi hotel hoditi po okolici kot potujoči krojač, štirinajst dni šivati na tej kmetiji in štirinajst dni na drugi. Tudi to je bilo potovanje. In Rasmus je poslušal materin nasvet.

Tako je spet spal pod streho rojstne hiše, spet sedel pod staro vrbo in poslušal njeno šumenje. Lep je bil na pogled, žvižgati je znal kakor ptica ter peti nove in stare pesmi. Na velikih kmetijah so ga radi sprejemali, še posebno pri Klausu Hansenu, drugem najbogatejšem kmetu v župniji.

Njegova hči Else je bila kakor najlepša cvetlica in se je vedno smejala; našli so se sicer hudobni jeziki, ki so govorili, da se smeje samo zato, da bi pokazala svoje lepe zobe. Bila je smejave narave in vedno pripravljena na norčije; vse ji je pristajalo.

Zaljubila se je v Rasmusa in on vanjo, vendar nihče od njiju tega ni naravnost povedal. Potem je postal otožen; več je imel očetove narave kakor materine. Dobra volja se je vrnila le, kadar je prišla Else; tedaj sta se oba smejala, šalila in uganjala norčije, a čeprav je imel dovolj priložnosti, ji ni niti na samem povedal besede o svoji ljubezni. »Kaj pomaga!« je mislil. »Starši ji iščejo premožnega moža, jaz pa nimam ničesar; najpametneje bi bilo, da bi odšel od tod!« Toda od kmetije se ni mogel odtrgati; kakor da bi ga Else držala na nitki, kakor izurjena ptica je bil zanjo, pel in žvižgal ji je v veselje in po njeni volji.

Johanne, hči izdelovalca cokel, je tam na kmetiji služila kot dekla za najnižja opravila; voz z mlečnimi posodami je vozila na polje, kjer je z drugimi dekleti molzla krave, in tudi gnoj je morala voziti, kadar je bilo treba. V veliko izbo ni zahajala in Rasmusa ali Else ni pogosto videla, slišala pa je, da sta skoraj že zaljubljen par.

»Rasmus bo prišel do premoženja!« je rekla. »Iz srca mu privoščim!« In oči so se ji orosile, pa saj tu ni bilo ničesar, zaradi česar bi jokala!

V mestu je bil semenj; Klaus Hansen se je odpeljal tja in Rasmus je šel z njim; ob Else je sedel tja in nazaj. Ves je bil prevzet od ljubezni, a o tem ni rekel besede.

»Vendar bi mi moral kaj reči o tem!« je menilo dekle in v tem je imelo prav. »Če noče govoriti, ga bom pa že malo prestrašila!« Kmalu se je po kmetiji govorilo, da je najbogatejši kmet v župniji zasnubil Else; in res jo je, vendar nihče ni vedel, kaj mu je odgovorila.

Rasmusu so se misli vrtinčile po glavi. Nekega večera si je Else nataknila na prst zlat prstan in ga vprašala, kaj to pomeni. »Zaroko!« je rekel.

»In s kom, misliš?« je vprašala. »Z bogatim kmetom!« je rekel. »Uganil si!« je rekla, pokimala in smuknila proč. Toda tudi on je smuknil proč, prišel v materino hišo kakor izgubljen človek in zavezal svojo culo. V širni svet je hotel; nič ni pomagalo, da je mati jokala.

Iz stare vrbe si je odrezal palico in žvižgal, kakor da bi bil dobre volje; šel bo gledat vse lepote sveta. »To me zelo žalosti!« je rekla mati. »Toda zate je menda najprav in najbolje, da greš, pa se bom morala sprijazniti. Drži se sebe in Gospoda, pa te bom gotovo spet dočakala veselega in zadovoljnega!«

Šel je po novi deželni cesti in zagledal Johanne, ki je pripeljala voz gnoja; ni ga opazila in ni hotel, da bi ga videla; sedel je za živo mejo ob jarku, tam je bil skrit — in Johanne se je odpeljala mimo.

Odšel je v svet, nihče ni vedel, kam. Mati je mislila: »Gotovo se bo vrnil, še preden mine leto; zdaj bo videl kaj novega, dobil nove misli, potem pa se bo spet ujel v stare gube, teh ne zgladi noben likalnik. Malo preveč ima očetove narave, rajši bi videla, da bi imel mojo, ubogi otrok! A gotovo se bo vrnil, ne more se odreči meni in hiši!«

Mati je bila pripravljena čakati leto in dan; Else pa je čakala le mesec, potem je na skrivaj šla k modri Stine Madsdatter, ki je znala »zdraviti«, vedeževati iz kart in kave ter je vedela več kot samo svoj »očenaš«. Vedela je tudi, kje je Rasmus, to je prebrala v kavni usedlini. Bil je v tujem mestu, toda njegovega imena ni mogla razbrati. V tem mestu so bili vojaki in ljubke mladenke. Razmišljal je, da bi vzel mušketo ali eno izmed mladenk.

Else tega ni mogla poslušati. Rada bi dala svoje prihranke, da bi ga odkupila, toda nihče ne bi smel vedeti, da je denar njen. Stara Stine ji je obljubila, da se bo vrnil; poznala je čarovnijo, nevarno čarovnijo za tistega, ki mu je namenjena, toda to je bilo skrajno sredstvo. Lonec bo pristavila, da bo vrel za njim, in tedaj se bo moral odpraviti, kjer koli na svetu bo, moral bo domov, kjer vre lonec in ga čaka njegova draga; lahko bodo minili meseci, preden bo prišel, toda priti bo moral, če bo še kaj življenja v njem.

Brez miru in počitka, noč in dan, bo moral hoditi čez morja in gore, v lepem ali slabem vremenu, pa naj bodo njegove noge še tako utrujene. Domov bo šel, domov bo moral.

Luna je bila v prvem krajcu; za to čarovnijo je morala biti taka, je rekla stara Stine. Divjal je vihar in stara vrba je pokala; Stine je odrezala vejico in jo zavezala v vozel, ta bo pomagala privleči Rasmusa domov v materino hišo. S strehe je vzela mah in netresk ter ju položila v lonec, ki ga je pristavila na ogenj. Else je morala iztrgati list iz pesmarice; po naključju je iztrgala zadnjega, tistega s tiskarskimi napakami. »Prav tako dober je!« je rekla Stine in ga vrgla v lonec.

Mnogo reči je bilo potrebnih za to kašo, ki je morala vreti in neprestano vreti, dokler se Rasmus ne vrne domov. Črni petelin v izbi stare Stine je moral izgubiti svoj rdeči greben, tudi ta je šel v lonec. Vanj je romal še Elsin debeli zlati prstan in tega ne bo nikoli več dobila nazaj, ji je Stine povedala vnaprej. Tako modra je bila Stine. Še mnogo reči, ki jih ne znamo našteti, je šlo v lonec; ves čas je stal na ognju, na žareči žerjavici ali v vročem pepelu. Samo ona in Else sta vedeli za to.

Luna je rasla, luna je upadala; vsakič je prišla Else in vprašala: »Ga še ne vidiš prihajati?« »Veliko vem!« je rekla Stine. »In veliko vidim, toda kako dolga je njegova pot, tega ne morem videti. Zdaj je čez prve gore! Zdaj je na morju v neurju! Dolga je pot skozi velike gozdove, na nogah ima žulje, v telesu vročico, a naprej mora.«

»Ne! Ne!« je rekla Else. »Smili se mi!« »Zdaj ga ni več mogoče ustaviti! Če to storiva, se bo mrtev zgrudil na cesti!« — Minila sta leto in dan. Luna je sijala velika in okrogla, veter je šumel v starem drevesu, na nebu se je v mesečini pokazala mavrica.

»To je znamenje potrditve!« je rekla Stine. »Zdaj prihaja Rasmus.« Toda ni prišel. »Dolgo je čakanje!« je rekla Stine. »Zdaj sem se že naveličala!« je rekla Else. Vse redkeje je prihajala k Stine in ji ni prinašala novih darov.

Srce ji je postalo lažje in nekega lepega jutra so vsi v župniji vedeli, da je Else privolila v poroko z najbogatejšim kmetom. Šla si je ogledat kmetijo in polja, živino in hišno opremo. Vse je bilo v dobrem stanju, s poroko ni bilo treba več odlašati.

Obhajali so jo z veliko gostijo, ki je trajala tri dni. Plesali so ob klarinetu in violinah. Pri vabilih niso pozabili na nikogar v župniji. Tudi mati Ølse je bila tam; in ko je bilo slavja konec, ko so se gostinski strežaji zahvalili gostom in so trobente zatrobile za slovo, je šla domov z ostanki gostije.

Vrata je bila zaprla le s paličico; ta je bila odstranjena, vrata so stala odprta in v izbi je sedel Rasmus. Vrnil se je domov, prišel je prav to uro. Moj Bog, kakšen je bil, same kosti in koža, bled in rumenkast.

»Rasmus!« je rekla mati. »Ali res tebe gledam! — Kako ubog si videti! A srce mi je veselo, da te imam!« In dala mu je dobre hrane, ki jo je prinesla z gostije, kos pečenke in poročne pite.

Zadnje čase je, kakor je povedal, pogosto mislil na mater, rojstni kraj in staro vrbo. Nenavadno je bilo, kako pogosto je v sanjah videl tisto drevo in bosonogo Johanne.

Else sploh ni omenil. Bolan je bil in moral je v posteljo; a mi ne verjamemo, da je bil za to kriv lonec ali da je imel nad njim kakršno koli moč; le stara Stine in Else sta to verjeli, vendar o tem nista govorili.

Rasmus je ležal v vročici, ki je bila nalezljiva; zato nihče ni zahajal v krojačevo hišo, razen Johanne, hčere izdelovalca cokel. Jokala je, ko je videla, kako bedno je z Rasmusom.

Zdravnik mu je predpisal zdravila iz lekarne; ni jih hotel jemati. »Kaj pomaga!« je rekel. »Seveda pomaga, ozdravel boš!« je rekla mati. »Trdno se drži sebe in Gospoda! Ko bi te le spet videla dobiti meso na kosti, te slišala žvižgati in peti, bi rada dala svoje življenje!«

In Rasmus se je rešil bolezni, toda nalezla se je je njegova mati; Gospod je poklical njo in ne njega. V hiši je zavladala samota, vse revneje je bilo v njej. »Izčrpan je!« so govorili v župniji. »Ubogi Rasmus.«

Na svojih potovanjih je živel razuzdano življenje in to, ne pa črni lonec, ki je vrel, mu je izsesalo mozeg in naselilo nemir v telo. Lasje so se mu redčili in siveli; prave volje do dela ni imel. »Kaj pomaga!« je govoril. Rajši je zahajal v krčmo kakor v cerkev.

Nekega jesenskega večera se je v dežju in vetru s težavo vračal po blatni poti iz krčme proti svoji hiši; matere že dolgo ni bilo več, ležala je v grobu. Tudi lastovke in škorec so odleteli, te zveste živalce; Johanne, hči izdelovalca cokel, pa ni odšla; dohitela ga je na poti in šla del poti z njim.

»Zberi se, Rasmus!« »Kaj pomaga!« je rekel. »Slab rek imaš!« je rekla. »Spomni se materinih besed: Drži se sebe in Gospoda! Tega ne počneš, Rasmus! Pa bi moral in moraš. Nikoli ne reci: Kaj pomaga, saj s tem izruješ korenino vsega svojega početja!«

Spremila ga je do hišnih vrat in se tam poslovila. Ni ostal v hiši, temveč se je napotil pod staro vrbo in sedel na kamen prevrnjenega miljnika.

Veter je šumel v drevesnih vejah, kakor pesem je bilo, kakor govor. Rasmus mu je odgovarjal, glasno je govoril, toda nihče ga ni slišal, razen drevesa in šumečega vetra.

»Tak mraz me spreletava! Menda je čas, da grem v posteljo. Spati! Spati!« In odšel je, vendar ne proti hiši, temveč proti mlaki; tam se je opotekel in padel. Dež je lil, veter je bil ledeno mrzel, a ničesar ni čutil; ko pa je vzšlo sonce in so vrane poletele nad trstičjem ob mlaki, se je prebudil, napol mrtev. Če bi bil položil glavo tja, kjer so ležale njegove noge, ne bi nikoli več vstal; zelena vodna leča bi postala njegov mrtvaški prt.

Pozneje tistega dne je Johanne prišla v krojačevo hišo. Ona mu je pomagala; spravila ga je v bolnišnico. »Od malega se poznava,« je rekla, »tvoja mati mi je dajala pivo in hrano, tega ji nikoli ne morem povrniti! Spet boš ozdravel, spet boš človek, sposoben živeti!«

In Gospod je hotel, da živi. Toda zdravje in razpoloženje sta mu zdaj služila, zdaj ne. Lastovke in škorec so prihajali in odletali ter se spet vračali; Rasmus pa se je postaral pred časom. Sam je sedel v hiši, ki je vse bolj propadala. Reven je bil, zdaj revnejši od Johanne.

»Nimaš vere,« je rekla, »in če nimamo Gospoda, kaj potem sploh imamo! — Moral bi vendar k obhajilu!« je rekla. »Najbrž nisi bil pri njem od konfirmacije.«

»Da, kaj pa naj bi to pomagalo!« je rekel. »Če tako govoriš in tako misliš, pa pusti! Gospod pri svoji mizi ne želi gosta, ki prihaja nerad. Pomisli vendar na svojo mater in na otroška leta! Takrat si bil prijazen, pobožen deček. Smem ti prebrati psalm?«

»Kaj pa naj bi to pomagalo!« je rekel. »Mene vedno potolaži!« je odgovorila. »Johanne, očitno si tudi ti postala ena tistih svetniških duš!« In pogledal jo je z medlimi, utrujenimi očmi.

In Johanne je prebrala psalm, vendar ne iz knjige, saj je ni imela; znala ga je na pamet. »Lepe besede so bile!« je rekel, »vendar jim nisem mogel povsem slediti. Tako težko mi je v glavi!«

Rasmus je postal starec, a tudi Else ni bila več mlada, če jo že omenjamo; Rasmus je ni nikoli omenjal. Bila je babica; njena vnukinja je bila majhna, jezična deklica, ki se je igrala z drugimi vaškimi otroki. Rasmus je prišel, opirajoč se na palico, obstal je, opazoval otroško igro in se jim nasmehnil; v njegovih mislih so zasijali davni časi. Elsina vnukinja je pokazala nanj. »Ubogi Rasmus!« je zavpila; druge deklice so se zgledovale po njej. »Ubogi Rasmus!« so vpile in s kričanjem tekale za starcem.

Bil je siv, turoben dan in za njim jih je prišlo še več, toda po sivih in turobnih dneh pride tudi sončen dan. Bilo je čudovito binkoštno jutro, cerkev je bila okrašena z zelenimi brezovimi vejami, v njej je dišalo po gozdu in sonce je sijalo po cerkvenih klopeh. Velike oltarne sveče so bile prižgane, delili so obhajilo, Johanne je bila med klečečimi, Rasmusa pa ni bilo med njimi. Prav tisto jutro ga je Gospod poklical k sebi.

Pri Bogu sta milost in usmiljenje. Od tedaj je minilo že mnogo let; krojačeva hiša še stoji, vendar v njej nihče ne živi in že prvi nočni vihar jo lahko podre. Močvirje je zaraščeno s trstjem in mrzličnikom. Veter šumi v starem drevesu, kakor da bi se iz njega oglašala pesem; veter jo poje, drevo jo pripoveduje; če je ne razumeš, vprašaj staro Johanne v ubožnici.

Tam živi in poje svoj psalm, tistega, ki ga je pela Rasmusu; misli nanj in moli zanj h Gospodu, ta zvesta duša. Pripoveduje ti lahko o minulih časih, o spominih, ki šumijo v starem drevesu.