Prevod

Pripovedujejo tudi, da je kalif Harun ar Rašid silno ljubil gospo Zubajdo in ji dal urediti kraj za oddih. V njem je napravil jezerce, ga obdal z drevjem in vanj z vseh strani napeljal vodo. Drevesa so ga tako gosto obdajala, da človeka, ki bi se v njem kopal, zaradi obilice listja nihče ne bi mogel videti. Nekega dne je gospa Zubajda prišla tja in stopila k jezercu. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila tristo šestinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je gospa Zubajda nekega dne prišla tja, stopila k jezercu in občudovala njegovo lepoto. Očarala sta jo njegov lesk in drevje, ki ga je obdajalo. Ker je bil dan silno vroč, je slekla oblačila, stopila v jezerce in obstala v njem. Voda ni bila dovolj globoka, da bi zakrila človeka, ki je stal v njej, zato jo je zajemala s srebrnim vrčem in si jo zlivala po telesu. Kalif je izvedel za to, se spustil iz svoje palače in jo skrivaj opazoval izza drevesnega listja. Videl jo je golo in razkrilo se mu je, kar je bilo dotlej skrito. Ko je začutila, da je za listjem vladar pravovernih, in spoznala, da jo je videl golo, se je obrnila k njemu in ga pogledala. Od sramu si je z rokami zakrila spolovilo, a je bilo tako veliko in mesnato, da je kipelo izmed njenih dlani. Kalif se je nemudoma obrnil proč in se čudil temu prizoru, pri tem pa izrekel tale verz:

»Pogled me je pogubil, ločitev hrepenenje razplamtela.« Ker ni vedel, kako naj nadaljuje, je poslal po Abuja Nuvasa. Ko je ta prišel predenj, mu je kalif rekel: »Zloži mi pesem, ki naj se začne z mojim verzom: Pogled me je pogubil, ločitev hrepenenje razplamtela.« Abu Nuvas je odvrnil: »Poslušam in ubogam.« In v nekaj trenutkih je brez priprave zložil in izrekel te verze:

»Pogled me je pogubil, ločitev hrepenenje razplamtela, gazela me je v senco dveh žižolov ujela. Iz srebrnih vrčev voda ji je po telesu tekla, ko me je zagledala, si je mednožje z dlanmi odela, a meso je med rokami bujno prekipelo. O, da bi mi uro ali dve na njem sloneti bilo dano!« Vladar pravovernih se je ob njegovih besedah nasmehnil in ga bogato obdaril, Abu Nuvas pa je zadovoljen odšel od njega.