Prevod

Pripovedujejo tudi, da se je vladar pravovernih Harun al Rašid nekega dne opoldne odpravil počivat. Ko je legel na posteljo, v kateri je spal, je na njej našel svežo semensko tekočino. To ga je tako pretreslo, da se mu je razpoloženje povsem skalilo in ga je prevzela huda bridkost. Poklical je gospo Zubajdo in jo, ko je stopila predenj, vprašal: »Kaj je to na postelji?« Pogledala je in odgovorila: »To je semenska tekočina, o vladar pravovernih.« Rekel ji je: »Povej mi po resnici, od kod je prišla, sicer te bom pri priči kaznoval!« Odgovorila mu je: »O vladar pravovernih, pri Bogu, ne vem, od kod je prišla, in nedolžna sem tega, česar me sumiš.« Tedaj je poklical sodnika Abu Jusufa, mu povedal, kaj se je zgodilo, in mu pokazal semensko tekočino. Sodnik Abu Jusuf je dvignil pogled proti stropu, v njem opazil špranjo in rekel: »O vladar pravovernih, netopirjeva semenska tekočina je podobna moški, in to je semenska tekočina netopirja.« Zahteval je sulico, jo prijel in z njo sunil v špranjo. Iz nje je padel netopir in Harun al Rašid se je otresel suma. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 389. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sodnik Abu Jusuf prijel sulico in z njo sunil v špranjo, iz katere je padel netopir. Tako se je Harun al Rašid otresel suma in Zubajdina nedolžnost je prišla na dan. Zubajda je glasno izrazila veselje, ker je bila oprana krivde, in Abu Jusufu obljubila bogato nagrado. Pri sebi je imela izvrstno sadje, čeprav zanj ni bil pravi letni čas, vedela pa je tudi za drugo sadje na vrtu, ki prav tako ni bilo v svoji sezoni. Vprašala ga je: »O imam vere, katero od teh dveh vrst sadja ti je ljubše: tisto, ki je tu, ali tisto, ki ga ni?« Odgovoril je: »Po naši pravni šoli o odsotnem ne sodimo; ko pride pred nas, pa lahko o njem izrečemo sodbo.« Prinesla mu je obe vrsti sadja in jedel je tako eno kot drugo. Nato ga je vprašala: »Kakšna je razlika med njima?« Odgovoril je: »Vsakič, ko hočem pohvaliti eno, mi druga predoči svoje dokaze.« Ko je Rašid slišal njegove besede, se je zasmejal in ga nagradil; tudi Zubajda mu je dala obljubljeno nagrado, in zadovoljen je odšel od njiju. Poglej torej imamovo odliko: po njegovi zaslugi je bila dokazana nedolžnost gospe Zubajde in razkrit pravi vzrok.«