Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Ko je Atlantov vnuk tako kaznoval besede in brezbožno misel, zapusti deželo, imenovano po Paladi, in se z zamahi kril dvigne v eter. Oče ga pokliče na stran. Ne da bi mu razkril svojo ljubezen, reče: »Zvesti izvrševalec mojih ukazov, sin, ne odlašaj, temveč se hitro spusti po svoji običajni poti in pojdi v deželo, ki z leve strani gleda k tvoji materi — domačini jo imenujejo Sidonija —, kraljevo čredo, ki jo vidiš daleč tam, kako se pase
na gorski travi, pa poženi proti obali.« Tako je rekel in že so mladi biki, pregnani z gore, hiteli k naročeni obali, kjer se je hči mogočnega kralja rada igrala v družbi tirskih deklet. Veličastvo in ljubezen se slabo ujemata in ne prebivata skupaj: odloživši dostojanstvo žezla, si oče in vladar bogov, čigar desnica je oborožena s trokrakimi ognjenimi strelami in ki z migljajem pretrese svet, nadene podobo bika ter med mladimi biki muka in se lep sprehaja po nežni travi.
Bel je kakor sneg, ki ga še ni poteptal korak trdega stopala niti ga ni stopil deževni jug. Na vratu mu izstopajo mišice, s pleč mu visi podgrlina, rogovi so sicer majhni, a lahko bi prisegel, da jih je izdelala roka, in prosojnejši so od čistega dragulja. Na čelu ni nič grozečega, njegov pogled ne vzbuja strahu; iz obličja veje mir. Agenorjeva hči se čudi, da je tako lep in da prav nič ne grozi z bojem.
A čeprav je krotek, se ga sprva boji dotakniti; kmalu pa pristopi in mu k belemu gobcu ponudi cvetje. Zaljubljeni bog se veseli in ji, medtem ko čaka na želeno naslado, poljublja roke; komaj, komaj še odlaša z vsem drugim. Zdaj se igrivo suka ob njej in poskakuje po zeleni travi, zdaj položi snežno beli bok na rumenkasti pesek; ko njen strah polagoma izginja, ji ponuja zdaj prsi, da jih boža z dekliško roko, zdaj rogove, da jih ovija s svežimi venci. Kraljevska deklica si je drznila celo, ne vedoč, na kom sedi, sesti biku na hrbet, ko se bog počasi odmakne od kopnega in suhe obale ter s svojimi lažnimi nogami stopi v prve valove;
nato gre vse dlje in čez širjave odprtega morja odnaša svoj plen. Deklica trepeta in se ozira k obali, ki jo je zapustila; z desnico se drži roga, drugo roko pa ima položeno na hrbet; njeno plapolajočo obleko veter napihuje v gube.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_017 Citation: Ovid, Metamorphoses 2.833-2.875 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 833: Has ubi verborum poenas mentisque profanae 834: cepit Atlantiades, dictas a Pallade terras 835: linquit et ingreditur iactatis aethera pennis.
836: Sevocat hunc genitor. Nec causam fassus amoris 837: “fide minister” ait “iussorum, nate, meorum, 838: pelle moram solitoque celer delabere cursu, 839: quaeque tuam matrem tellus a parte sinistra 840: suspicit (indigenae Sidonida nomine dicunt), 841: hanc pete, quodque procul montano gramine pasci 842: armentum regale vides, ad litora verte.” 843: Dixit, et expulsi iamdudum monte iuvenci 844: litora iussa petunt, ubi magni filia regis 845: ludere virginibus Tyriis comitata solebat.
846: Non bene conveniunt nec in una sede morantur 847: maiestas et amor: sceptri gravitate relicta 848: ille pater rectorque deum, cui dextra trisulcis 849: ignibus armata est, qui nutu concutit orbem, 850: induitur faciem tauri mixtusque iuvencis 851: mugit et in teneris formosus obambulat herbis. 852: Quippe color nivis est, quam nec vestigia duri 853: calcavere pedis nec solvit aquaticus auster.
854: Colla toris exstant, armis palearia pendent, 855: cornua parva quidem, sed quae contendere possis 856: facta manu, puraque magis perlucida gemma. 857: Nullae in fronte minae, nec formidabile lumen; 858: pacem vultus habet. Miratur Agenore nata, 859: quod tam formosus, quod proelia nulla minetur. 860: Sed quamvis mitem metuit contingere primo: 861: mox adit et flores ad candida porrigit ora.
862: Gaudet amans et, dum veniat sperata voluptas, 863: oscula dat manibus; vix iam, vix cetera differt. 864: Et nunc adludit viridique exsultat in herba, 865: nunc latus in fulvis niveum deponit harenis; 866: paulatimque metu dempto modo pectora praebet 867: virginea plaudenda manu, modo cornua sertis 868: impedienda novis. Ausa est quoque regia virgo 869: nescia quem premeret, tergo considere tauri, 870: cum deus a terra siccoque a litore sensim 871: falsa pedum primis vestigia ponit in undis: 872: inde abit ulterius mediique per aequora ponti 873: fert praedam. Pavet haec litusque ablata relictum
874: respicit, et dextra cornum tenet, altera dorso 875: imposita est; tremulae sinuantur flamine vestes.
