Prevod
Indijanski polbog Speči medved je imel tako lepo hčer, da jo je skrival pred očmi moških v pokritem čolnu, ki se je zibal na reki Detroit, privezan na drevo na bregu; toda Vetrovi so jo uzrli, ko ji je oče prinesel hrano, in so se tako srdito spopadli zanjo, da se je vrv pretrgala in je čoln odplesal do čuvaja vodnih zapornic, ki je živel ob iztoku iz jezera Huron. Čuvaj, prevzet od dekletove lepote, si je prilastil čoln in njegov očarljivi tovor, toda komaj jo je sprejel v svojo kočo, že so se nadenj zgrnili razjarjeni Vetrovi in ga tako neusmiljeno premetavali in tepli, da je umrl. Pokopali so ga na otoku Peach Island (pravilneje Isle au Peche), kjer je njegov duh ostal še več rodov — kot preročišče, h kateremu so se Indijanci zatekali pred vojnimi podvigi. Njegov glas je zvenel kakor veter med trstičjem, njegov pomen pa so mogli razbrati le tisti, ki so se na sprejem njegovih besed pripravili s postom in premišljevanjem. Preden je Pontiac začel snovati svoj pohod proti Angležem, se je tu postil sedem dni, da bi si »izostril sluh« in slišal modrost vzdihujočega glasu.
Toda Vetrovi se niso zadovoljili s čuvajevo smrtjo. Odtrgali so njegove travnike in jih odnesli na vodo, kjer so postali otoki. Razbili so dekletov čoln in iz tega čolniča je nastal Belle Isle. Manitou je tja naselil dekle, obalo pa obdal s pasom strupenih kač, da bi jo varovale in preprečile nadaljnje spopade. Zdi se, da so bili ti otoki v ožinah priljubljeni kraji izgnanstva in prizorišča preobrazb. Trije otoki se imenujejo Tri sestre po treh Indijankah, ki so se tako zmerjale in prepirale, da jih je moral oče zavoljo miru ločiti in vsako naseliti na svoj otok.
Prav na otoku Belle Isle so Indijanci postavili in častili kamnito podobo, ki jo je izoblikovala narava. Ko sta Dollier in De Galinee ob prihodu v Detroit slišala za tega malika, sta se prepeljala do njega, ga podrla in razbila, večji kos vrgla v reko, na njegovo mesto pa postavila križ. Potopljeni del malika je glasno poklical vernike, ki so se zbrali, da bi se čudili predrznosti belcev in bili priča kazni, s katero naj bi jih po njihovem pričakovanju udaril Manitou, ter jim velel, naj v vodo vržejo še preostale kose. Ubogali so in vsi drobci so se združili ter se spremenili v pošastno kačo, ki je kraj varovala pred nadaljnjimi vdori. Pozneje, ko je La Salle na svoji ladji Griffin plul po ožinah proti severu, so Indijanci na obali poklicali na pomoč tega svojega manitouja in iz vode so se dvignile nenavadne prikazni, ki so ladjo potiskale proti severu, medtem ko je njena posadka zaman prepevala hvalnice v upanju, da bo ustavila demonsko silo.
