Prevod

Pripovedujejo tudi, o kralj, da je Ishak ibn Ibrahim al-Mavsili dejal: Neke zimske noči sem bil doma. Nebo so zagrnili oblaki in dež se je ulival, kakor bi tekel iz odprtin mehov. Zaradi naliva in blata po cestah nihče ni mogel ne sem ne tja. Bil sem potrt, saj me ni obiskal nobeden od prijateljev, sam pa zaradi globokega blata in brozge tudi nisem mogel k njim. Zato sem rekel svojemu služabniku: »Prinesi mi kaj, da se zamotim.« Prinesel mi je hrane in pijače, a vse veselje mi je skalilo to, da nisem imel nikogar, ki bi mi delal družbo. Kar naprej sem pogledoval skozi okna in oprezal po cestah, dokler se ni znočilo. Tedaj sem se spomnil sužnje enega od Mahdijevih sinov, v katero sem bil zaljubljen. Bila je vešča petja in igranja na glasbila. Rekel sem si: »Ko bi bila nocoj pri meni, bi bilo moje veselje popolno in noč bi mi minila hitreje, namesto da me razjedajo misli in nemir.« Tedaj je nekdo potrkal na vrata in rekel: »Sme ljubljena, ki stoji pred vrati, vstopiti?« Pomislil sem: »Nemara je drevo mojih želja že obrodilo sad.« Stopil sem k vratom in zagledal svojo ljubo, ogrnjeno v zelen plašč. Glavo ji je pred dežjem varovala prevleka iz brokata, do kolen je bila vsa blatna, z žlebov pa ji je voda premočila oblačila. Bila je prav nenavadna prikazen. Rekel sem ji: »Moja gospa, kaj te je prignalo sem skozi tolikšno blato?« Odvrnila je: »Tvoj sel je prišel k meni in mi opisal tvoje hrepenenje in ljubezensko koprnenje. Ni mi preostalo drugega, kakor da se odzovem in pohitim k tebi.« Temu sem se začudil. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati, kakor ji je bilo dovoljeno.

Ko je nastopila 696. noč

Je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja prišla in potrkala na Ishakova vrata, on pa ji je šel odpret in rekel: »Moja gospa, kaj te je prignalo sem skozi tolikšno blato?« Odvrnila mu je: »Tvoj sel je prišel k meni in mi opisal tvoje hrepenenje in ljubezensko koprnenje. Ni mi preostalo drugega, kakor da se odzovem in pohitim k tebi.« Začudil sem se, vendar ji nisem hotel povedati, da nisem nikogar poslal ponjo. Rekel sem: »Hvala Bogu, da naju je združil po vseh mukah čakanja, ki sem jih prestal. Če bi se zamudila še eno uro, bi moral jaz pohiteti k tebi, saj tako hrepenim po tebi in koprnim od ljubezni.« Nato sem služabniku rekel: »Prinesi vodo.« Prinesel je posodo z vročo vodo, da bi se lahko uredila. Ukazal sem mu, naj ji jo poliva po nogah, sam pa sem ji jih umil. Nato sem naročil, naj prinesejo obleko iz najrazkošnejšega blaga. Ko je slekla mokra oblačila, sem ji jo nadel in sedla sva. Dal sem prinesti hrano, a jo je odklonila. Vprašal sem: »Bi kaj popila?« Rekla je: »Da.« Popil sem nekaj čaš, nato pa je vprašala: »Kdo bo pel?« Rekel sem: »Jaz, moja gospa.« Odvrnila je: »Tega ne želim.« Rekel sem: »Pa katera od mojih suženj.« Odvrnila je: »Nočem.« Rekel sem: »Potem zapoj sama.« Rekla je: »Tudi jaz ne bom.« Vprašal sem jo: »Kdo naj ti torej poje?« Rekla je: »Pojdi ven in poišči koga, ki mi bo pel.« Ubogal sem jo in odšel, čeprav nisem imel nobenega upanja in sem bil prepričan, da ob takšni uri ne bom našel nikogar. Hodil sem, dokler nisem prišel na cesto, kjer sem zagledal slepca, ki je s palico tipal po tleh in govoril: »Naj Bog ne poplača z dobrim tistih, pri katerih sem bil! Če sem pel, niso poslušali, če sem molčal, so me zaničevali.« Vprašal sem ga: »Si pevec?« Rekel je: »Da.« Vprašal sem: »Bi preostanek noči prebil pri nas in nas razvedril?« Rekel je: »Če želiš, me primi za roko.« Prijel sem ga za roko in ga odpeljal domov. Svoji ljubi sem rekel: »Moja gospa, pripeljal sem slepega pevca, ob katerem bova uživala, on pa naju ne bo videl.« Rekla je: »Pripelji ga k meni.« Privedel sem ga noter in ga povabil k jedi. Pojedel je malo in si umil roke. Ponudil sem mu pijačo in spil je tri čaše, nato pa vprašal: »Kdo si?« Rekel sem: »Ishak ibn Ibrahim al-Mavsili.« Odvrnil je: »Že prej sem slišal zate in zdaj sem vesel, da lahko pijem v tvoji družbi.« Rekel sem: »Moj gospod, tvoje veselje veseli tudi mene.« Nato je rekel: »Zapoj mi, Ishak.« Za šalo sem vzel lutnjo in rekel: »Slišim in ubogam.« Ko sem zapel in je pesem izzvenela, je dejal: »Ishak, skoraj bi lahko bil pevec.« Sam sebi sem se zazdel majhen in odložil lutnjo. Vprašal je: »Ali nimaš nikogar, ki bi znal dobro peti?« Rekel sem: »Imam sužnjo.« Dejal je: »Ukaži ji, naj zapoje.« Vprašal sem: »Jo boš poslušal v zaupanju, da zna peti?« Rekel je: »Da.« Zapela je, on pa je dejal: »Ne, iz tega ni bilo nič.« Jezno je odvrgla lutnjo in rekla: »Kar znava, sva ti radodarno ponudila. Če pa znaš kaj ti, nama podari drobec svojega znanja.« Rekel je: »Prinesite mi lutnjo, ki se je ni dotaknila še nobena roka.« Ukazal sem služabniku in prinesel je novo lutnjo. Slepec jo je otipal in zaigral na način, ki ga nisem poznal, nato pa zapel ta verza:

Skozi temo je prišla, ko noč je še bedela, ljubljena, ki pravi čas za obisk je vedela. Zdramil nas je le pozdrav in njen glas pred vrati: »Sme ljubljena, ki tu stoji, k tebi se podati?«

Ishak je pripovedoval: Sužnja me je jezno ošinila in rekla: »Skrivnosti med nama nisi mogel niti uro zadržati zase, pa si jo že zaupal temu človeku!« Prisegal sem ji, da tega nisem storil, in se opravičeval, nato pa ji poljubljal roke, žgečkal prsi in grizljal lica, dokler se ni zasmejala. Potem sem se obrnil k slepcu in mu rekel: »Zapoj, moj gospod.« Vzel je lutnjo in zapel ta verza:

Kolikokrat sem lepotice obiskoval in z dlanmi prste, s kano obarvane, božal! Žgečkal sem granatna jabolka njihovih prsi, grizljal okrogla jabolka lic brez prestanka. Rekel sem ji: »Moja gospa, kdo mu je povedal, kaj počneva?« Odvrnila je: »Prav imaš.« Nato sva se odmaknila od njega. Rekel je: »Na vodo moram.« Služabniku sem ukazal: »Vzemi svečo in pojdi pred njim.« Odšel je, a se dolgo ni vrnil. Šla sva ga iskat, vendar ga nisva našla. Vrata so bila zaklenjena, ključi pa v omari, in nisva vedela, ali se je dvignil v nebo ali pogreznil v zemljo. Tedaj sem spoznal, da je bil Iblis in da mi je zvodnikoval. Vrnil sem se in se spomnil Abu Nuvasovih verzov:

Čudim se Iblisu in njegovemu napuhu, hudobiji, ki jo je skrival v svojem duhu: pred Adamom se klanjati ni hotel, njegovim potomcem pa je zvodnik postal.