Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Končal je; vse sta ganila tako zgodba kakor pripovedovalec, še posebno Tezeja. Ker je ta želel slišati še več o čudežnih dejanjih bogov, se je kalidonski rečni bog oprl na komolec in ga nagovoril: »Nekaterim, o najpogumnejši, se je podoba spremenila le enkrat in so v tej novi obliki ostali, drugim pa je dano prehajati v številne podobe, kakor tebi, Protej, prebivalec morja, ki objema zemljo.
Saj so te videli zdaj kot mladeniča, zdaj kot leva; zdaj si bil divji merjasec, zdaj kača, ki bi se je bali dotakniti, zdaj so te rogovi spreminjali v bika. Pogosto si se lahko kazal kot kamen, pogosto tudi kot drevo; včasih si posnemal podobo tekočih voda in bil reka, včasih pa vodi nasprotni ogenj. Nič manjše moči nima Avtolikova žena, Erizihtonova hči. Njen oče je preziral božjo moč in na oltarjih ni nikoli zažigal dišečih darov.
Pravijo, da je s sekiro oskrunil celo Cererin gaj in z železom onečastil starodavna sveta drevesa. Med njimi je stal velikanski hrast s prastarim deblom, sam zase ves gaj; okoli debla so bili trakovi, spominske tablice in venci, pričevanja o uslišanih zaobljubah. Pod njim so driade pogosto rajale v prazničnih plesih, pogosto so tudi sklenile roke in se druga za drugo razvrstile okoli debla, katerega obseg je meril trikrat po pet sežnjev. Vse drugo drevje je bilo ob njem kakor trava ob vsem drugem drevju.
Vendar Triopov sin zato ni prizanesel drevesu s sekiro, temveč je služabnikom ukazal posekati sveti hrast; in ko je videl, da se ob ukazu obotavljajo, je enemu iztrgal sekiro ter brezbožno izrekel te besede: »Naj ne bo le boginji ljubo drevo, naj bo celo boginja sama — zdaj se bo z listnatim vrhom dotaknila tal.« To je rekel, in ko je zamahnil z orožjem za poševni udarec, je Cererin hrast vztrepetal in zastokal; hkrati so začeli bledeti listi, hkrati želodi, in tudi dolge veje je obšla bledica.
Ko je njegova brezbožna roka zadala rano deblu, je iz razklanega lubja pritekla kri, prav kakor navadno brizgne iz prerezanega vratu, ko pred oltarjem pade velik bik, darovan v žrtev. Vsi so osupnili in eden izmed njih si je drznil preprečiti zločin ter ustaviti kruto dvorezno sekiro. Tesalec ga je pogledal in rekel: »Prejmi plačilo za svojo pobožnost!« Nato je železo od drevesa obrnil proti možu, mu odsekal glavo in znova začel sekati hrast; iz sredine debla pa se je zaslišal tak glas: »V tem drevesu prebivam nimfa, Cereri nadvse ljuba, in umirajoč ti prerokujem, da se bliža kazen
za tvoja dejanja; to mi je v tolažbo ob smrti.« On pa je nadaljeval svoj zločin in naposled je drevo, omajano od neštetih udarcev in potegnjeno z vrvmi, padlo ter s svojo težo podrlo velik del gozda. Driade, vse sestre, pretresene zaradi izgube, ki je zadela gaj in njih same, so v črnih oblačilih žalujoče stopile pred Cerero in jo prosile, naj kaznuje Erizihtona. Prelepa boginja jim je prikimala in z gibom glave zatresla polja, obložena z zrelim žitom.
Zasnovala je kazen, ki bi vzbujala usmiljenje, ko ne bi on s svojimi dejanji izgubil pravice do slehernega usmiljenja: izročiti ga pogubni Lakoti, da ga raztrga. Ker pa boginja sama ne sme k njej — usoda namreč ne dopušča, da bi se Cerera in Lakota srečali —, je eno izmed gorskih nimf, samotno oreado, nagovorila takole: »Na skrajnem robu ledene Skitije je kraj, pusta tla, nerodovitna zemlja brez pridelkov in dreves; tam prebivajo ohromljujoči Mraz, Bledica in Drget ter sestradana Lakota. Ukaži ji, naj se naseli v zločinsko drobovje svetoskrunca; naj je obilje hrane ne premaga in naj v boju prekaša mojo moč.
Da te ne bi prestrašila dolžina poti, vzemi moj voz, vzemi zmaje, ki jih boš z vajetmi vodila visoko po nebu.« In ji jih je dala. Nimfa se je na izročenem vozu dvignila v zrak in prispela v Skitijo; na vrhu ledene gore, ki ji pravijo Kavkaz, je z vajetmi privzdignila vratove zmajev in na kamnitem polju zagledala iskano Lakoto, kako s kremplji in zobmi ruva redke bilke.
Njeni lasje so bili razmršeni, oči vdrte, obraz bled, ustnice sivkaste od zanemarjenosti, grlo hrapavo in zarjavelo, koža trda, tako da je bilo skoznjo videti drobovje; pod upognjenimi ledji so štrlele suhe kosti, namesto trebuha je imela le prostor zanj; zdelo se je, da prsi visijo in jih drži le koščeno ogrodje hrbtenice. Shujšanost ji je povečala sklepe, okrogla kolena so otekala, gležnji pa so štrleli v velikanskih izboklinah.
Ko jo je nimfa zagledala od daleč — bliže si namreč ni upala —, ji je sporočila boginjina navodila; le malo je postala in čeprav je bila daleč proč, čeprav je šele prišla tja, se ji je že zdelo, da čuti lakoto; zato je obrnila zmaje nazaj proti Hemoniji in visoko v zraku zasukala vajeti. Lakota je izvršila Cererino naročilo, čeprav je vedno nasprotnica njenega dela. Veter jo je po zraku ponesel do označene hiše in takoj je vstopila v svetoskrunčevo spalnico ter ga, potopljenega v globok spanec, saj je bila noč, objela z obema rokama; vdihnila se je v moža, mu dahnila v grlo, prsi in usta ter po praznih žilah razsejala glad.
Ko je izvršila naročilo, je zapustila rodovitni svet in se vrnila v svoje običajno bivališče, v siromašne votline. Erizihtona je še vedno z mirnimi krili božal blagi Sen; v sanjah je segal po jedeh, zaman premikal usta, drgnil zob ob zob in mučil grlo, prevarano z namišljeno hrano, namesto jedi pa zaman požiral redek zrak. Ko se je prebudil, je v njem podivjala sla po jedi in zavladala požrešnemu grlu ter razžarjenemu drobovju.
Brez odlašanja je zahteval vse, kar dajejo morje, zemlja in zrak, in se ob obloženih mizah pritoževal nad lakoto; med jedjo je terjal novih jedi; kar bi zadostovalo mestom in vsemu ljudstvu, ni bilo dovolj zanj samega, in več ko je spravil v trebuh, več si je želel. Kakor morje sprejema reke z vse zemlje, pa se vode ne nasiti in golta reke iz daljnih krajev, in kakor požrešni ogenj nikoli ne odklanja goriva, temveč sežiga nešteta polena, in več ko ga dobi, več ga zahteva ter postaja ob obilju le še požrešnejši, tako usta brezbožnega Erizihtona sprejemajo vse jedi in obenem zahtevajo nove. Vsaka hrana
v njem vzbuja željo po hrani in z jedjo vedno nastaja prazen prostor. Z lakoto in globokim breznom svojega trebuha je že zmanjšal podedovano premoženje, a strašna lakota je tudi tedaj ostajala nezmanjšana in v njegovem nenasitnem grlu je še divjal plamen. Ko je naposled vse imetje spravil v drobovje, mu je ostala le hči, nevredna takšnega očeta. Obubožan je prodal še njo. Plemenita hči ni hotela priznati gospodarja in je nad bližnje morje iztegnila dlani: »Reši me gospodarja, ti, ki si si vzel mojo deviškost,« je rekla. Vzel ji jo je Neptun.
Ta ni prezrl njene prošnje; čeprav jo je gospodar, ki ji je sledil, še pravkar videl, ji je spremenil podobo, ji nadel moški obraz in oblačila, kakršna nosijo ribiči. Gospodar jo je pogledal in rekel: »O ti, ki na trnku skrivaš kovino z drobceno vabo in vihtiš ribiško palico, naj ti bo morje mirno, naj bo riba v vodi lahkoverna in naj ne zazna trnka, dokler se ne ujame nanj!
Dekle v borni obleki in z razmršenimi lasmi je še pravkar stalo na tej obali — sam sem jo videl tu stati —; povej, kje je, saj od tod ni več njenih sledi.« Spoznala je, da božji dar dobro deluje, in vesela, da pri njej sami poizveduje po njej, mu je odgovorila: »Kdor koli si, oprosti; od te vode nisem nikamor odvrnil oči, ves zatopljen v svoje delo. In da ne boš dvomil: naj mi bog morja pomaga pri tej spretnosti, če tu na obali že dolgo ni stal nihče razen mene, tudi nobena ženska.« Gospodar je verjel, se obrnil in stopal nazaj po pesku; prevaran je odšel, njej pa se je vrnila lastna podoba.
Ko je oče spoznal, da njegova hči lahko spreminja telo, je Triopovo vnukinjo pogosto prodajal gospodarjem. Ona pa jim je uhajala zdaj kot kobila, zdaj kot ptica, zdaj kot krava, zdaj kot jelen in požrešnemu očetu priskrbovala nepošteno pridobljeno hrano. Ko pa je silovitost te nadloge porabila vse sredstvo za preživetje in še podžgala hudo bolezen, si je začel sam z razdiralnimi ugrizi trgati ude in se nesrečnež hraniti tako, da je krčil lastno telo.
A kaj se zadržujem pri drugih? Tudi meni je, mladenič, dana moč, da spreminjam telo, le število podob je omejeno. Zdaj se kažem tak, kakršen sem ta hip, zdaj se zvijem v kačo, zdaj kot vodnik črede zbiram moč v rogovih — v rogovih, dokler sem jih še imel! Zdaj je ena stran čela brez orožja, kakor sam vidiš.« Njegovim besedam so sledili vzdihi.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_059 Citation: Ovid, Metamorphoses 8.725-8.884 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 725: Desierat cunctosque et res et moverat auctor, 726: Thesea praecipue. Quem facta audire volentem 727: mira deum, innixus cubito Calydonius amnis 728: talibus adloquitur: “Sunt, o fortissime, quorum 729: forma semel mota est et in hoc renovamine mansit, 730: sunt, quibus in plures ius est transire figuras,
731: ut tibi, complexi terram maris incola, Proteu. 732: Nam modo te iuvenem, modo te videre leonem; 733: nunc violentus aper, nunc, quem tetigisse timerent, 734: anguis eras, modo te faciebant cornua taurum. 735: Saepe lapis poteras, arbor quoque saepe videri; 736: interdum, faciem liquidarum imitatus aquarum, 737: flumen eras, interdum undis contrarius ignis. 738: Nec minus Autolyci coniunx, Erysichthone nata, 739: iuris habet. Pater huius erat, qui numina divum 740: sperneret et nullos aris adoleret odores.
741: Ille etiam Cereale nemus violasse securi 742: dicitur et lucos ferro temerasse vetustos. 743: Stabat in his ingens annoso robore quercus, 744: una nemus; vittae mediam memoresque tabellae 745: sertaque cingebant, voti argumenta potentis. 746: Saepe sub hac dryades festas duxere choreas, 747: saepe etiam manibus nexis ex ordine trunci 748: circuiere modum, mensuraque roboris ulnas 749: quinque ter implebat. Nec non et cetera tantum 750: silva sub hac, silva quantum fuit herba sub omni.
751: Non tamen idcirco ferrum Triopeius illa 752: abstinuit famulosque iubet succidere sacrum 753: robur; et ut iussos cunctari vidit, ab uno 754: edidit haec rapta sceleratus verba securi: 755: “Non dilecta deae solum, sed et ipsa licebit 756: sit dea, iam tanget frondente cacumine terram.” 757: Dixit, et obliquos dum telum librat in ictus, 758: contremuit gemitumque dedit Deoia quercus: 759: et pariter frondes, pariter pallescere glandes 760: coepere ac longi pallorem ducere rami.
761: Cuius ut in trunco fecit manus impia vulnus, 762: haud aliter fluxit discusso cortice sanguis, 763: quam solet, ante aras ingens ubi victima taurus 764: concidit, abrupta cruor e cervice profundi. 765: Obstipuere omnes, aliquisque ex omnibus audet 766: deterrere nefas saevamque inhibere bipennem. 767: Adspicit hunc “mentis” que “piae cape praemia!” dixit 768: Thessalus, inque virum convertit ab arbore ferrum 769: detruncatque caput repetitaque robora caedit, 770: redditus et medio sonus est de robore talis: 771: “Nympha sub hoc ego sum Cereri gratissima ligno, 772: quae tibi factorum poenas instare tuorum
773: vaticinor moriens, nostri solacia leti.” 774: Persequitur scelus ille suum, labefactaque tandem 775: ictibus innumeris adductaque funibus arbor 776: corruit et multam prostravit pondere silvam. 777: Attonitae dryades damno nemorumque suoque, 778: omnes germanae, Cererem cum vestibus atris 779: maerentes adeunt poenamque Erysichthonis orant. 780: Adnuit his capitisque sui pulcherrima motu 781: concussit gravidis oneratos messibus agros.
782: Moliturque genus poenae miserabile, si non 783: ille suis esset nulli miserabilis actis, 784: pestifera lacerare Fame. Quae quatenus ipsi 785: non adeunda deae est (neque enim Cereremque Famemque 786: fata coire sinunt), montani numinis unam 787: talibus agrestem compellat oreada dictis: 788: “Est locus extremis Scythiae glacialis in oris, 789: triste solum, sterilis, sine fruge, sine arbore tellus; 790: Frigus iners illic habitant Pallorque Tremorque 791: et ieiuna Fames. Ea se in praecordia condat 792: sacrilegi scelerata iube; nec copia rerum 793: vincat eam, superetque meas certamine vires.
794: Neve viae spatium te terreat, accipe currus, 795: accipe quos frenis alte moderere dracones.” 796: Et dedit. Illa dato subvecta per aera curru 797: devenit in Scythiam rigidique cacumine montis 798: (Caucason appellant) serpentum colla levavit 799: quaesitamque Famem lapidoso vidit in agro 800: unguibus et raras vellentem dentibus herbas. 801: Hirtus erat crinis, cava lumina, pallor in ore, 802: labra incana situ, scabrae rubigine fauces, 803: dura cutis, per quam spectari viscera possent; 804: ossa sub incurvis exstabant arida lumbis, 805: ventris erat pro ventre locus, pendere putares
806: pectus et a spinae tantummodo crate teneri. 807: Auxerat articulos macies, genuumque tumebat 808: orbis, et inmodico prodibant tubere tali. 809: Hanc procul ut vidit (neque enim est accedere iuxta 810: ausa), refert mandata deae: paulumque morata, 811: quamquam aberat longe, quamquam modo venerat illuc, 812: visa tamen sensisse famem retroque dracones 813: egit in Haemoniam, versis sublimis habenis.
814: Dicta Fames Cereris, quamvis contraria semper 815: illius est operi, peragit. Perque aera vento 816: ad iussam delata domum est et protinus intrat 817: sacrilegi thalamos altoque sopore solutum 818: (noctis enim tempus) geminis amplectitur ulnis: 819: seque viro inspirat faucesque et pectus et ora 820: adflat et in vacuis spargit ieiunia venis. 821: Functaque mandato fecundum deserit orbem 822: inque domos inopes adsueta revertitur antra.
823: Lenis adhuc somnus placidis Erysichthona pennis 824: mulcebat: petit ille dapes sub imagine somni 825: oraque vana movet dentemque in dente fatigat 826: exercetque cibo delusum guttur inani 827: proque epulis tenues nequiquam devorat auras. 828: Ut vero est expulsa quies, furit ardor edendi 829: perque avidas fauces incensaque viscera regnat. 830: Nec mora, quod pontus, quod terra, quod educat aer, 831: poscit et adpositis queritur ieiunia mensis 832: inque epulis epulas quaerit; quodque urbibus esse 833: quodque satis poterat populo, non sufficit uni, 834: plusque cupit, quo plura suam demittit in alvum.
835: Utque fretum recipit de tota flumina terra 836: nec satiatur aquis peregrinosque ebibit amnes, 837: utque rapax ignis non umquam alimenta recusat 838: innumerasque faces cremat et, quo copia maior 839: est data, plura petit turbaque voracior ipsa est: 840: sic epulas omnes Erysichthonis ora profani 841: accipiunt poscuntque simul. Cibus omnis in illo 842: causa cibi est, semperque locus fit inanis edendo.
843: Iamque fame patrias altaque voragine ventris 844: attenuarat opes, sed inattenuata manebat 845: tum quoque dira fames, implacataeque vigebat 846: flamma gulae. Tandem, demisso in viscera censu, 847: filia restabat, non illo digna parente. 848: Hanc quoque vendit inops. Dominum generosa recusat 849: et vicina suas tendens super aequora palmas 850: “eripe me domino; qui raptae praemia nobis 851: virginitatis habes” ait. Haec Neptunus habebat.
852: Qui prece non spreta, quamvis modo visa sequenti 853: esset ero, formamque novat vultumque virilem 854: induit et cultus piscem capientibus aptos. 855: Hanc dominus spectans “o qui pendentia parvo 856: aera cibo celas, moderator harundinis,” inquit 857: “sic mare compositum, sic sit tibi piscis in unda 858: credulus et nullos, nisi fixus, sentiat hamos: 859: quae modo cum vili turbatis veste capillis 860: litore in hoc steterat (nam stantem in litore vidi), 861: dic ubi sit: neque enim vestigia longius exstant.”
862: Illa dei munus bene cedere sensit et a se 863: se quaeri gaudens, his est resecuta rogantem: 864: “Quisquis es, ignoscas; in nullam lumina partem 865: gurgite ab hoc flexi studioque operatus inhaesi. 866: Quoque minus dubites, sic has deus aequoris artes 867: adiuvet, ut nemo iamdudum litore in isto, 868: me tamen excepto, nec femina constitit ulla.” 869: Credidit et verso dominus pede pressit harenam 870: elususque abiit: illi sua reddita forma est.
871: Ast ubi habere suam transformia corpora sensit, 872: saepe pater dominis Triopeida tradit. At illa 873: nunc equa, nunc ales, modo bos, modo cervus abibat 874: praebebatque avido non iusta alimenta parenti. 875: Vis tamen illa mali postquam consumpserat omnem 876: materiam dederatque gravi nova pabula morbo, 877: ipse suos artus lacero divellere morsu 878: coepit et infelix minuendo corpus alebat.
879: Quid moror externis? Etiam mihi nempe novandi est 880: corporis, o iuvenis, numero finita potestas. 881: Nam modo qui nunc sum videor, modo flector in anguem, 882: armenti modo dux vires in cornua sumo, — 883: cornua, dum potui! nunc pars caret altera telo 884: frontis, ut ipse vides.” Gemitus sunt verba secuti.
