Prevod
V šoli za revne je bila med drugimi otroki tudi judovska deklica, tako bistra in dobra, najpridnejša med vsemi; toda pri eni od učnih ur ni smela sodelovati, pri verouku; hodila je namreč v krščansko šolo.
Lahko je vzela zemljepisno knjigo in brala ali pa dokončala računsko nalogo, vendar je bila naloga kmalu rešena in lekcija prebrana; pred njo je sicer ležala odprta knjiga, a ni brala iz nje, sedela je in poslušala, in učitelj je kmalu opazil, da sledi pouku kakor komaj kdo od drugih.
»Beri svojo knjigo!« ji je rekel blago in resno, ona pa ga je pogledala s svojimi črnimi, žarečimi očmi, in ko je tudi njej zastavil vprašanje, je znala odgovoriti bolje od vseh drugih. Slišala je, razumela in si vtisnila v spomin.
Njen oče je bil reven, pošten mož; ko je dal otroka v šolo, je postavil pogoj, da je ne smejo poučevati v krščanski veri; če bi jo med to učno uro pošiljali ven, bi to morda vzbujalo nejevoljo in sprožalo misli in občutja pri drugih otrocih v šoli, zato je ostajala, toda tako ni moglo več iti naprej.
Učitelj je šel k očetu in mu povedal, da mora bodisi vzeti hčer iz šole bodisi ji dovoliti, da postane kristjanka. »Ne morem več gledati teh žarečih oči, te gorečnosti in te žeje duše po besedah evangelija!« je dejal učitelj.
Oče pa je planil v jok: »Sam vem le malo o naši veri, toda njena mati je bila hči Izraela, trdna in neomajna v svoji veri; na smrtni postelji sem ji obljubil, da najin otrok nikoli ne bo prejel krščanskega krsta; držati moram svojo obljubo, zame je kakor zaveza z Bogom.«
In malo judovsko deklico so vzeli iz krščanske šole. – Minila so leta. V enem najmanjših mest na Jutlandiji je v skromni meščanski hiši služila revna deklica judovske vere; bila je Sara. Njeni lasje so bili črni kakor ebenovina, njene oči tako temne, pa vendar polne leska in svetlobe, kakršne imajo hčere Vzhoda; izraz odrasle deklice je bil še vedno isti kakor pri otroku, ki je sedel v šolski klopi in poslušal z zamišljenim pogledom.
Vsako nedeljo so iz cerkve donele orgle in petje vernikov, zvoki pa so se čez ulico razlegali v hišo nasproti, kjer je judovsko dekle opravljalo svoje delo, pridno in zvesto svojim dolžnostim. »Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!« je bila njena zapoved, toda njen sobotni dan je bil za kristjane delavnik in posvečevala ga je lahko le v svojem srcu, kar se ji ni zdelo dovolj. A kaj sta Bogu dan in ura? Ta misel se je prebudila v njeni duši in ob krščanskih nedeljah je bila ura pobožnosti manj motena; kadar so zvoki orgel in petje psalmov segli do nje v kuhinjo, kjer je stala ob koritu, je tudi ta prostor postal svet in tih. Tedaj je brala Staro zavezo, zaklad in dediščino svojega ljudstva, in samo to, kajti globoko v dušo se ji je vtisnilo, kar je oče povedal njej in učitelju, ko jo je vzel iz šole: obljuba, dana njeni umirajoči materi, da Sara ne bo postala kristjanka in ne bo zapustila vere svojih očetov. Nova zaveza je bila in naj bi ostala zanjo zaprta knjiga, pa vendar je iz nje vedela toliko; svetila se je v njenih otroških spominih. Nekega večera je sedela v kotu sobe in slišala gospodarja glasno brati; to je vendar smela poslušati, saj niso bili evangeliji, ne, bral je iz stare zgodovinske knjige, in tej je lahko prisluhnila. Pripovedovala je o ogrskem vitezu, ki ga je ujel turški paša in ga dal vpreči k volom pred plug, ga priganjati z bičem ter ga brez konca poniževati in puščati v bedi.
Vitezova žena je prodala ves svoj nakit, zastavila grad in posestva, njegovi prijatelji so zbrali velike vsote, kajti zahtevana odkupnina je bila skoraj neverjetno visoka; vendar so jo zbrali in rešili so ga suženjstva in sramote. Bolan in trpeč je prispel domov. A kmalu je zadonel vsesplošni poziv k boju proti sovražniku krščanstva; bolnik je slišal zanj in ni imel več ne miru ne pokoja. Dal se je dvigniti na bojnega konja, lica so se mu spet obarvala, zdelo se je, da se mu vračajo moči, in odjezdil je zmagi naproti. Prav tisti paša, ki ga je dal vpreči pred plug, ga poniževati in mučiti, je zdaj postal njegov ujetnik in vitez ga je odpeljal domov v grajsko ječo, toda že prvo uro je prišel k njemu in ga vprašal:
»Kaj misliš, da te čaka?« »Vem!« je odgovoril Turek. »Maščevanje!« »Da, krščansko maščevanje!« je dejal vitez. »Krščanstvo nam zapoveduje, naj odpuščamo svojim sovražnikom in ljubimo svojega bližnjega. Bog je ljubezen! Pojdi v miru domov k svojim dragim in bodi blag in dober do tistih, ki trpijo!«
Tedaj je ujetnik planil v jok: »Kako bi si mogel misliti, da je kaj takega mogoče! Prepričan sem bil, da me čakajo muke in trpljenje, zato sem vzel strup, ki me bo čez nekaj ur ubil. Umreti moram, ni mi pomoči! Toda preden umrem, mi oznani nauk, v katerem je toliko ljubezni in milosti; velik je in božanski! Dovoli mi umreti v njem, umreti kot kristjan!« In njegovi prošnji je bilo ugodeno.
To je bila legenda, zgodba, ki jo je bral gospodar; vsi so jo poslušali in ji sledili, a najmočneje je prevzela in oživila dekle, ki je sedelo v kotu, služkinjo Saro, judovsko dekle; velike, težke solze so ji stale v žarečih, premogovo črnih očeh. Tam je sedela z otroško dušo, kakor je nekoč sedela v šolski klopi in slutila veličino evangelija. Solze so ji polzele po licih.
»Ne dovoli, da moj otrok postane kristjanka!« so bile materine zadnje besede na smrtni postelji; odmevale so ji v duši in srcu skupaj z besedami zapovedi: »Spoštuj očeta in mater!«
»Saj nisem krščena! Pravijo mi judovsko dekle; tako so me minulo nedeljo zasmehovali sosedovi fantje, ko sem obstala pred odprtimi cerkvenimi vrati in pogledala v notranjost, kjer so gorele oltarne sveče in so verniki peli. Od šolskih dni do danes je v krščanstvu neka moč, ki kakor sončna svetloba, četudi pred njo zaprem oči, vseeno sije naravnost v moje srce; toda, mati, ne bom te žalostila v grobu! Ne bom prelomila obljube, ki ti jo je dal oče! Ne bom brala krščanskega Svetega pisma, saj imam Boga svojih očetov, h kateremu lahko sklonim glavo!«
– In leta so minevala. Gospodar je umrl, gospodinja je ostala v stiski in služkinjo bi morali odpustiti, toda Sara ni odšla; bila je njihova pomoč v sili, držala je vse pokonci. Delala je pozno v noč in z delom svojih rok služila kruh za hišo; niso imeli bližnjih sorodnikov, ki bi poskrbeli za družino, žena pa je bila iz dneva v dan šibkejša in je cele mesece ležala bolna. Sara je bedela, negovala in delala, blaga in pobožna, pravi blagoslov za revno hišo.
»Tamle je Sveto pismo!« je rekla bolnica. »Preberi mi kaj v tem dolgem večeru, tako zelo si želim slišati Božjo besedo.« In Sara je sklonila glavo; roke so oklenile Sveto pismo, odprla ga je in brala bolnici. Večkrat so ji privrele solze, a oči so postajale jasnejše in tudi v njeni duši je bilo vse jasneje: »Mati, tvoj otrok ne bo prejel krščanskega krsta, ne bo prištet mednje, tako si zahtevala in to ti bom izpolnila; v tem sva si edini na tej zemlji, toda nad njo je – je edinost v Bogu še večja, ‘on nas vodi prek smrti!’ – ‘Obiskuje zemljo, in ko jo je naredil žejno, jo bogato obdaruje!’ Razumem! Sama ne vem, kako je prišlo do tega –! Po njem je, v njem: Kristusu!«
In ob izgovoru svetega imena je vztrepetala; krst ognjenega plamena jo je prežel močneje, kakor je telo moglo prenesti, in upognilo se je, še bolj brez moči kakor telo bolnice, ob kateri je bedela.
»Uboga Sara!« so govorili. »Izčrpala se je od dela in bedenja.« Odpeljali so jo v bolniško sobo za reveže; tam je umrla in od tam so jo odnesli k pogrebu, toda ne na krščansko pokopališče, tam ni bilo prostora za judovsko dekle; ne, zunaj, tik ob zidu, je dobila svoj grob.
In Božje sonce, ki je sijalo nad krščanskimi grobovi, je sijalo tudi nad grobom judovskega dekleta zunaj ob zidu, in petje psalmov, ki je odmevalo na krščanskem pokopališču, se je razlegalo tudi nad njenim grobom; tudi do njega je seglo oznanilo: »V Kristusu je vstajenje!« V njem, Gospodu, ki je rekel učencem: »Janez je krščeval z vodo, vi pa boste krščeni s Svetim Duhom!«
