Kačji ženin

Besedilo

Kačji ženin

Nekoč je živela neka uboga žena, ki ni imela otrok, pa je prosila Boga, naj ji nakloni, da bi zanosila, četudi bi rodila kačo. Bog ji je dal, da je zanosila, in ko je prišel njen čas, je rodila kačo. Komaj se je kača rodila, je že pobegnila materi v travo in izginila. Uboga žena je nenehno žalovala za kačo in jokala, ker ji je Bog izpolnil željo, da je rodila, njen otrok pa ji je pobegnil in ni vedela ne kod je ne kako se mu godi. Ko je tako minilo dvajset let, se je kača vrnila in spregovorila materi: »Jaz sem tista tvoja kačica, ki si jo rodila in ti je pobegnila v travo. Zdaj sem prišla k tebi, mati, da zame zasnubiš cesarjevo hčer in me oženiš.« Mati se je sprva razveselila, ko je zagledala svojega otroka, a takoj jo je zaskrbelo, kako bi si ona, taka sirota, drznila pri cesarju snubiti hčer za kačo! Kača pa ji je spet rekla: »Pojdi, mati, in nič ne pomišljaj, saj veš, da so pri vsakem dekletu vrata odprta; in če ti je cesar že ne da, ti glave vendar ne bo vzel. Kar koli ti cesar reče, se ob vrnitvi ne oziraj, dokler ne prideš do naše hiše.« Mati se je pustila pregovoriti in odšla k cesarju. Ko je prišla na cesarski dvor, je služabniki niso hoteli takoj spustiti pred cesarja, ona pa je začela prositi in naposled so jo le spustili. Ko je stopila pred cesarja, mu je rekla: »Presvetli cesar! Tam je tvoja sablja, tu pa moja glava. Dolgo nisem imela otrok, pa sem prosila Boga, naj mi nakloni, da bi zanosila, četudi bi rodila kačo. In dal mi je, da sem zanosila, ko pa je prišel moj čas, se je rodila kača in brž po rojstvu pobegnila v travo ter izginila. Zdaj, ko je minilo dvajset let, se je kača vrnila k meni in me poslala k tebi, da zanjo zasnubim tvojo hčer.« Cesar se je ob tem zasmejal in ji rekel: »Dal bom tvojemu sinu hčer, če naredi most iz biserov in dragih kamnov od mojega dvora do svojega.« Mati se je nato vrnila domov, ne da bi se ozirala, in ko je hodila od cesarjevega dvora, je za njo ves čas nastajal most iz biserov in dragih kamnov, prav do njene hiše. Ko je mati povedala kači, kaj ji je rekel cesar, ji je ta spet dejala: »Pojdi zdaj, mati, pogledat, ali mi bo cesar dal hčer, in kar koli ti odgovori, se ob vrnitvi spet ne oziraj do naše hiše.« Mati se je znova odpravila na pot, in ko je stopila pred cesarja, ga je vprašala, ali ji bo zdaj dal hčer za sina, cesar pa ji je odgovoril: »Če tvoj sin postavi lepši dvor od mojega, mu dam hčer.« Mati se je nato vrnila domov in se med potjo ni ozirala, ko pa je prišla do svoje hiše, je namesto nje stal dvor, lepši od cesarjevega. Ko je mati povedala kači, kaj je rekel cesar, ji je kača spet dejala: »Pojdi, mati, pogledat, ali mi bo cesar zdaj dal hčer, in naj reče, kar hoče, ko odideš od njega, se ne oziraj do naše hiše.« Ko je mati prišla pred cesarja, mu je povedala, da ima njen sin lepši dvor od njegovega, in ga vprašala, ali ji bo zdaj že dal hčer, cesar pa ji je odgovoril: »Če ima tvoj sin na svojem dvoru vse boljše kakor jaz na svojem, mu dam hčer.« Mati je nato odšla domov in se med potjo ni ozirala, ko pa je prišla domov, je bilo v njeni hiši vse trikrat boljše kakor na cesarjevem dvoru: sami zlati jeleni, košute, ptice, koklje, piščanci, zajci, vse zlato. Ko je mati povedala kači, kaj je rekel cesar, ji je kača dejala: »Pojdi, mati, še enkrat k cesarju in ga vprašaj, ali mi bo zdaj dal hčer.« Ko je mati odšla k cesarju in mu povedala, da ima njen sin na svojem dvoru vse boljše kakor on na svojem, je cesar rekel hčeri: »Hči moja! Zdaj se moraš omožiti s to kačico, saj ima vse boljše kakor mi.« Tako je kačica zbrala svate, odpeljala cesarjevo hčer in se poročila z njo. Čez nekaj časa je kačina žena zanosila. Tedaj so jo začeli spraševati mati, sestre in vsi njeni domači: »Kako si zanosila s kačo?« Ona pa ni hotela izdati skrivnosti, temveč je ves čas govorila: »Tako mi je Bog dal, da sem zanosila.« Nazadnje jo je začela spraševati tašča: »Snaha moja, kako je s tem? Kako spiš s kačo?« Tedaj je tašči razkrila skrivnost in rekla: »Mati moja! Saj ni kača, temveč mladenič, da mu ni lepšega. Vsak večer zleze iz tiste kačje kože, zjutraj pa spet vanjo.« Ko je kačina mati to slišala, se je silno razveselila in si zaželela videti sina, ko zleze iz kačje kože, pa je vprašala snaho, kako bi ga lahko videla. Snaha ji je rekla: »Ko se bova odpravila spat, bom vzela ključ iz vrat, in ko se bo začel slačiti, ga boš lahko videla skozi ključavnico.« Ko je mati tako zagledala sina, je začela premišljevati, kaj bi storila, da bi za vselej ostal tak. Nekoč je rekla snahi: »Dajva, snaha, sežgiva njegovo kožo: razbelila bom peč in jo vrgla v ogenj, pa naj zgori.« Snaha pa ji je odgovorila:

»Bojim se, mati, da se mu ne bi kaj zgodilo.« Mati pa je rekla: »Nič se mu ne bo zgodilo, le ko ga obide vročina, vzemi mrzlo vodo in ga po malem polivaj, dokler koža ne zgori.« Tako sta se dogovorili in mati je razbelila peč, ko pa je zvečer mladenič zlezel iz kačje kože in legel spat, sta mu jo nekako ukradli in vrgli v peč. Brž ko je koža začela goreti, ga je obšla vročina, onidve pa sta ga ves čas polivali z vodo in tako je ostal živ. Ko je vročina popustila in se je prebudil iz spanja, je zavohal smrad po zažgani koži, skočil na noge in zavpil: »Kaj sta storili, Bog vaju kaznuj! Kam naj grem takšen?« Mati in žena pa sta ga začeli pregovarjati: »Saj je bolje, da si takšen, in bolje je, da živiš med ljudmi.« Tako sta ga komaj pomirili. Ko je njegov tast to izvedel, mu je še za svojega življenja izročil cesarstvo. Tako je postal cesar in srečno cesarjeval do konca svojih dni.