Prevod

Prispeli smo na otok Ajolijo; tam je prebival Ajol, Hipotov sin, ljub nesmrtnim bogovom, na plavajočem otoku; vsega naokrog ga obdaja nezlomljivo bronasto obzidje, nad njim pa se dviga gladka skala.

V njegovih dvorih se mu je rodilo dvanajst otrok, šest hčera in šest sinov v cvetu mladosti; hčere je dal sinovom za žene.

Ti se venomer gostijo ob ljubem očetu in skrbni materi, pred njimi pa leži nešteto dobrot; hiša, polna vonja po pečenem mesu, in dvorišče odmevata od veselja ves dan; ponoči pa ob svojih spoštovanih ženah spijo na preprogah in na rezljanih posteljah.

Prišli smo v njihovo mesto in prelepe dvore. Ves mesec me je gostoljubno sprejemal in me spraševal o vsem: o Iliju, o ladjah Argejcev in vrnitvi Ahajcev; jaz pa sem mu vse po vrsti pripovedoval.

Ko sem ga naposled prosil, naj mi omogoči pot in me pošlje dalje, ni nič odklonil, temveč mi je pripravil odhod. Dal mi je meh iz kože devetletnega vola, vanj pa zavezal poti vseh bučečih vetrov; Kronov sin ga je namreč postavil za gospodarja vetrov, da jih po svoji volji umirja ali prebuja.

Meh je v votli ladji privezal z bleščečo srebrno vrvjo, da ne bi ušel niti najmanjši piš; meni pa je poslal sapo Zefirja, da bi ponesla ladje in nas same; vendar se to ni imelo izpolniti, saj nas je pogubila lastna nespamet.

Devet dni smo pluli, tako ponoči kakor podnevi, desetega pa se je že pokazala domača zemlja; bili smo tako blizu, da smo videli ljudi, ki so kurili ognje. Tedaj me je utrujenega premagal sladek spanec, saj sem ves čas sam uravnaval jadralno vrv in je nisem prepustil nobenemu tovarišu, da bi čim prej dosegli domačo deželo. Tovariši pa so se začeli pogovarjati med seboj in govorili, da peljem domov zlato in srebro, darova velikodušnega Ajola, Hipotovega sina.

Tako je kdo rekel drugemu, ki je sedel poleg njega: »Glej ga no, kako ljub in spoštovan je ta mož pri vseh ljudeh, v katerokoli mesto ali deželo pride!

Iz Troje pelje mnogo lepih zakladov, svoj delež plena, mi pa smo prestali isto pot in se vračamo domov praznih rok. Zdaj pa mu je še Ajol iz naklonjenosti in prijateljstva dal vse to. Dajmo, hitro poglejmo, kaj je v njem, koliko zlata in srebra se skriva v mehu!«

Tako so govorili in med tovariši je prevladal pogubni sklep: razvezali so meh in vsi vetrovi so planili iz njega. Vihar jih je nemudoma pograbil in odnesel na odprto morje, jokajoče, proč od domače zemlje. Jaz pa sem se prebudil in v svojem plemenitem srcu premišljeval, ali naj skočim z ladje in umrem v morju ali naj molče trpim in ostanem med živimi.

Vendar sem potrpel in vzdržal; zagrnil sem se in obležal v ladji. Ladje pa je zlobni vihar odnašal spet proti otoku Ajoliji, tovariši pa so vzdihovali.

Tam smo stopili na kopno in zajeli vode, tovariši pa so si ob hitrih ladjah nemudoma pripravili obrok. Ko smo se najedli in napili, sem vzel s seboj glasnika in enega tovariša ter odšel v znamenite Ajolove dvore. Našel sem ga pri gostiji z ženo in otroki.

Ko smo vstopili v hišo, smo ob podbojih na pragu sedli; oni pa so se v srcu začudili in nas spraševali: »Kako si prišel nazaj, Odisej? Kateri hudobni bog te je prizadel?

Saj smo te skrbno odpravili, da bi dosegel svojo domovino, svoj dom in vse, kar ti je ljubo.« Tako so rekli, jaz pa sem jim z žalostjo v srcu odgovoril: »Pogubili so me slabi tovariši in povrhu še nesrečni spanec. Toda pomagajte mi, prijatelji; v vaših rokah je moč.«

Tako sem jih milo nagovarjal s prijaznimi besedami, oni pa so obmolknili. Oče mi je odgovoril: »Brž se poberi z otoka, najbolj zavržen med živimi! Ne smem skrbeti za moža niti mu pomagati na pot, če ga sovražijo blaženi bogovi. Poberi se, saj si prišel sem kot človek, ki ga bogovi sovražijo!«

S temi besedami me je odslovil iz hiše, medtem ko sem težko vzdihoval. Od tam smo pluli dalje, potrti v srcu. Može je mučilo naporno veslanje, ki smo si ga nakopali s svojo nespametjo, saj ni bilo več ugodnega vetra.

Šest dni smo pluli, tako ponoči kakor podnevi, sedmega pa smo prispeli v Lamovo strmo mesto, lajstrigonski Telepil, kjer pastir, ki žene čredo domov, kliče drugemu pastirju, ta pa mu odgovarja, ko žene čredo na pašo.

Tam bi mož, ki ne bi spal, lahko zaslužil dvojno plačilo: eno s pašo goveda, drugo s pašo belih ovac, saj so poti dneva in noči blizu druga drugi.

Ko smo prispeli v znamenito pristanišče, ki ga z obeh strani v vsej dolžini obdaja strma skala, skalnata rta pa si nasproti drug drugemu štrlita v ustje, tako da je vhod ozek, so vsi zapeljali svoje ladje z ukrivljenimi boki vanj.

V globokem pristaniškem zalivu so bile privezane tesno druga ob drugi; v njem se nikoli ni dvignil val, ne velik ne majhen, temveč je povsod vladala jasna tišina. Le jaz sem svojo črno ladjo pustil zunaj, tik ob robu, in privezne vrvi pritrdil na skalo; nato sem se povzpel na skalnato razgledišče in obstal.

Tam ni bilo videti ne dela volov ne dela ljudi, opazili smo le dim, ki se je dvigal iz zemlje. Tedaj sem poslal tovariše, naj gredo poizvedovat, kakšni ljudje, ki se hranijo s kruhom, živijo v tej deželi; izbral sem dva moža in jima kot tretjega pridružil glasnika.

Izkrcali so se in odšli po gladki cesti, po kateri so vozovi z visokih gora dovažali les v mesto. Pred mestom so srečali dekle, ki je prišlo po vodo, krepko hčer lajstrigonskega Antifata.

Prav tedaj je šla k izviru z lepim tokom, Artakiji, od koder so nosili vodo v mesto. Stopili so k njej, jo nagovorili in vprašali, kdo je kralj teh ljudi in komu vlada; ona pa jim je nemudoma pokazala očetovo hišo z visoko streho.

Ko so vstopili v znamenite dvore, so tam našli njegovo ženo, veliko kakor gorski vrh, in ob njej jih je spreletela groza. Nemudoma je s trga poklicala slovitega Antifata, svojega moža, ki jim je namenil bridko pogubo.

Takoj je zgrabil enega tovariša in si iz njega pripravil večerjo; druga dva pa sta planila v beg in prispela do ladij. On je zagnal krik po mestu; ko so ga zaslišali, so od vsepovsod prihajali mogočni Lajstrigonci, nešteti, ki niso bili podobni ljudem, temveč Gigantom.

S skal so metali kamenje, težko toliko, da ga je mož komaj dvignil; brž se je med ladjami razlegel strašen hrup umirajočih mož in ladij, ki so se hkrati lomile. Može so nabadali kakor ribe in jih odnašali na ostudno gostijo.

Medtem ko so jih pobijali v globokem pristanišču, sem jaz izza stegna izvlekel ostri meč in z njim presekal privezne vrvi svoje ladje s temnim premcem.

Takoj sem spodbudil tovariše in jim ukazal, naj zaveslajo, da bi ušli nesreči; vsi so udarili po morju, prestrašeni pred pogubo.

Moja ladja je srečno ušla izpod previsnih skal na odprto morje; vse druge pa so tam skupaj propadle. Od tam smo pluli dalje, potrti v srcu, veseli, da smo ušli smrti, a brez ljubih tovarišev.

Prispeli smo na otok Ajajo; tam je prebivala Kirka z lepimi kitami, strašna boginja s človeškim glasom, rodna sestra zlonamernega Ajeta. Oba sta bila otroka Helija, ki razsvetljuje smrtnike, in matere Perse, hčere, ki se je rodila Okeanu.

Tam smo ob obali tiho zapeljali ladjo v varno pristanišče, neki bog pa nas je vodil. Izkrcali smo se in dva dneva ter dve noči ležali, izčrpani od utrujenosti in bolečine, ki nam je razjedala srce.

Ko pa je Zarja z lepimi kitami prinesla tretji dan, sem vzel sulico in ostri meč ter se hitro povzpel od ladje na razgledišče, da bi morda uzrl sledove človeškega dela in slišal človeški glas.

Povzpel sem se na skalnato razgledišče in obstal; tam sem opazil dim, ki se je dvigal iz prostrane zemlje, iz Kirkinih dvorov, skozi gosto grmovje in gozd.

Tedaj sem v mislih in v srcu preudarjal, ali naj grem tja in poizvem, ko sem že zagledal dim ognja. Med premišljevanjem pa se mi je zazdelo bolje, da se najprej vrnem k hitri ladji in na morsko obalo, tovarišem priskrbim obrok in jih nato pošljem poizvedovat.

Ko sem se med hojo že približal ladji z ukrivljenimi boki, se me je neki bog usmilil, ker sem bil sam, in mi poslal naravnost na pot velikega jelena z visokim rogovjem. Iz gozdne paše se je spuščal k reki, da bi pil, saj ga je mučila sončna pripeka.

Ko je prihajal mimo, sem ga zadel v hrbtenico, sredi hrbta; bronasta sulica ga je prebodla skoz in skoz, z bolestnim glasom se je zgrudil v prah in življenje je zletelo iz njega.

Stopil sem nanj in mu iz rane izvlekel bronasto sulico; položil sem jo na tla in jo pustil tam. Nato sem izruval šibje in vrbove vejice ter iz njih spletel vrv, dolgo kak seženj, trdno zvito z obeh koncev. Z njo sem zvezal noge ogromne živali in jo nesel čez vrat proti črni ladji, opirajoč se na sulico; nikakor je namreč nisem mogel na rami nositi z eno roko, saj je bila zver silno velika.

Položil sem jo pred ladjo in prebudil tovariše; pristopil sem k vsakemu posebej in ga nagovoril s prijaznimi besedami: »Prijatelji, čeprav smo potrti, se še ne bomo spustili v Hadove dvore, dokler ne pride usojeni dan. Dajte, dokler imamo na hitri ladji hrano in pijačo, mislimo na jed in se ne izčrpavajmo z lakoto!«

Tako sem govoril in hitro so poslušali moje besede; odgrnili so se in na obali nerodovitnega morja občudovali jelena, saj je bila žival silno velika.

Ko so se ga nagledali, so si umili roke in pripravili imenitno gostijo. Tako smo ves dan, vse do sončnega zahoda, sedeli pri pojedini z obilico mesa in sladkim vinom. Ko je sonce zašlo in se je spustil mrak, smo legli spat na morsko obalo.

Ko se je prikazala zgodnja rožnatoprsta Zarja, sem sklical zbor in pred vsemi spregovoril: »Prisluhnite mojim besedam, tovariši, čeprav vas tarejo nesreče. Prijatelji, ne vemo, kje je zahod in kje vzhod, ne kje gre sonce, ki razsvetljuje smrtnike, pod zemljo in ne kje se dviga. Zato brž premislimo, ali nam ostaja še kakšna rešitev. Sam mislim, da je ni.

Ko sem se povzpel na skalnato razgledišče, sem namreč videl otok, ki ga z vseh strani obdaja neskončno morje; leži nizko, sredi njega pa sem skozi gosto grmovje in gozd na lastne oči zagledal dim.«

Tako sem rekel, njim pa se je strlo srce, ko so se spomnili dejanj lajstrigonskega Antifata in nasilja mogočnega ljudožerskega Kiklopa.

Glasno so jokali in točili obilne solze, toda z žalovanjem niso mogli ničesar doseči. Jaz pa sem vse tovariše z lepimi golenicami razdelil v dve enaki skupini in vsaki določil vodjo: eno sem vodil sam, drugo bogovom podobni Evriloh.

Brž smo stresli žrebe v bronasto čelado in iz nje je skočil žreb pogumnega Evriloha. Odpravil se je na pot, z njim pa dvaindvajset tovarišev, vsi v solzah; nas so pustili zadaj, objokane.

V dolini so našli Kirkine dvore, sezidane iz obdelanih kamnov, na kraju, ki se je videl daleč naokrog. Okrog njih so bili gorski volkovi in levi, ki jih je sama začarala s hudobnimi napoji.

Niso planili na može, temveč so se vzdignili in jih obstopili, mahajoč z dolgimi repi. Kakor se psi prilizujejo gospodarju, ki se vrača od gostije, saj jim vedno prinese kaj, kar razveseli njihovo srce, tako so se jim prilizovali volkovi z močnimi kremplji in levi; njih pa je ob pogledu na strašne zveri prevzel strah.

Obstali so pred vrati boginje z lepimi kitami in od znotraj slišali Kirko, ki je z lepim glasom pela, medtem ko je tkala veliko, nesmrtno tkanino, kakršni so izdelki boginj: nežni, ljubki in bleščeči.

Tedaj je prvi spregovoril Polit, voditelj mož, ki mi je bil med tovariši najljubši in najzvestejši: »Prijatelji, v hiši nekdo ob velikih statvah prelepo poje, da odmeva vsa dvorana, bodisi boginja bodisi ženska. Dajmo, brž jo pokličimo!«

Tako je govoril, oni pa so povzdignili glas in jo poklicali. Nemudoma je prišla, odprla bleščeča vrata in jih povabila; vsi so ji v svoji nevednosti sledili. Le Evriloh je ostal zunaj, ker je slutil zvijačo.

Popeljala jih je noter in jih posedla na stole in naslanjače; nato jim je sir, ječmenovo moko in sveži med zmešala s pramnijskim vinom, v jed pa primešala pogubna zelišča, da bi povsem pozabili domačo deželo.

Ko jim je dala napitek in so ga izpili, jih je brž udarila s palico in zaprla v svinjake. Imeli so svinjske glave, glas, ščetine in telo, razum pa jim je ostal nespremenjen, kakor prej.

Tako so bili zaprti in so jokali; Kirka pa jim je vrgla želod črnike in hrasta ter plodove drena, da bi jedli, kar vedno jedo svinje, ki ležijo na tleh.

Evriloh pa se je brž vrnil k hitri črni ladji, da bi sporočil novico o tovariših in njihovi bridki usodi. Čeprav si je želel, ni mogel izreči besede, saj ga je v srce zadela silna bolečina; oči so se mu polnile s solzami in duša mu je hotela le žalovati.

Ko pa smo ga vsi začudeni začeli spraševati, nam je naposled povedal, kako so propadli drugi tovariši: »Šli smo skozi gozd, kakor si naročil, slavni Odisej, in v dolini našli lepe dvore, sezidane iz obdelanih kamnov, na kraju, ki se je videl daleč naokrog.

Tam je nekdo ob velikih statvah jasno pel, bodisi boginja bodisi ženska; oni pa so povzdignili glas in jo poklicali. Nemudoma je prišla, odprla bleščeča vrata in jih povabila; vsi so ji v svoji nevednosti sledili, jaz pa sem ostal zunaj, ker sem slutil zvijačo.

Vsi skupaj so izginili in nobeden se ni več prikazal, čeprav sem dolgo sedel tam in oprezal.« Tako je govoril; jaz pa sem si čez rame nadel veliki bronasti meč s srebrnimi žeblji in lok ter mu ukazal, naj me po isti poti vodi nazaj.

On pa me je z obema rokama prijel za kolena, me rotil in mi v žalosti izrekel krilate besede: »Ne vodi me tja proti moji volji, Zevsov varovanec, temveč me pusti tukaj!

Vem namreč, da se ne boš vrnil niti sam niti ne boš pripeljal nobenega tovariša. Raje z vsemi, ki so tu, brž pobegnimo; morda še lahko ubežimo pogubnemu dnevu.«

Tako je govoril, jaz pa sem mu odgovoril: »Evriloh, ti le ostani tu, na tem kraju, jej in pij ob votli črni ladji; jaz pa grem, saj me k temu sili neizprosna nuja.«

S temi besedami sem odšel od ladje in morja. Ko sem na poti skozi svete doline že nameraval priti do velike hiše Kirke, vešče mnogih čarov, mi je nasproti stopil Hermes z zlato palico, ko sem se bližal hiši; bil je podoben mladeniču, ki mu šele poganja brada in je njegova mladost najlepša. Prijel me je za roko, me nagovoril in rekel: »Kam spet hodiš sam čez te vzpetine, nesrečnik, ko ne poznaš te dežele? Tvoji tovariši so pri Kirki zaprti kakor svinje v tesnih ogradah.

Mar prihajaš sem, da bi jih osvobodil? Povem ti, da se niti sam ne boš vrnil, temveč boš ostal tam, kjer so drugi. Toda daj, rešil te bom nesreče in te obvaroval.

Na, vzemi to blagodejno zelišče in z njim pojdi v Kirkine dvore; od tvoje glave bo odvrnilo pogubni dan. Razkril ti bom vse Kirkine zlonamerne naklepe.

Pripravila ti bo napitek in vanj vsula čarobna zelišča. Vendar te tudi tako ne bo mogla začarati, saj tega ne bo dovolilo blagodejno zelišče, ki ti ga bom dal. Povedal ti bom vse po vrsti.

Ko te bo Kirka udarila s svojo dolgo palico, takoj izvleci ostri meč izza stegna in se zaženi vanjo, kakor da jo nameravaš ubiti.

Prestrašila se te bo in te povabila v posteljo; tedaj nikar ne odkloni boginjinega ležišča, da bo osvobodila tvoje tovariše in skrbela zate. Toda zahtevaj, naj priseže z veliko prisego blaženih bogov, da ti ne bo snovala nobene nove nesreče in te ne bo, ko boš slečen, oropala moči in moškosti.«

S temi besedami mi je Argosov ubijalec dal zelišče, ki ga je izpulil iz zemlje, in mi pokazal njegovo naravo. Korenina je bila črna, cvet pa podoben mleku; bogovi mu pravijo moli. Težko ga je izkopati smrtnim ljudem, bogovi pa zmorejo vse.

Hermes se je nato odpravil proti visokemu Olimpu čez gozdnati otok; jaz pa sem šel v Kirkine dvore, in med hojo mi je srce burno razbijalo.

Obstál sem pri vratih boginje z lepimi kitami; tam sem jo poklical in boginja je zaslišala moj glas. Nemudoma je prišla, odprla bleščeča vrata in me povabila; sledil sem ji, potrt v srcu.

Popeljala me je noter in me posedla na lep, bogato izdelan naslanjač s srebrnimi žeblji; pod nogami sem imel pručico. V zlati čaši mi je pripravila napitek, da bi ga popil, vanj pa je vrgla čarobno zelišče, v srcu snujoč zlo.

Ko mi ga je dala in sem ga izpil, me ni začarala; udarila me je s palico, me nagovorila in rekla: »Zdaj pojdi v svinjak in lezi med druge tovariše!«

Tako je rekla; jaz pa sem izza stegna izvlekel ostri meč in se zagnal v Kirko, kakor da jo nameravam ubiti. Glasno je zavpila, se sklonila predme in me prijela za kolena ter mi proseč izrekla krilate besede: »Kdo si med ljudmi in od kod prihajaš? Kje so tvoje mesto in starši?

Čudim se, da te ta zelišča niso začarala, ko si jih popil; še noben drug človek ni prenesel teh čarov, potem ko jih je izpil in so mu prešli ograjo zob.

V tvojih prsih je očitno razum, ki ga ni mogoče začarati. Prav gotovo si premeteni Odisej, za katerega mi je Argosov ubijalec z zlato palico vedno govoril, da bo prišel na svoji hitri črni ladji, ko se bo vračal iz Troje.

Daj, spravi meč v nožnico, midva pa se nato povzpniva na najino ležišče, da bova, združena v postelji in ljubezni, lahko zaupala drug drugemu.« Tako je govorila, jaz pa sem ji odgovoril: »Kirka, kako lahko zahtevaš, naj bom prijazen s teboj, ko si mi v svojih dvorih tovariše spremenila v svinje, mene pa imaš tu in me z zvijačnimi mislimi vabiš, naj grem v tvojo spalnico in se povzpnem na tvoje ležišče, da bi me, ko bom slečen, oropala moči in moškosti?

Ne bi hotel stopiti na tvoje ležišče, če mi ne boš, boginja, najprej prisegla z veliko prisego, da mi ne boš snovala nobene nove nesreče.«

Tako sem rekel in nemudoma je prisegla, kakor sem zahteval. Ko je izrekla in dokončala prisego, sem se povzpel na Kirkino prelepo ležišče.

Medtem so po dvorih opravljale svoje delo štiri služabnice, ki so ji služile v hiši; rojene so bile iz izvirov, iz gajev in iz svetih rek, ki tečejo proti morju.

Ena je na naslanjače razgrinjala lepe škrlatne pregrinjale, spodaj pa polagala lanene tkanine; druga je pred naslanjače postavljala srebrne mize, nanje pa zlate košarice; tretja je v srebrni mešalni posodi mešala medeno, sladko vino in razdeljevala zlate čaše; četrta je nosila vodo in zakurila velik ogenj pod velikim trinožnikom, da se je voda segrela.

Ko je voda v bleščeči bronasti posodi zavrela, me je posedla v kad in me umivala z vodo iz velikega trinožnika, ki jo je prijetno zmešala ter mi jo polivala po glavi in ramenih, dokler mi ni iz udov izprala utrujenosti, ki izčrpava srce.

Ko me je umila in me bogato namazala z oljem, mi je nadela lep plašč in hiton, me popeljala noter in posedla na lep, bogato izdelan naslanjač s srebrnimi žeblji; pod nogami sem imel pručico. Služabnica je prinesla vodo za roke in mi jo iz lepega zlatega vrča nalivala nad srebrno skledo, da bi se umil; zraven je primaknila gladko mizo.

Spoštovana oskrbnica je prinesla in postavila kruh, dodala mnogo jedi ter mi radodarno ponudila, kar je bilo pri hiši. Vabila me je, naj jem, toda mojemu srcu jed ni ugajala; sedel sem zatopljen v druge misli in slutil nesrečo.

Ko je Kirka opazila, da sedim in ne stegujem rok po hrani, temveč me teži silna žalost, je stopila bliže in mi izrekla krilate besede: »Zakaj tako sediš, Odisej, kakor da bi bil nem, in si razjedaš srce, hrane in pijače pa se ne dotakneš?

Mar slutiš še kakšno drugo zvijačo? Ni se ti treba bati; saj sem ti že prisegla s trdno prisego.« Tako je govorila, jaz pa sem ji odgovoril: »Kirka, kateri pošten mož bi si drznil okusiti hrano in pijačo, preden bi osvobodil svoje tovariše in jih videl na lastne oči?

Če me torej iskreno vabiš, naj pijem in jem, jih osvobodi, da bom videl svoje zveste tovariše.« Tako sem govoril; Kirka pa je šla skozi dvorano s palico v roki, odprla vrata svinjaka in jih prignala ven, podobne devetletnim pitancem.

Obstali so pred njo, ona pa je hodila med njimi in vsakega namazala z drugim čarobnim pripravkom. Z njihovih udov so odpadale ščetine, ki jih je prej pognalo pogubno zelišče, ki jim ga je dala mogočna Kirka. Spet so postali možje, mlajši, kakor so bili prej, in na pogled precej lepši ter višji.

Prepoznali so me in vsak me je prijel za roke. Vse je prevzel jok od hrepenenja in hiša je strašno odmevala; še boginjo samo je ganilo usmiljenje.

Tedaj je stopila k meni božanska boginja in rekla: »Zevsov potomec, Laertov sin, domiselni Odisej, pojdi zdaj k hitri ladji in na morsko obalo. Najprej izvlecite ladjo na kopno, nato spravite imetje in vso opremo v votline; sam pa se vrni in pripelji svoje zveste tovariše.«

Tako je govorila in moje pogumno srce jo je poslušalo; odpravil sem se k hitri ladji in na morsko obalo. Ob hitri ladji sem našel svoje zveste tovariše, ki so bridko žalovali in točili obilne solze.

Kakor teleta na paši skočijo naproti črednim kravam, ko se te, nasičene s travo, vrnejo v ogrado, in jih ne zadržijo več ograde, temveč vsa skupaj glasno mukajo in tekajo okoli svojih mater, tako so me oni, ko so me zagledali, objokani obstopili; v srcu so se počutili, kakor da bi dosegli domačo deželo in samo mesto skalnate Itake, kjer so zrasli in se rodili.

Jokajoč so mi izrekli krilate besede: »Tvoje vrnitve, Zevsov varovanec, smo se tako razveselili, kakor da bi prispeli na Itako, v domačo deželo. Toda daj, povej nam, kako so propadli drugi tovariši.«

Tako so govorili, jaz pa sem jim prijazno odgovoril: »Najprej izvlecimo ladjo na kopno in spravimo imetje ter vso opremo v votline; nato se vsi pripravite, da greste z menoj, da boste v svetih Kirkinih dvorih videli tovariše, kako pijejo in jedo, saj imajo vsega v izobilju.«

Tako sem rekel in hitro so poslušali moje besede. Le Evriloh je zadrževal vse tovariše; nagovoril jih je in jim izrekel krilate besede: »O nesrečniki, kam gremo? Zakaj si želite teh nesreč?

Da bi šli v Kirkine dvore, kjer nas bo vse spremenila v svinje, volkove ali leve, da bomo morali proti svoji volji stražiti njeno veliko hišo? Tako je storil tudi Kiklop, ko so v njegov hlev prišli naši tovariši, z njimi pa je šel drzni Odisej; prav zaradi njegove predrznosti so tudi oni propadli.«

Tako je govoril, jaz pa sem v srcu premišljeval, ali naj izza krepkega stegna potegnem dolgi, ostri meč in mu z njim odsekam glavo, da bi padla na tla, čeprav je bil moj bližnji sorodnik. Toda tovariši so me drug za drugim mirili s prijaznimi besedami: »Zevsov potomec, če tako ukažeš, ga pustimo, naj ostane tu ob ladji in jo varuje; nas pa popelji v svete Kirkine dvore.«

S temi besedami so odšli od ladje in morja. Tudi Evriloh ni ostal ob votli ladji, temveč je šel z nami, saj se je bal moje strašne graje.

Medtem je Kirka v svojih dvorih druge tovariše skrbno umila in jih bogato namazala z oljem, nato pa jim nadela mehke volnene plašče in hitone. Vse smo našli v dvorani pri imenitni gostiji.

Ko so se zagledali in se prepoznali, so jokali in žalovali, hiša pa je odmevala od vzdihov. Tedaj je stopila k meni božanska boginja in rekla: »Nikar več ne zbujajte tako bridkega joka; tudi sama vem, koliko gorja ste prestali na morju, polnem rib, in koliko so vas na kopnem prizadeli sovražni ljudje.

Dajte, jejte hrano in pijte vino, dokler vam v prsih spet ne zraste pogum, kakršnega ste imeli, ko ste prvič zapustili domačo deželo, skalnato Itako. Zdaj pa ste izčrpani in brez volje, ves čas se spominjate težkega tavanja in vaše srce nikoli ne pozna veselja, saj ste res prestali mnogo gorja.«

Tako je govorila in naše ponosno srce se ji je spet uklonilo. Tam smo potem vse dni, dokler se ni dopolnilo leto, posedali ob gostijah, uživali meso brez mere in sladko vino. Ko pa je minilo leto in so se zvrstili letni časi, ko so meseci pojemali in so se dolgi dnevi sklenili, so me zvesti tovariši poklicali na stran in mi rekli: »Čudak, zdaj se vendar že spomni domače dežele, če ti je usojeno, da se rešiš in se vrneš v hišo z visoko streho in v svojo rodno zemljo.«

Tako so govorili in moje ponosno srce jim je pritrdilo. Tedaj smo ves dan, dokler ni sonce zašlo, posedali ob gostiji, uživali meso brez mere in sladko vino. Ko pa je sonce zašlo in se je spustil mrak, so legli spat po senčnih dvoranah.

Jaz pa sem stopil h Kirkini prelepi postelji, jo objel za kolena in prosil; boginja je prisluhnila mojemu glasu. Nagovoril sem jo s temi krilatimi besedami: »O Kirka, izpolni mi obljubo, ki si mi jo dala, da me pošlješ domov. Moje srce že hrepeni po odhodu, prav tako srca drugih tovarišev, ki mi razjedajo dušo, ko okoli mene tožijo, kadar te ni blizu.«

Tako sem govoril in žlahtna med boginjami mi je takoj odgovorila: »Laertov sin božanskega rodu, mnogozviti Odisej, ne ostajajte več proti svoji volji v moji hiši. Toda prej morate opraviti drugo pot in priti v domovanje Hada in strašne Persefone, da povprašate dušo tebanskega Tejreziasa, slepega vedeža, čigar um je še vedno neokrnjen. Njemu je Persefona tudi po smrti ohranila razum, da je edini razsoden, drugi pa švigajo sem in tja kot sence.«

Tako je govorila in meni se je strlo srce. Sedel sem na postelji in jokal; moja duša ni več hotela živeti in gledati sončne luči.

Ko pa sem se najokal in se dovolj premetaval, sem ji naposled odgovoril s temi besedami: »O Kirka, kdo nas bo vodil na tej poti?

Saj s črno ladjo še nihče ni prišel v Had.« Tako sem govoril in žlahtna med boginjami mi je takoj odgovorila: »Laertov sin božanskega rodu, mnogozviti Odisej, naj te ne skrbi, da na ladji nimaš vodnika. Le postavi jambor, razpni bela jadra in mirno sedi; pih Boreasa bo gnal tvojo ladjo.

Ko pa boš z ladjo preplul Okean, boš našel nizko obalo in Persefonine gaje, visoke topole in vrbe, ki izgubljajo svoj plod. Tam potegni ladjo na breg ob globoko vrtinčastem Okeanu, sam pa pojdi v plesnivo Hadovo domovanje.

Tam se v Aheront izlivata Piriflegetont in Kokit, ki je odtok Stiksovih voda; tam sta skala in sotočje dveh bučno šumečih rek. Stopi tja, junak, čisto blizu, kakor ti naročam, in izkoplji jamo, komolec dolgo in prav toliko široko. Okoli nje izlij pitno daritev vsem mrtvim, najprej mleko z medom, nato sladko vino in tretjič vodo; povrhu potresi belo ječmenovo moko.

Vneto prosi nemočne duše umrlih in obljubi, da jim boš ob vrnitvi na Itako najboljšo jalovo kravo žrtvoval v svoji hiši in grmado naložil z dragocenimi darovi; Tejreziasu pa boš posebej žrtvoval ovna, povsem črnega, najboljšega v svojih čredah.

Ko boš s prošnjami omečil slovita ljudstva mrtvih, tedaj žrtvuj ovna in črno ovco, obrnjena proti Erebu, sam pa se obrni proč, z obrazom proti rečnim tokovom. Tedaj bodo prišle mnoge duše umrlih pokojnikov.

Nato spodbudi tovariše in jim naroči, naj živali, ki ležijo zaklane z neusmiljenim bronom, oderejo in sežgejo ter molijo k bogovoma, mogočnemu Hadu in strašni Persefoni. Sam pa izvleci ostri meč ob svojem stegnu in sedi tam; nemočnim dušam umrlih ne dovoli, da bi se približale krvi, dokler ne povprašaš Tejreziasa.

Tedaj bo vedež nemudoma prišel k tebi, voditelj ljudstva, in ti povedal, katero pot naj ubereš in kako dolga bo, ter kako se boš čez morje, polno rib, vrnil domov.«

Tako je govorila in že je prišla zlatoprestolna Eos. Oblekla me je v plašč in hiton, sama pa si je nimfa nadela veliko srebrnkasto oblačilo, tenko in ljubko, si okoli pasu ovila lep zlat pas in si glavo pokrila s tančico.

Jaz pa sem šel skozi dvorane in spodbujal tovariše; ob vsakem sem obstal in mu prijazno prigovarjal: »Ne poležavajte več, zatopljeni v sladko spanje, temveč pojdimo! Gospa Kirka mi je že pokazala pot.«

Tako sem govoril in njihovo ponosno srce me je ubogalo. A tudi od tam tovarišev nisem odpeljal brez nesreče. Med njimi je bil Elpenor, najmlajši, ne posebno hraber v boju in tudi ne prav preudaren. Ta je proč od tovarišev v Kirkini sveti hiši, željan hladu in omamljen od vina, legel na streho.

Ko je zaslišal glasove in trušč tovarišev, ki so se pripravljali na odhod, je nenadoma planil pokonci in pozabil, da bi se moral vrniti k dolgi lestvi in sestopiti po njej. Padel je naravnost s strehe, vrat se mu je zlomil v vretencih in duša mu je odšla v Had.

Ko so se drugi odpravljali, sem jim spregovoril: »Najbrž mislite, da greste domov, v ljubo rodno deželo. Toda Kirka nam je določila drugo pot: v domovanje Hada in strašne Persefone, da povprašamo dušo tebanskega Tejreziasa.«

Tako sem govoril in strlo se jim je srce. Sedli so kar tam, jokali in si pulili lase; toda od njihovega žalovanja ni bilo nobene koristi.

Ko smo potem šli k hitri ladji in na morski breg, potrti in oblivani z vročimi solzami, je Kirka medtem prišla k črni ladji in ob njej privezala ovna in črno ovco; zlahka je šla mimo nas neopažena. Kdo bi mogel boga, če ta noče, videti z lastnimi očmi, ko hodi sem ali tja?