Prevod

Humu Ban, z vljudnostnim imenom Jiyou, je bil doma iz Taishana. Nekoč je prišel v bližino gore Tai in med drevjem nenadoma naletel na spremljevalca v škrlatni obleki, ki mu je zaklical: »Gospodar gore Tai te kliče!« Ban je presenečen obstal in se obotavljal z odgovorom. Tedaj je prišel še drugi spremljevalec in ga prav tako poklical. Ban jima je sledil nekaj deset korakov, nato pa ga je spremljevalec prosil, naj za hip zamiži. Čez nekaj trenutkov je pred seboj zagledal palačo, kjer je vladal nadvse slovesen in strog red. Stopil je v dvorano in se priklonil gospodarju. Ta mu je dal postreči z jedjo in mu rekel: »Nisem te poklical zaradi česa drugega kakor zato, da bi po tebi poslal pismo svojemu zetu.« Ban je vprašal: »Kje pa živi vaša hči?« »Moja hči je žena rečnega boga.« Ban je dejal: »Z veseljem ponesem pismo, le ne vem, kako naj mu ga izročim.« Gospodar je odgovoril: »Ko boš priplul na sredo reke, potrkaj po čolnu in pokliči služabnico v modrem. Tedaj bo že prišel kdo po pismo.« Ban se je poslovil in odšel. Isti spremljevalec mu je znova naročil, naj zapre oči, in čez nekaj trenutkov je bil spet na prejšnji poti. Nadaljeval je pot proti zahodu in po božjem navodilu poklical služabnico v modrem. Kmalu se je res prikazala dekla, vzela pismo in izginila pod vodo. Čez kratek čas se je vrnila in rekla: »Rečni bog bi vas rad za hip videl.« Tudi ona ga je prosila, naj zamiži. Tako je prišel pred rečnega boga in se mu priklonil. Ta je priredil bogato gostijo z vinom in jedmi ter ga nadvse prisrčno nagovarjal. Ob slovesu je Banu dejal: »Hvaležen sem ti, da si od tako daleč prinesel pismo, pa nimam ničesar, kar bi ti lahko podaril.« Nato je velel služabnikom: »Prinesite moje čevlje iz modre svile!« In jih podaril Banu. Ko je Ban odšel, je zaprl oči in se nenadoma znašel nazaj v čolnu. V Chang’anu je nato preživel leto dni, preden se je vrnil. Ko je prišel v bližino gore Tai, si ni drznil kar neopazno mimo, temveč je potrkal po drevesu, povedal svoje ime in oznanil, da se vrača iz Chang’ana ter bi rad predal novice. Kmalu se je prikazal isti spremljevalec in ga na enak način kakor prvič odvedel noter. Ban je gospodarju izročil pismo. Gospodar je dejal: »Zdaj se morava posloviti,« in se Banu še enkrat zahvalil. Ko sta končala pogovor, je Ban odšel na stranišče in tam nenadoma zagledal svojega očeta, vklenjenega med kaznjence, ki jih je bilo več sto. Stopil je k njemu, se mu priklonil in ga v solzah vprašal: »Oče, kako ste prišli sem?« Oče je odgovoril: »Po smrti me je doletela nesreča, da so me obsodili na tri leta prisilnega dela. Dve leti sta že minili. Trpljenje je neznosno. Zdaj vem, da te gospod pozna, zato bi mu lahko povedal zame in ga prosil, naj me oprosti te tlake. Rad bi postal le varuh vaškega zemeljskega svetišča.« Ban je storil, kakor mu je naročil oče: z glavo se je dotaknil tal in gospodarju predložil prošnjo. Ta je dejal: »Živi in mrtvi hodijo po različnih poteh in ne smejo se preveč približati drug drugemu. Sam sicer nimam nič proti.« Ban ga je vztrajno rotil, dokler ni privolil. Nato se je poslovil in vrnil domov. V dobrem letu dni so mu pomrli skoraj vsi sinovi. Prestrašen se je spet odpravil h gori Tai, potrkal po drevesu in prosil za sprejem. Isti spremljevalec mu je prišel naproti in ga odvedel pred gospodarja. Ban je povedal: »Prejšnjič se v svoji nevednosti nisem znal prav izraziti. Ko sem se vrnil domov, so mi otroci drug za drugim pomrli. Zdaj se bojim, da nesreče še ni konec, zato sem prišel, da vam povem in vas prosim usmiljenja in pomoči.« Gospodar je plosknil z rokami in se glasno zasmejal: »Saj sem ti rekel: živi in mrtvi hodijo po različnih poteh in ne smejo se preveč približati drug drugemu. Prav zato se je to zgodilo.« Nemudoma je ukazal, naj pokličejo Banovega očeta. Ta je kmalu prišel in gospodar ga je na dvorišču vprašal: »Nekoč si prosil, da bi se smel vrniti v domači kraj in postati varuh vaškega svetišča. Svoji rodbini bi moral prinašati blagoslov, pa so ti vnuki pomrli skoraj do zadnjega. Kako to?« Oče je odgovoril: »Dolgo sem bil ločen od domačega kraja in vesel sem bil, da sem se smel vrniti. Ker sem imel tudi dovolj vina in jedi, sem močno pogrešal vnuke in jih poklical k sebi.« Tedaj ga je gospodar zamenjal z drugim. Oče je v solzah odšel. Ban se je vrnil domov in otroci, ki so se mu rodili pozneje, so bili vsi zdravi in varni.