Zgodba o Abdulahu ibn Mamarju in možu iz Basre

Besedilo

Zgodba o Abdulahu ibn Mamarju in možu iz Basre

Pripovedujejo tudi, da je neki mož iz Basre kupil sužnjo, jo skrbno vzgojil ter ji dal lepo omiko in dobro izobrazbo. Ljubil jo je nadvse in je v veselju in uživanju z njo zapravil vse svoje premoženje. Ko mu ni ostalo nič več in ga je huda revščina že močno pestila, mu je sužnja rekla: »Moj gospodar, prodaj me, saj potrebuješ denar, ki bi ga dobil zame. Srce me boli, ko vidim, v kakšni revščini živiš. Bolje bi bilo zate, če bi me prodal in živel od kupnine, kakor da ostanem pri tebi. Morda ti bo vzvišeni Bog potem naklonil obilnejše preživetje.« Ker je bil v hudi stiski, je privolil. Odpeljal jo je na trg, kjer jo je posrednik ponudil emirju Basre, ki mu je bilo ime Abdulah ibn Ma'mar at-Tajmi. Bila mu je všeč, zato jo je kupil za petsto dinarjev in denar izročil njenemu gospodarju. Ko je ta prejel kupnino in se že nameraval posloviti, je sužnja zajokala in zapela ta dva verza:

Naj ti bo v blagoslov bogastvo, ki si ga prejel, meni ostajata le žalost in bridko premišljevanje. Svoji duši, ki jo stiska huda bol, govorim: »Toži manj ali več — ljubljeni je že odšel.« Ko jo je njen gospodar slišal, je globoko vzdihnil in zapel te verze:

Če ne najdeš poti iz stiske in ti razen smrti nič ne ostane, mi odpusti. Ob večerih in jutrih mi je v uteho spomin nate; z njim se tiho pogovarjam s srcem, ki ga težijo misli. Mir s teboj! Ne bova se obiskovala, ne bova več skupaj, razen če tako sklene Ibn Ma'mar. Ko je Abdulah ibn Ma'mar slišal njune verze in videl njuno žalost, je rekel: »Pri Bogu, pomagal sem vaju ločiti, zdaj pa mi je jasno, da se ljubita. Vzemi denar in sužnjo, dobri mož, in naj ti Bog blagoslovi oboje, kajti ločitev je za zaljubljeni srci težka.« Oba sta mu poljubila roko in odšla. Ostala sta skupaj, dokler ju ni ločila smrt. Slavljen naj bo On, ki mu nič ne uide.