Waltey

Prevod

Humu Ban, z vljudnostnim imenom Jiyou, je bil doma iz Taishana. Nekoč je prišel v bližino gore Tai in med drevjem nenadoma naletel na spremljevalca v škrlatni obleki, ki mu je zaklical: »Gospodar gore Tai te kliče!« Ban je presenečen obstal in se obotavljal z odgovorom. Tedaj je prišel še drugi spremljevalec in ga prav tako poklical. Ban jima je sledil nekaj deset korakov, nato pa ga je spremljevalec prosil, naj za hip zamiži. Čez nekaj trenutkov je pred seboj zagledal palačo, kjer je vladal nadvse slovesen in strog red. Stopil je v dvorano in se priklonil gospodarju. Ta mu je dal postreči z jedjo in mu rekel: »Nisem te poklical zaradi česa drugega kakor zato, da bi po tebi poslal pismo svojemu zetu.« Ban je vprašal: »Kje pa živi vaša hči?« »Moja hči je žena rečnega boga.« Ban je dejal: »Z veseljem ponesem pismo, le ne vem, kako naj mu ga izročim.« Gospodar je odgovoril: »Ko boš priplul na sredo reke, potrkaj po čolnu in pokliči služabnico v modrem. Tedaj bo že prišel kdo po pismo.« Ban se je poslovil in odšel. Isti spremljevalec mu je znova naročil, naj zapre oči, in čez nekaj trenutkov je bil spet na prejšnji poti. Nadaljeval je pot proti zahodu in po božjem navodilu poklical služabnico v modrem. Kmalu se je res prikazala dekla, vzela pismo in izginila pod vodo. Čez kratek čas se je vrnila in rekla: »Rečni bog bi vas rad za hip videl.« Tudi ona ga je prosila, naj zamiži. Tako je prišel pred rečnega boga in se mu priklonil. Ta je priredil bogato gostijo z vinom in jedmi ter ga nadvse prisrčno nagovarjal. Ob slovesu je Banu dejal: »Hvaležen sem ti, da si od tako daleč prinesel pismo, pa nimam ničesar, kar bi ti lahko podaril.« Nato je velel služabnikom: »Prinesite moje čevlje iz modre svile!« In jih podaril Banu. Ko je Ban odšel, je zaprl oči in se nenadoma znašel nazaj v čolnu. V Chang’anu je nato preživel leto dni, preden se je vrnil. Ko je prišel v bližino gore Tai, si ni drznil kar neopazno mimo, temveč je potrkal po drevesu, povedal svoje ime in oznanil, da se vrača iz Chang’ana ter bi rad predal novice. Kmalu se je prikazal isti spremljevalec in ga na enak način kakor prvič odvedel noter. Ban je gospodarju izročil pismo. Gospodar je dejal: »Zdaj se morava posloviti,« in se Banu še enkrat zahvalil. Ko sta končala pogovor, je Ban odšel na stranišče in tam nenadoma zagledal svojega očeta, vklenjenega med kaznjence, ki jih je bilo več sto. Stopil je k njemu, se mu priklonil in ga v solzah vprašal: »Oče, kako ste prišli sem?« Oče je odgovoril: »Po smrti me je doletela nesreča, da so me obsodili na tri leta prisilnega dela. Dve leti sta že minili. Trpljenje je neznosno. Zdaj vem, da te gospod pozna, zato bi mu lahko povedal zame in ga prosil, naj me oprosti te tlake. Rad bi postal le varuh vaškega zemeljskega svetišča.« Ban je storil, kakor mu je naročil oče: z glavo se je dotaknil tal in gospodarju predložil prošnjo. Ta je dejal: »Živi in mrtvi hodijo po različnih poteh in ne smejo se preveč približati drug drugemu. Sam sicer nimam nič proti.« Ban ga je vztrajno rotil, dokler ni privolil. Nato se je poslovil in vrnil domov. V dobrem letu dni so mu pomrli skoraj vsi sinovi. Prestrašen se je spet odpravil h gori Tai, potrkal po drevesu in prosil za sprejem. Isti spremljevalec mu je prišel naproti in ga odvedel pred gospodarja. Ban je povedal: »Prejšnjič se v svoji nevednosti nisem znal prav izraziti. Ko sem se vrnil domov, so mi otroci drug za drugim pomrli. Zdaj se bojim, da nesreče še ni konec, zato sem prišel, da vam povem in vas prosim usmiljenja in pomoči.« Gospodar je plosknil z rokami in se glasno zasmejal: »Saj sem ti rekel: živi in mrtvi hodijo po različnih poteh in ne smejo se preveč približati drug drugemu. Prav zato se je to zgodilo.« Nemudoma je ukazal, naj pokličejo Banovega očeta. Ta je kmalu prišel in gospodar ga je na dvorišču vprašal: »Nekoč si prosil, da bi se smel vrniti v domači kraj in postati varuh vaškega svetišča. Svoji rodbini bi moral prinašati blagoslov, pa so ti vnuki pomrli skoraj do zadnjega. Kako to?« Oče je odgovoril: »Dolgo sem bil ločen od domačega kraja in vesel sem bil, da sem se smel vrniti. Ker sem imel tudi dovolj vina in jedi, sem močno pogrešal vnuke in jih poklical k sebi.« Tedaj ga je gospodar zamenjal z drugim. Oče je v solzah odšel. Ban se je vrnil domov in otroci, ki so se mu rodili pozneje, so bili vsi zdravi in varni.

Izvirnik

胡母班,字季友,泰山人也。曾至泰山之側,忽於樹間,逢一絳衣騶呼班云:「泰山府君召。」班驚楞,逡巡未答。復有一騶出,呼之。遂隨行數十步,騶請班暫瞑,少頃,便見宮室,威儀甚嚴。班乃入閣拜謁,主為設食,語班曰:「欲見君,無他,欲附書與女婿耳。」班問:「女郎何在?」曰:「女為河伯婦。」班曰:「輒當奉書,不知緣何得達?」答曰:「今適河中流,便扣舟呼青衣,當自有取書者。」班乃辭出。昔騶復令閉目,有頃,忽如故道。遂西行,如神言而呼青衣。須臾,果有一女僕出,取書而沒。少頃,復出。云:「河伯欲暫見君。」婢亦請瞑目。遂拜謁河伯。河伯乃大設酒食,詞旨殷勤。臨去,謂班曰:「感君遠為致書,無物相奉。」於是命左右:「取吾青絲履來!」以貽班。班出,瞑然忽得還舟。遂於長安經年而還。至泰山側,不敢潛過,遂扣樹自稱姓名,從長安還,欲啟消息。須臾,昔騶出,引班如向法而進。因致書焉。府君請曰:「當別。」再報班,語訖,如廁,忽見其父著械徒,作此輩數百人。班進拜流涕問:「大人何因及此?」父云:「吾死不幸,見遣三年,今已二年矣。困苦不可處。知汝今為明府所識,可為吾陳之。乞免此役。便欲得社公耳。」班乃依教,叩頭陳乞。府君曰:「生死異路,不可相近,身無所惜。」班苦請,方許之。於是辭出,還家。歲餘,兒子死亡略盡。班惶懼,復詣泰山,扣樹求見。昔騶遂迎之而見。班乃自說:「昔辭曠拙,及還家,兒死亡至盡。今恐禍故未已,輒來啟白,幸蒙哀救。」府君拊掌大笑曰:「昔語君:死生異路,不可相近故也。」即敕外召班父。須臾至,庭中問之:「昔求還里社,當為門戶作福,而孫息死亡至盡,何也?」答云:「久別鄉里,自忻得還,又遇酒食充足,實念諸孫,召之。」於是代之。父涕泣而出。班遂還。後有兒皆無恙。

Nalagam bralnik