Prevod
Ipswich je imel pravega hudiča v podobi Harryja Maina, človeka črne duše, ki je po letih piratstva, tihotapljenja, bogokletja in razuzdanosti postal ropar ladijskih razbitin ter z lažnimi lučmi zvabljal ladje v pogubo. Za svoje zločine je bil po smrti obsojen na pokoro na ipswiški peščeni plitvini, kjer je toliko ladij pognal na obalo; njegova kazen je bila spletati vrvi iz peska, čeprav nekateri verjamejo, da je moral z lopato odmetavati morje. Kadar koli se mu je vrv pretrgala, je zarjovel od besa in muk, da ga je bilo slišati milje daleč; otroci so tedaj stekli k svojim trepetajočim materam, možje pa so zaskrbljeno zmajevali z glavami. Ko je spletel in zvil že dobršen kos ladijske vrvi, je Harry dobil kratek oddih, ki ga je preživljal na otoku Plum Island, na grozo tamkajšnjih prebivalcev. Kadar plima narašča in obenem piha vse hujši vihar, ljudje ob stokanju, ki prihaja s plitvine, pravijo: »Stari Harry spet godrnja.«
Verjeli so, da je Harry Main — da o kapitanu Kiddu niti ne govorimo — svoje nepošteno pridobljeno bogastvo zakopal v Ipswichu, in neki mož je tri noči zapored sanjal, da je zakopano v mlinu. Prepričan, da mu je bilo dano razodetje, se je prvo mračno noč odpravil tja z lopato, svetilko in Svetim pismom — saj odkritja ni hotel deliti z nikomer — ter našel kraj, ki ga je prepoznal iz svojih sanj. Z vnemo je poprijel za lopato in kmalu odkopal ploščat kamen ter železen drog. Ravno je hotel privzdigniti kamen, ko je jamo obkolila cela vojska črnih mačk in vanjo zrla z ognjenimi očmi.
Nesrečnež je v navalu strahu in poguma zavrtel drog nad glavo in zavpil: »Šc!« Srhljivi čuvaji zaklada so pri priči izginili, v istem hipu pa se je kopač znašel do pasu v ledeni vodi, ki je ob njegovem vzkliku vdrla v jamo.
Nauk zgodbe je, da med iskanjem zaklada nikoli ne smeš govoriti. Premočen, prestrašen in potrt je mož zlezel iz jame ter se odpravil domov, za dokaz svoje dogodivščine pa odnesel gripo in železen drog. Iz slednjega je izdelal zapah, ki v tej obliki še danes služi na enih izmed vrat v Ipswichu.
