Waltey

Waltey

Ribič in njegova žena

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Ribič in njegova žena

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
13 min branja
Obseg
11 strani
Naslov izvirnika
Von dem Fischer und seiner Frau

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Ribič in njegova žena

Nekoč sta živela ribič in njegova žena. Stanovala sta v majhni ribiški koči tik ob morju, ribič pa je vsak dan hodil lovit ribe: in je lovil in lovil.

Tako je nekoč spet sedel z ribiško palico in strmel v bistro vodo: sedel je in sedel. Tedaj se je trnek pogreznil globoko na dno, in ko ga je potegnil iz vode, je na njem visel velik romb. Romb mu je rekel: »Poslušaj, ribič, prosim te, pusti me pri življenju. Nisem pravi romb, temveč začaran princ. Kaj boš imel od tega, če me ubiješ? Saj ti niti teknil ne bi. Spusti me nazaj v vodo in me pusti plavati.« – »No,« je rekel mož, »ni ti treba toliko govoriti: romba, ki zna govoriti, bom pa že pustil plavati.« In ga je spustil nazaj v bistro vodo. Romb se je potopil na dno in za seboj pustil dolgo krvavo sled. Ribič je vstal in se vrnil k ženi v majhno kočo.

»Mož,« je rekla žena, »mar danes nisi ničesar ujel?« – »Ne,« je odvrnil mož. »Ujel sem romba, ki je rekel, da je začaran princ, pa sem ga spustil nazaj v morje.« – »Pa si nisi ničesar zaželel?« je vprašala žena. »Ne,« je rekel mož, »kaj pa naj bi si zaželel?« – »Ah,« je rekla žena, »saj je vendar grozno ves čas živeti v tej koči: smrdi in tako je ostudna. Lahko bi si nama zaželel hišico. Pojdi še enkrat tja in ga pokliči. Reci mu, da hočeva hišico, gotovo nama jo bo dal.« – »Ah,« je rekel mož, »zakaj bi spet hodil tja?« – »No,« je rekla žena, »saj si ga ujel in ga potem spustil nazaj v morje, gotovo bo to storil. Kar takoj pojdi!« Možu sicer ni bilo do tega, a se tudi ni hotel upirati ženi, zato je odšel k morju.

Ko je prišel tja, je bilo morje zeleno in rumeno in nič več tako bistro. Postavil se je ob vodo in rekel: »Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.«

Romb je priplaval in vprašal: »No, kaj pa hoče?« – »Ah,« je rekel mož, »saj sem te ujel, zdaj pa žena pravi, da bi si moral kaj zaželeti. Noče več živeti v koči, rada bi imela hišico.« – »Le pojdi,« je rekel romb, »že jo ima.«

Mož se je vrnil in žena ni bila več v majhni koči, saj je na njenem mestu zdaj stala hišica, žena pa je sedela na klopi pred vrati. Prijela ga je za roko in mu rekla: »Le pridi noter, poglej, zdaj je vendar veliko bolje.« Vstopila sta in v hišici so bili majhna veža, čedna sobica in spalnica, kjer je imel vsak svojo posteljo, pa kuhinja in shramba, vse kar najbolje opremljeno in lepo urejeno, s kositrno in medeninasto posodo ter z vsem, kar sodi zraven. Za hišo je bilo tudi majhno dvorišče s kokošmi in racami ter majhen vrt z zelenjavo in sadjem. »Poglej,« je rekla žena, »ali ni prijetno?« – »Da,« je rekel mož, »tako naj tudi ostane. Zdaj bova prav veselo živela.« – »O tem bova še premislila,« je rekla žena. Potem sta nekaj pojedla in šla spat.

Tako je minil kak teden ali dva, potem pa je žena rekla: »Poslušaj, mož, ta hišica je vendar pretesna, pa tudi dvorišče in vrt sta tako majhna. Romb bi nama lahko podaril tudi večjo hišo. Rada bi živela v velikem kamnitem gradu. Pojdi k rombu, naj nama podari grad.« – »Ah, žena,« je rekel mož, »saj je hišica dovolj dobra, zakaj bi hotela živeti v gradu?« – »Kaj še,« je rekla žena, »kar pojdi, romb to že zmore.« – »Ne, žena,« je rekel mož, »romb nama je šele pravkar dal hišico. Ne bi rad že spet hodil k njemu, lahko bi ga razjezilo.« – »Le pojdi,« je rekla žena, »saj to zlahka stori in tudi rad bo storil. Kar pojdi k njemu.« Možu je bilo težko pri srcu in ni hotel iti. Sam pri sebi je rekel: »To ni prav.« A je vendarle odšel.

Ko je prišel k morju, je bila voda vijoličasta, temno modra in siva in gosta, prav nič več zelena in rumena, a še vedno mirna. Postavil se je ob vodo in rekel:

»Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.« »No, kaj pa hoče?« je vprašal romb. »Ah,« je rekel mož, precej potrt, »živeti hoče v velikem kamnitem gradu.« – »Le pojdi, stoji že pred vrati,« je rekel romb.

Mož se je odpravil nazaj in mislil, da gre domov, ko pa je prišel tja, je tam stala velika kamnita palača, njegova žena pa je stala vrh stopnic in se ravno namenila vstopiti. Prijela ga je za roko in rekla: »Le pridi noter.« Šel je z njo in v gradu je bila velika veža z marmornatim tlakom, vse polno služabnikov je na stežaj odpiralo velika vrata, stene so se bleščale in bile obložene z lepimi tapetami, v sobah so bili sami zlati stoli in mize, s stropov pa so viseli kristalni lestenci. Vse sobe in spalnice so bile pogrnjene s preprogami. Mize so se skoraj šibile pod jedmi in najboljšim vinom. Za hišo je bilo veliko dvorišče s konjskim in kravjim hlevom ter kočijami: vse je bilo najboljše vrste. Tam je bil tudi velik, čudovit vrt z najlepšimi rožami in žlahtnimi sadnimi drevesi ter prekrasen park, dolg skoraj pol milje, v katerem so bili jeleni in srne in vse, kar bi si človek le mogel zaželeti. »No,« je rekla žena, »ali ni zdaj lepo?« – »O, da,« je rekel mož, »tako naj tudi ostane. Zdaj bova živela v tem lepem gradu in bova zadovoljna.« – »O tem bova še premislila,« je rekla žena, »in prespala.« Nato sta šla spat.

Naslednje jutro se je žena zbudila prva. Ravno se je zdanilo in iz postelje je gledala prelepo deželo, ki se je razprostirala pred njo. Mož se je še pretegoval, ko ga je s komolcem sunila v bok in rekla: »Mož, vstani in poglej skozi okno. Poglej, mar ne bi mogla kraljevati vsej tej deželi? Pojdi k rombu, hočeva postati kralj.« – »Ah, žena,« je rekel mož, »zakaj bi hotela postati kralj?« – »No,« je rekla žena, »če ti nočeš biti kralj, bom pa jaz. Pojdi k rombu, hočem biti kralj.« – »Ah, žena,« je rekel mož, »čemu bi hotela biti kralj? Tega mu ne bi rad rekel.« – »Zakaj ne?« je rekla žena. »Kar naravnost tja pojdi, kralj moram biti.« Mož je odšel in bil ves potrt, ker je njegova žena hotela postati kralj. To nikakor ni prav, si je mislil. Ni hotel iti, a je nazadnje vendarle šel.

Ko je prišel k morju, je bilo črnosivo, voda je silila navzgor iz globin in zaudarjala po gnilobi. Postavil se je ob vodo in rekel:

»Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.« »No, kaj pa hoče?« je vprašal romb. »Ah,« je rekel mož, »kralj hoče postati.« – »Le pojdi, že je,« je rekel romb.

Mož se je vrnil in ko je prišel do palače, je bil grad še veliko večji, z velikim stolpom in čudovitim okrasjem. Pred vrati je stala straža in vse polno je bilo vojakov, pavk in trobent. Ko je stopil v hišo, je bilo vse iz čistega marmorja in zlata, povsod žametna pregrinjala in velike zlate rese. Odprla so se vrata dvorane, kjer je bil zbran ves dvor, njegova žena pa je sedela na visokem prestolu iz zlata in diamantov. Na glavi je imela veliko zlato krono, v roki pa žezlo iz čistega zlata in dragih kamnov. Na vsaki strani je v vrsti stalo po šest mladenk, vsaka za glavo manjša od prejšnje. Mož se je postavil prednjo in rekel: »Ah, žena, si zdaj kralj?« – »Da,« je rekla žena, »zdaj sem kralj.« Stal je in jo gledal, in ko jo je nekaj časa tako opazoval, je rekel: »Ah, žena, kako lepo je, da si zdaj kralj! Zdaj si ne bova ničesar več želela.« – »Ne, mož,« je rekla žena in bila vsa nemirna, »že zdaj se dolgočasim, tega ne morem več prenašati. Pojdi k rombu: kralj sem, zdaj moram postati še cesar.« – »Ah, žena,« je rekel mož, »zakaj hočeš postati cesar?« – »Mož,« je rekla, »pojdi k rombu, cesar hočem biti!« – »Ah, žena,« je rekel mož, »cesarja ne more narediti, tega rombu ne bi rad rekel. V cesarstvu je le en cesar: romb ne more narediti cesarja.« – »Kaj?« je rekla žena. »Jaz sem kralj, ti pa si vendar moj mož. Boš šel takoj tja? Takoj pojdi! Če lahko naredi kralje, lahko naredi tudi cesarje. Hočem in hočem biti cesar! Takoj pojdi!« In moral je iti. Ko pa je mož hodil proti morju, ga je bilo silno strah in med potjo je premišljeval: To se nikakor ne bo dobro končalo. Zahtevati, da postane cesar, je preveč predrzno, rombu bo nazadnje vsega dovolj. Medtem je prišel k morju. Morje je bilo še vedno črno in gosto in iz globin se je začelo tako peniti, da so se na njem delali mehurji. Čez morje je divjal vrtinčast veter, da se je voda kar sukala. Moža je spreletela groza. Obstál je in rekel:

»Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.« »No, kaj pa hoče?« je vprašal romb. »Ah, romb,« je rekel, »moja žena hoče postati cesar.« – »Le pojdi,« je rekel romb, »že je.«

Mož se je vrnil in ko je prispel, je bil ves grad iz zloščenega marmorja, s kipi iz alabastra in z zlatimi okraski. Pred vrati so korakali vojaki, trobili na trobente ter udarjali po pavkah in bobnih. Po hiši pa so hodili baroni, grofje in vojvode in se vedli kakor služabniki. Odpirali so mu vrata, ki so bila iz samega zlata. Ko je vstopil, je njegova žena sedela na prestolu, izdelanem iz enega samega kosa zlata, ki je bil visok kakšni dve milji. Na glavi je imela veliko zlato krono, visoko tri komolce, posuto z briljanti in karbunkli. V eni roki je držala žezlo, v drugi vladarsko jabolko, na obeh straneh pa so v dveh vrstah stali telesni stražarji, vsak manjši od prejšnjega, od največjega velikana, ki je bil visok dve milji, do najmanjšega pritlikavca, ki je bil velik kot moj mezinec. Pred njo je stalo veliko knezov in vojvod. Mož je stopil mednje in rekel: »Žena, si zdaj cesar?« – »Da,« je rekla, »cesar sem.« Obstál je in si jo dobro ogledal, in ko jo je nekaj časa tako opazoval, je rekel: »Ah, žena, kako lepo ti pristaja, da si cesar.« – »Mož,« je rekla, »kaj stojiš tam? Zdaj sem cesar, zdaj hočem postati še papež. Pojdi k rombu.« – »Ah, žena,« je rekel mož, »kaj vse si še ne boš zaželela? Papež ne moreš postati, v vsem krščanstvu je samo eden. Tega vendar ne more storiti!« – »Mož,« je rekla, »papež hočem postati. Takoj pojdi, še danes moram postati papež.« – »Ne, žena,« je rekel mož, »tega mu nočem reči. To ni prav, preveč zahtevaš, romb te ne more narediti za papeža.« – »Mož, ne govori neumnosti!« je rekla žena. »Če lahko naredi cesarja, lahko naredi tudi papeža. Takoj pojdi. Jaz sem cesar, ti pa si vendar moj mož. Boš že šel?« Moža je obšel hud strah in odšel je, a bilo mu je slabo. Tresel se je in drgetal, kolena in meča so mu trepetala. Čez deželo je vel silen veter, oblaki so bežali po nebu in stemnilo se je kakor proti večeru. Listje je letelo z dreves, voda se je visoko dvigala in bučala, kakor da vre, ter pljuskala ob obalo. V daljavi je videl ladje, ki so s streli klicale na pomoč ter poplesavale in poskakovale na valovih. Sredi neba je bilo sicer še malo modrine, ob straneh pa se je vse rdeče mračilo kakor pred hudim neurjem. Ves obupan je prišel k vodi, obstál v strahu in rekel:

»Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.« »No, kaj pa hoče?« je vprašal romb. »Ah,« je rekel mož, »papež hoče postati.« – »Le pojdi, že je,« je rekel romb.

Mož se je vrnil in ko je prispel, je tam stala velika cerkev, obdana s samimi palačami. Prerinil se je skozi množico. V notranjosti je vse razsvetljevalo na tisoče in tisoče luči, njegova žena pa je bila vsa oblečena v zlato in je sedela na še veliko višjem prestolu. Na glavi je imela tri velike zlate krone, okoli nje pa je bilo vse polno duhovnih dostojanstvenikov. Na obeh straneh sta stali dve vrsti sveč, od največje, ki je bila debela in visoka kakor največji stolp, do najmanjše kuhinjske svečke. Vsi cesarji in kralji so klečali pred njo in ji poljubljali copat. »Žena,« je rekel mož in jo pozorno pogledal, »si zdaj papež?« – »Da,« je rekla, »papež sem.« Stopil je bliže in se zazrl vanjo, in zdelo se mu je, kakor da gleda v žareče sonce. Ko jo je nekaj časa tako opazoval, je rekel: »Ah, žena, kako lepo ti pristaja, da si papež!« Ona pa je sedela toga kakor drevo in se ni niti ganila. Tedaj je rekel: »Žena, zdaj bodi zadovoljna, da si papež, saj zdaj vendar ne moreš postati nič več.« – »O tem bom še premislila,« je rekla žena. Potem sta šla oba spat. Toda ni bila zadovoljna in pohlep ji ni dal spati. Ves čas je premišljevala, kaj bi še lahko postala.

Mož je spal dobro in trdno, saj je moral čez dan veliko prehoditi. Žena pa nikakor ni mogla zaspati. Vso noč se je premetavala z ene strani na drugo in premišljevala, kaj bi še lahko postala, a se ni mogla ničesar več domisliti. Medtem je sonce že hotelo vziti, in ko je zagledala jutranjo zarjo, je sedla pokonci v postelji in se zazrla vanjo. Ko je skozi okno gledala, kako se sonce dviga, je pomislila: Ha, mar ne bi mogla tudi jaz ukazovati soncu in luni, naj vzhajata? – »Mož,« je rekla in ga s komolcem sunila med rebra, »zbudi se, pojdi k rombu, hočem postati kakor ljubi Bog.« Mož je bil še ves zaspan, a se je tako prestrašil, da je padel iz postelje. Mislil je, da je narobe slišal, pomel si je oči in rekel: »Ah, žena, kaj praviš?« – »Mož,« je rekla, »če ne morem ukazovati soncu in luni, naj vzhajata, tega ne morem prenesti. Niti trenutka miru ne bom imela, dokler ju ne bom mogla sama dvigati na nebo.« Pri tem ga je tako zlobno pogledala, da ga je spreletel srh. »Takoj pojdi, hočem postati kakor ljubi Bog.« – »Ah, žena,« je rekel mož in padel pred njo na kolena, »tega romb ne more storiti. Lahko te naredi za cesarja in papeža, toda prosim te, spametuj se in ostani papež.« Tedaj jo je popadla takšna zloba, da so ji lasje divje vihrali okoli glave, in zavpila je: »Tega ne prenesem! Niti trenutka več ne prenesem! Boš šel?!« Mož si je navlekel hlače in zbežal kakor blazen.

Zunaj pa je divjal in bučal tak vihar, da je komaj stal na nogah. Veter je podiral hiše in drevesa, gore so se tresle, skale so se valile v morje, nebo je bilo črno kakor smola, grmelo je in se bliskalo. Po morju so se dvigali črni valovi, visoki kakor cerkveni stolpi in gore, in vsak je na vrhu nosil belo penasto krono. Mož je zavpil, a še lastnih besed ni mogel slišati:

»Možiček, možiček, Timpe Te, romb, romb, ki v morju živiš, moja žena Ilsebill noče tega, kar hočem jaz.« »No, kaj pa hoče?« je vprašal romb. »Ah,« je rekel, »postati hoče kakor ljubi Bog.« – »Le pojdi, že spet sedi v ribiški koči.«

Tam sedita še dandanes.

Izvirnik

Von dem Fischer und seiner Frau

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es war einmal ein Fischer und seine Frau, die wohnten zusammen in einer kleinen Fischerhütte, dicht an der See, und der Fischer ging alle Tage hin und angelte: und angelte und angelte.

So saß er auch einmal mit seiner Angel und sah immer in das klare Wasser hinein: und so saß er nun und saß.

Da ging die Angel auf den Grund, tief hinunter, und als er sie heraufhohe, da holte er einen großen Butt heraus. Da sagte der Butt zu ihm: "Hör mal, Fischer, ich bitte dich, laß mich leben, ich bin kein richtiger Butt, ich bin ein verwunschener Prinz. Was hilft's dir denn, wenn du mich tötest? Ich würde dir doch nicht recht schmecken: Setz mich wieder ins Wasser und laß mich schwimmen." - "Nun," sagte der Mann, "du brauchst nicht so viele Worte zu machen: einen Butt, der sprechen kann, werde ich doch wohl schwimmen lassen." Damit setzte er ihn wieder in das klare Wasser. Da ging der Butt auf Grund und ließ einen langen Streifen Blut hinter sich. Da stand der Fischer auf und ging zu seiner Frau in die kleine Hütte.

"Mann," sagte die Frau, "hast du heute nichts gefangen?" - "Nein," sagte der Mann. "Ich fing einen Butt, der sagte, er wäre ein verwunschener Prinz, da hab ich ihn wieder schwimmen lassen." - "Hast du dir denn nichts gewünscht?" sagte die Frau. "Nein," sagte der Mann, "was sollte ich mir wünschen?" - "Ach," sagte die Frau, "das ist doch übel, immer hier in der Hütte zu wohnen: die stinkt und ist so eklig; du hättest uns doch ein kleines Häuschen wünschen können. Geh noch einmal hin und ruf ihn. Sag ihm, wir wollen ein kleines Häuschen haben, er tut das gewiß." - "Ach," sagte der Mann, "was soll ich da nochmal hingehen?" - "I," sagte die Frau, "du hattest ihn doch gefangen und hast ihn wieder schwimmen lassen - er tut das gewiß. Geh gleich hin!" Der Mann wollte noch nicht recht, wollte aber auch seiner Frau nicht zuwiderhandeln und ging hin an die See.

Als er dorthin kam, war die See ganz grün und gelb und gar nicht mehr so klar. So stellte er sich hin und sagte:

"Männlein, Männlein, Timpe Te,

Buttje, Buttje in der See,

Meine Frau, die Ilsebill,

Will nicht so, wie ich wohl will."

Da kam der Butt angeschwommen und sagte: "Na, was will sie denn?" - "Ach," sagte der Mann, "ich hatte dich doch gefangen; nun sagt meine Frau, ich hätt mir doch was wünschen sollen. Sie mag nicht mehr in der Hütte wohnen, sie will gern ein Häuschen." - "Geh nur," sagte der Butt, "sie hat es schon."

Da ging der Mann hin, und seine Frau saß nicht mehr in der kleinen Hütte, denn an ihrer Stelle stand jetzt ein Häuschen, und seine Frau saß vor der Türe auf einer Bank. Da nahm ihn seine Frau bei der Hand und sagte zu ihm: "Komm nur herein, sieh, nun ist doch das viel besser." Da gingen sie hinein, und in dem Häuschen war ein kleiner Vorplatz und eine kleine reine Stube und Kammer, wo jedem sein Bett stand, und Küche und Speisekammer, alles aufs beste mit Gerätschaften versehen und aufs schönste aufgestellt, Zinnzeug und Messing, was eben so dazugehört. Dahinter war auch ein kleiner Hof mit Hühnern und Enten und ein kleiner Garten mit Grünzeug und Obst. "Sieh," sagte die Frau, "ist das nicht nett?" - "Ja," sagte der Mann, "so soll es bleiben; nun wollen wir recht vergnügt leben." - "Das wollen wir uns bedenken," sagte die Frau. Dann aßen sie etwas und gingen zu Bett.

So ging es wohl nun acht oder vierzehn Tage, da sagte die Frau: "Hör, Mann, das Häuschen ist auch gar zu eng, und der Hof und der Garten ist so klein: der Butt hätt uns auch wohl ein größeres Haus schenken können. Ich möchte wohl in einem großen steinernen Schloß wohnen. Geh hin zum Butt, er soll uns ein Schloß schenken." - "Ach Frau," sagte der Mann, "das Häuschen ist ja gut genug, warum wollen wir in einem Schloß wohnen?" -"I was," sagte die Frau, "geh du man hin, der Butt kann das schon." - "Nein, Frau," sagte der Mann, "der Butt hat uns erst das Häuschen gegeben. Ich mag nun nicht schon wieder kommen, den Butt könnte das verdrießen." - "Geh doch," sagte die Frau, "er kann das recht gut und tut es auch gern; geh du nur hin." Dem Mann war sein Herz so schwer, und er wollte nicht; er sagte zu sich selber: "Das ist nicht recht." Aber er ging doch hin.

Als er an die See kam, war das Wasser ganz violett und dunkelblau und grau und dick, und gar nicht mehr so grün und gelb, doch war es noch still. Da stellte er sich hin und sagte:

"Männlein, Männlein, Timpe Te,

Buttje, Buttje in der See,

Meine Frau, die Ilsebill,

Will nicht so, wie ich wohl will."

"Na, was will sie denn?" sagte der Butt. "Ach," sagte der Mann, halb betrübt, "sie will in einem großen steinernen Schloß wohnen." - "Geh nur hin, sie steht vor der Tür," sagte der Butt.

Da ging der Mann hin und dachte, er wollte nach Hause gehen, als er aber dahin kam, da stand dort ein großer steinerner Palast, und seine Frau stand oben auf der Treppe und wollte hineingehen: da nahm sie ihn bei der Hand und sagte: "Komm nur herein." Damit ging er mit ihr hinein, und in dem Schloß war eine große Diele mit einem marmornen Estrich, und da waren so viele Bediente, die rissen die großen Türen auf, und die Wände waren alle blank und mit schönen Tapeten ausgestattet, und in den Zimmern lauter goldene Stühle und Tische, und kristallene Kronleuchter hingen von der Decke; alle Stuben und Kammern waren mit Fußdecken versehen. Auf den Tischen stand das Essen und der allerbeste Wein, daß sie fast brechen wollten. Und hinter dem Haus war auch ein großer Hof mit Pferde- und Kuhstall, und Kutschwagen: alles vom allerbesten; auch war da ein großer herrlicher Garten mit den schönsten Blumen und feinen Obstbäumen, und ein herrlicher Park, wohl eine halbe Meile lang, da waren Hirsche und Rehe drin und alles, was man nur immer wünschen mag. "Na," sagte die Frau, "ist das nun nicht schön?" - "Ach ja," sagte der Mann, "so soll es auch bleiben. Nun wollen wir auch in dem schönen Schloß wohnen und wollen zufrieden sein." - "Das wollen wir uns bedenken," sagte die Frau, "und wollen es beschlafen." Darauf gingen sie zu Bett.

Am andern Morgen wachte die Frau als erste auf; es war gerade Tag geworden, und sah von ihrem Bett aus das herrliche Land vor sich liegen. Der Mann reckte sich noch, da stieß sie ihn mit dem Ellbogen in die Seite und sagte: "Mann, steh auf und guck mal aus dem Fenster. Sieh, können wir nicht König werden über all das Land? Geh hin zum Butt, wir wollen König sein." - "Ach Frau," sagte der Mann, "warum wollen wir König sein?" - "Nun," sagte die Frau, "willst du nicht König sein, so will ich König sein. Geh hin zum Butt, ich will König sein." - "Ach Frau," sagte der Mann, "was willst du König sein? Das mag ich ihm nicht sagen." - "Warum nicht?" sagte die Frau, "geh stracks hin, ich muß König sein." Da ging der Mann hin und war ganz bedrückt, daß seine Frau König werden wollte. Das ist und ist nicht recht, dachte der Mann. Er wollte nicht hingehen, ging aber dann doch hin.

Und als er an die See kam, war die See ganz schwarzgrau, und das Wasser drängte so von unten herauf und stank auch ganz faul. Da stellte er sich hin und sagte:

"Männlein, Männlein, Timpe Te,

Buttje, Buttje in der See,

Meine Frau, die Ilsebill,

Will nicht so, wie ich wohl will."

"Na, was will sie denn?" sagte der Butt. "Ach," sagte der Mann, "sie will König werden." - "Geh nur hin, sie ist es schon," sagte der Butt.

Da ging der Mann hin, und als er zu dem Palast kam, war das Schloß viel größer geworden, mit einem großen Turm und herrlichem Zierat daran: und die Schildwache stand vor dem Tor, und da waren so viele Soldaten und Pauken und Trompeten. Und als er in das Haus kam, so war alles von purem Marmor und Gold, und sammtne Decken und große goldene Quasten. Da gingen die Türen von dem Saal auf, wo der ganze Hofstaat war, und seine Frau saß auf einem hohen Thron von Gold und Diamanten und hatte eine große goldene Krone auf und das Zepter in der Hand von purem Gold und Edelstein. Und auf beiden Seiten von ihr standen sechs Jungfrauen in einer Reihe, immer eine einen Kopf kleiner als die andere. Da stellte er sich hin und sagte: "Ach Frau, bist du nun König?" - "Ja," sagte die Frau, "nun bin ich König." Da stand er nun und sah sie an; und als er sie eine Zeitlang so angesehen hatte, sagte er: "Ach Frau, was ist das schön, daß du nun König bist! Nun wollen wir uns auch nichts mehr wünschen." - "Nein, Mann," sagte die Frau, und war ganz unruhig, "mir wird schon Zeit und Weile lang, ich kann das nicht mehr aushalten. Geh hin zum Butt: König bin ich, nun muß ich auch Kaiser werden." - "Ach Frau," sagte der Mann, "warum willst du Kaiser werden?" - "Mann," sagte sie, "geh zum Butt, ich will Kaiser sein!" - "Ach Frau," sagte der Mann, "Kaiser kann er nicht machen, ich mag dem Butt das nicht zu sagen; Kaiser ist nur einmal im Reich: Kaiser kann der Butt nicht machen." - "Was," sagte die Frau, "ich bin König, und du bist doch mein Mann; willst du gleich hingehen? Gleich geh hin! - Kann er Könige machen, so kann er auch Kaiser machen; ich will und will Kaiser sein! Geh gleich hin!" Da mußte er hingehen. Als der Mann aber hinging, war ihm ganz bang; und als er so ging, dachte er bei sich: Das geht und geht nicht gut: Kaiser ist zu unverschämt, der Butt wird's am Ende leid. Inzwischen kam er an die See. Da war die See noch ganz schwarz und dick und fing an, so von unten herauf zu schäumen, daß sie Blasen warf; und es ging so ein Wirbelwind über die See hin, daß sie sich nur so drehte. Und den Mann ergriff ein Grauen. Da stand er nun und sagte:

"Männlein, Männlein, Timpe Te,

Buttje, Buttje in der See,

Meine Frau, die Ilsebill,

Will nicht so, wie ich wohl will."

"Na, was will sie denn?" sagte der Butt. "Ach, Butt," sagte er, "meine Frau will Kaiser werden." - "Geh nur hin," sagte der Butt, "sie ist es schon."

Da ging der Mann hin, und als er dort ankam, war das ganze Schloß von poliertem Marmor mit Figuren aus Alabaster und goldenen Zieraten. Vor der Tür marschierten die Soldaten, und sie bliesen Trompeten und schlugen Pauken und Trommeln; aber in dem Hause, da gingen die Barone und Grafen und Herzöge herum und taten, als ob sie Diener wären. Die machten ihm die Türen auf, die von lauter Gold waren. Und als er hereinkam, da saß seine Frau auf einem Thron, der war von einem Stück Gold und war wohl zwei Meilen hoch; und sie hatte eine große goldene Krone auf, die war drei Ellen hoch und mit Brillanten und Karfunkelsteinen besetzt. In der einen Hand hatte sie das Zepter und in der andern den Reichsapfel, und auf beiden Seiten neben ihr, da standen die Trabanten so in zwei Reihen, immer einer kleiner als der andere, von dem allergrößten Riesen, der war zwei Meilen hoch, bis zu dem allerwinzigsten Zwerg, der war so groß wie mein kleiner Finger. Und vor ihr standen viele Fürsten und Herzöge. Da trat nun der Mann zwischen sie und sagte: "Frau, bist du nun Kaiser?" - "Ja," sagte sie, "ich bin Kaiser." Da stellte er sich nun hin und besah sie sich recht, und als er sie so eine Zeitlang angesehen hatte, da sagte er: "Ach, Frau, wie steht dir das schön, daß du Kaiser bist." - "Mann," sagte sie, "was stehst du da? Ich bin nun Kaiser, nun will ich auch Papst werden; geh hin zum Butt." - "Ach Frau," sagte der Mann, "was willst du denn nicht alles? Papst kannst du nicht werden, ihn gibt's nur einmal in der Christenheit: das kann er doch nicht machen!" - "Mann," sagte sie, "ich will Papst werden, geh gleich hin, ich muß heute noch Papst werden." - "Nein, Frau," sagte der Mann, "das mag ich ihm nicht sagen, das ist nicht gut, das ist zuviel verlangt, zum Papst kann dich der Butt nicht machen." - "Mann, schwatz kein dummes Zeug!" sagte die Frau. "Kann er Kaiser machen, so kann er auch einen Papst machen. Geh sofort hin; ich bin Kaiser, und du bist doch mein Mann. Willst du wohl hingehen?" Da wurde ihm ganz bang zumute, und er ging hin, aber ihm war ganz flau dabei; er zitterte und bebte, und die Knie und Waden schlotterten ihm. Und da strich so ein Wind über das Land, und die Wolken flogen, und es wurde so düster wie gegen den Abend zu: die Blätter wehten von den Bäumen, und das Wasser ging hoch und brauste so, als ob es kochte, und platschte an das Ufer, und in der Ferne sah er die Schiffe, die gaben Notschüsse ab und tanzten und sprangen auf den Wogen. Doch war der Himmel in der Mitte noch ein bißchen blau, aber an den Seiten, da zog es so recht rot auf wie ein schweres Gewitter. Da ging er ganz verzagt hin und stand da in seiner Angst und sagte:

"Männlein, Männlein, Timpe Te,

Buttje, Buttje in der See,

Meine Frau, die Ilsebill,

Will nicht so, wie ich wohl will."

"Na, was will sie denn?" sagte der Butt. "Ach"; sagte der Mann, "sie will Papst werden." - "Geh nur hin, sie ist es schon," sagte der Butt.

Da ging er hin, und als er ankam, da war da eine große Kirche, von lauter Palästen umgeben. Da drängte ersieh durch das Volk; inwendig war aber alles mit tausend und tausend Lichtern erleuchtet, und seine Frau war ganz in Gold gekleidet und saß auf einem noch viel höheren Thron und hatte drei große goldene Kronen auf, und um sie herum, da war so viel geistlicher Staat, und zu beiden Seiten von ihr, da standen zwei Reihen Lichter, das größte so dick und so groß wie der allergrößte Turm, bis zu dem allerkleinsten Küchenlicht. Und all die Kaiser und Könige, die lagen vor ihr auf den Knien und küßten ihr den Pantoffel. "Frau," sagte der Mann und sah sie so recht an, "bist du nun Papst?" - "Ja," sagte sie, "ich bin Papst." Da ging er hin und sah sie recht an, und da war ihm, als ob er in die helle Sonne sähe. Als er sie so eine Zeitlang angesehen hatte, sagte er: "Ach Frau, wie gut steht dir das, daß du Papst bist!" Sie saß aber ganz steif wie ein Baum und rührte und regte sich nicht. Da sagte er: "Frau, nun sei zufrieden, daß du Papst bist, denn nun kannst du doch nichts mehr werden." - "Das will ich mir bedenken," sagte die Frau. Damit gingen sie beide zu Bett. Aber sie war nicht zufrieden, und die Gier ließ sie nicht schlafen; sie dachte immer, was sie noch werden könnte.

Der Mann schlief recht gut und fest, er hatte am Tag viel laufen müssen; die Frau aber konnte gar nicht einschlafen und warf sich die ganze Nacht von einer Seite auf die andere und dachte immer darüber nach, was sie wohl noch werden könnte, und konnte sich doch auf nichts mehr besinnen. Indessen wollte die Sonne aufgehen, und als sie das Morgenrot sah, setzte sie sich aufrecht im Bett hin und sah da hinein. Und als sie aus dem Fenster die Sonne so heraufkommen sah: Ha, dachte sie, kann ich nicht auch die Sonne und den Mond aufgehen lassen? - "Mann," sagte sie und stieß ihn mit dem Ellenbogen in die Rippen; "wach auf, geh hin zum Butt, ich will werden wie der liebe Gott." Der Mann war noch ganz schlaftrunken, aber er erschrak so, daß er aus dem Bett fiel. Er meinte, er hätte sich verhört, rieb sich die Augen aus und sagte: "Ach Frau, was sagst du?" - "Mann," sagte sie, "wenn ich nicht die Sonne und den Mond kann aufgehen lassen, das kann ich nicht aushalten, und ich habe keine ruhige Stunde mehr, daß ich sie nicht selbst kann aufgehen lassen." Dabei sah sie ihn ganz böse an, daß ihn ein Schauder überlief. "Gleich geh hin, ich will werden wie der liebe Gott." - "Ach Frau," sagte der Mann und fiel vor ihr auf die Knie, "das kann der Butt nicht. Kaiser und Papst kann er machen; - ich bin dich, geh in dich und bleibe Papst." Da überkam sie die Bosheit, die Haare flogen ihr so wild um den Kopf und sie schrie: "Ich halte das nicht aus! Und ich halte das nicht länger aus! Willst du hingehen?!" Da zog er sich die Hose an und lief davon wie unsinnig.

Draußen aber ging der Sturm und brauste, daß er kaum auf den Füßen stehen konnte. Die Häuser und die Bäume wurden umgeweht, und die Berge bebten, und die Felsenstücke rollten in die See, und der Himmel war ganz pechschwarz, und es donnerte und blitzte, und die See ging in so hohen schwarzen Wogen wie Kirchtürme und Berge, und hatten oben alle eine weiße Schaumkrone auf. Da schrie er, und konnte sein eigenes Wort nicht hören:

"Männlein, Männlein, Timpe Te,

Buttje, Buttje in der See,

Meine Frau, die Ilsebill,

Will nicht so, wie ich wohl will."

"Na, was will sie denn?" sagte der Butt. "Ach," sagte er, "sie will werden wie der liebe Gott." - "Geh nur hin, sie sitzt schon wieder in der Fischerhütte."

Da sitzen sie noch bis auf den heutigen Tag.