Heraklej, Krepost in Pregreha

Besedilo

Heraklej, Krepost in Pregreha

Modri Prodik je v svojem spisu o Heraklu takole govoril o Vrlini. Pravi namreč, da je Herakles, ko je iz otroštva prehajal v mladost, v dobo, ko mladi postanejo samostojni in pokažejo, ali bodo v življenju stopili na pot vrline ali na pot pregrehe, odšel na samoten kraj, sedel in premišljeval, ne da bi vedel, katero pot naj ubere. Tedaj je zagledal dve visoki ženski, ki sta se mu bližali. Prva je bila prijetnega videza in plemenite narave; njeno telo je krasila čistost, oči sramežljivost, držo zmernost, oblečena pa je bila v belo. Druga je bila obilna in mehka, polt si je naličila, da je bila videti bolj bela in rožnata, kakor je bila v resnici, držo pa si je priredila tako, da je bila videti bolj vzravnana, kakor ji je bilo dano po naravi. Oči je imela široko odprte, obleko pa takšno, da je njena lepota kar najbolj sijala iz nje. Pogosto si je ogledovala samo sebe in pogledovala naokrog, ali jo opazuje še kdo drug, večkrat pa se je ozrla tudi na svojo senco. Ko sta prišli bliže Heraklu, je prva nadaljevala z enakim korakom, druga pa jo je hotela prehiteti, zato je stekla k Heraklu in rekla: »Vidim, Herakles, da ne veš, katero življenjsko pot bi ubral. Če me vzameš za prijateljico, te popeljem po najprijetnejši in najlažji poti. Nobenega užitka ne boš ostal neokusil, življenje pa boš preživel, ne da bi spoznal tegobe. Predvsem ti ne bo treba skrbeti ne za vojne ne za opravke; čas boš preživljal v razmišljanju, kakšno slastno jed ali pijačo bi si privoščil, kaj bi ti bilo v veselje videti ali slišati, kateri vonji in dotiki bi ti godili, s katerimi mladimi ljubimci bi se najraje družil, kako bi najudobneje spal in kako bi vse to dosegel s kar najmanj truda. Če pa bi te kdaj obšla bojazen, da ti bo zmanjkalo sredstev za te užitke, se nikar ne boj, da bi te napeljala k temu, da si jih pridobivaš s telesnim in duševnim naporom. Uporabljal boš sadove dela drugih in se ne boš odrekel ničemur, s čimer bi si mogel kaj pridobiti. Tistim, ki se družijo z menoj, namreč dovoljujem, da imajo korist od vsepovsod.« Ko je Herakles to slišal, je vprašal: »Ženska, kako pa ti je ime?« Odgovorila je: »Moji prijatelji me kličejo Sreča, tisti, ki me sovražijo, pa mi dajejo vzdevek Pregreha.« Medtem je pristopila druga ženska in rekla: »Tudi jaz sem prišla k tebi, Herakles. Poznam tvoje starše in med tvojim odraščanjem sem dodobra spoznala tvojo naravo. Zato upam, da boš, če ubereš pot k meni, postal izvrsten izvrševalec lepih in plemenitih dejanj, jaz pa bom zaradi tega še bolj cenjena in še bolj slovela po dobrem. Ne bom te zavajala z obljubami užitkov, temveč ti bom po resnici povedala, kako so bogovi uredili svet. Ničesar dobrega in lepega namreč bogovi ne dajejo ljudem brez truda in prizadevanja. Če želiš, da so ti bogovi naklonjeni, jih moraš častiti; če hočeš, da te imajo prijatelji radi, jim moraš delati dobro; če želiš, da te kako mesto spoštuje, mu moraš koristiti; če pričakuješ, da te bo vsa Grčija občudovala zaradi tvoje vrline, si moraš prizadevati za njeno dobro; če hočeš, da ti zemlja obilno rodi, jo moraš obdelovati; če misliš obogateti z živino, moraš zanjo skrbeti; če si želiš z vojno povečati svojo moč in hočeš biti sposoben osvobajati prijatelje ter premagovati sovražnike, se moraš vojnih veščin naučiti pri tistih, ki jih obvladajo, in se izuriti v njihovi uporabi. Če pa hočeš biti tudi telesno močan, moraš telo navaditi, da uboga razum, ter ga uriti z naporom in znojem.« Pregreha ji je segla v besedo: »Ali vidiš, Herakles, kako težko in dolgo pot do radosti ti opisuje ta ženska? Jaz pa te bom popeljala do sreče po lahki in kratki poti.« Vrlina je odgovorila: »Nesrečnica, kaj dobrega pa imaš ti? In kakšen užitek poznaš, ko pa zanj nočeš storiti ničesar? Saj niti ne počakaš, da bi začutila željo po prijetnih rečeh, temveč se vsega nasitiš, še preden si tega zaželiš. Ješ, še preden si lačna, in piješ, še preden si žejna. Da bi ti jed teknila, si iščeš kuharje; da bi ti pijača godila, si priskrbuješ draga vina in poleti tekaš naokrog ter iščeš sneg. Da bi prijetno spala, si ne pripravljaš le mehkih ležišč, temveč tudi mehke postelje in podstavke zanje. Po spanju namreč ne hrepeniš zaradi utrujenosti, temveč zato, ker nimaš kaj početi. Tudi ljubezenske užitke izsiljuješ, še preden jih potrebuješ, si izmišljuješ vse mogoče in uporabljaš moške kakor ženske. Tako vzgajaš svoje prijatelje: ponoči jih navajaš k razuzdanosti, najkoristnejši del dneva pa jih pustiš prespati. Čeprav si nesmrtna, so te bogovi zavrgli, dobri ljudje pa te zaničujejo. Najslajšega od vseh glasov, pohvale same sebe, nikoli ne slišiš, in najprijetnejšega od vseh prizorov nikoli ne vidiš, saj še nikoli nisi uzrla nobenega svojega lepega dela. Kdo bi verjel tvojim besedam? Kdo bi ti priskočil na pomoč, če bi kaj potrebovala? In kdo pri zdravi pameti bi si drznil pridružiti tvoji druščini? Tvoji privrženci so v mladosti telesno slabotni, ko se postarajo, pa duševno nespametni. Mladost preživijo brez truda, v obilju, skozi starost pa se prebijajo v bedi in mukah; sramujejo se tega, kar so storili, in težko prenašajo to, kar počnejo. V mladosti so na hitro porabili vse užitke, tegobe pa prihranili za starost. Jaz pa se družim z bogovi in dobrimi ljudmi. Brez mene ne nastane nobeno lepo delo, ne božje ne človeško. Najbolj od vseh me častijo tako bogovi kakor ljudje, ki jim to pritiče. Obrtnikom sem ljuba sodelavka, gospodarjem zvesta varuhinja doma, služabnikom naklonjena pomočnica, dobra sopotnica pri delu v miru, zanesljiva zaveznica pri podvigih v vojni in najboljša družica v prijateljstvu. Moji prijatelji uživajo v hrani in pijači prijetno in brez zapletov, saj počakajo, dokler si ju ne zaželijo. Njihov spanec je slajši kakor spanec tistih, ki se ne trudijo; ni jim težko vstati in zaradi njega ne opuščajo svojih dolžnosti. Mladi se veselijo pohval starejših, starejši pa so ponosni na spoštovanje mladih. Z veseljem se spominjajo nekdanjih dejanj in z zadovoljstvom dobro opravljajo sedanje delo. Zaradi mene so prijatelji bogov, ljubi svojim prijateljem in spoštovani v domovini. Ko pa pride usojeni konec, ne ležijo pozabljeni in brez časti, temveč njihov spomin cveti in njihova slava živi vekomaj. Takšno blaženo srečo si lahko pridobiš s prizadevanjem, Herakles, sin plemenitih staršev.« Približno tako Prodik pripoveduje, kako je Vrlina vzgajala Herakla, le da je te misli odel v še veličastnejše besede kakor jaz zdaj. Vi pa, mladeniči, si ob premišljevanju o tem prizadevajte posvetiti nekaj skrbi tudi svojemu prihodnjemu življenju.