Prevod

Ko smo se spustili do ladje in morja, smo najprej potegnili ladjo v božansko slano vodo, nato pa na črni ladji postavili jambor in jadra. Ovce smo vzeli in jih spravili na krov, potem pa se še sami vkrcali, potrti, in točili obilne solze.

Za našo ladjo s temnim premcem je ugoden veter, ki je polnil jadra kakor zvest tovariš, poslala lepo spletena Kirka, strašna boginja s človeškim glasom. Ko smo na ladji uredili vso opremo, smo sedli; veter in krmar sta jo vodila.

Ves dan so bila jadra napeta, ko je plula čez morje; nato je sonce zašlo in vse poti so se pogreznile v senco. Ladja je prispela do skrajnih meja globoko tekočega Okeana.

Tam sta dežela in mesto Kimerijcev, zavita v meglo in oblake. Nikoli jih sijoče sonce ne obsije s svojimi žarki, ne kadar se vzpenja na zvezdnato nebo ne kadar se z neba spet obrača proti zemlji, temveč nad nesrečnimi smrtniki leži pogubna noč.

Ko smo prispeli tja, smo ladjo potegnili na breg in ovce spravili z nje; sami pa smo ob toku Okeana hodili, dokler nismo prišli na kraj, ki nam ga je pokazala Kirka.

Tam sta Perimed in Evriloh držala žrtveni živali, jaz pa sem izza stegna potegnil ostri meč in izkopal jamo, približno komolec dolgo in široko. Okrog nje sem vsem mrtvim izlil pitno daritev, najprej medeno mleko, nato sladko vino, tretjič pa vodo; povrh sem potresel belo ječmenovo moko.

Goreče sem prosil nemočne sence mrtvih in jim obljubil, da bom po vrnitvi na Itako najboljšo jalovo kravo žrtvoval v svojem domu in grmado naložil z dragocenimi darovi, samo Tejreziasu pa bom posebej daroval ovna, povsem črnega, najlepšega v naših čredah.

Ko sem množice mrtvih z zaobljubami in prošnjami ponižno nagovoril, sem prijel ovci in jima prerezal vrat nad jamo. Vanjo je tekla temna kri, iz Ereba pa so se zbirale duše umrlih.

Neveste in mladeniči, starci, ki so veliko pretrpeli, nežne device s svežo žalostjo v srcu in mnogi, ranjeni z bronastimi sulicami, v boju padli možje v okrvavljenem orožju: od vsepovsod so se v množicah zgrinjali okrog jame z neznanskim vpitjem, mene pa je prevzel strah, da sem prebledel.

Tedaj sem tovariše priganjal in jim ukazal, naj ovci, ki sta ležali zaklani z neusmiljenim bronom, odrejo in sežgejo ter molijo k bogovoma, mogočnemu Hadu in strašni Persefoni. Sam pa sem izza stegna izvlekel ostri meč in sedel; nemočnim sencam mrtvih nisem dovolil, da bi se približale krvi, dokler ne bi izprašal Tejreziasa.

Prva je prišla duša mojega tovariša Elpenorja, saj ga še nismo pokopali pod zemljo širnih poti. Njegovo truplo smo namreč pustili v Kirkinem domu, neobjokano in nepokopano, ker nas je priganjala druga skrb.

Ko sem ga zagledal, sem zajokal in v srcu začutil usmiljenje, nato pa ga nagovoril s krilatimi besedami: »Elpenor, kako si prišel v to megleno temo? Peš si me prehitel, čeprav sem sam potoval s črno ladjo.«

Tako sem dejal, on pa je zastokal in mi odgovoril: »Božanski Laertov sin, iznajdljivi Odisej, pogubila sta me zla usoda, ki mi jo je namenil bog, in preveč vina. Ko sem ležal v Kirkinem domu, se nisem domislil, da bi se vrnil po dolgi lestvi in se spustil po njej, temveč sem naravnost s strehe padel. Vrat se mi je zlomil pri vretencih in duša se je spustila v Had.

Zdaj pa te rotim pri tistih, ki so ostali doma in jih ni tukaj, pri tvoji ženi in očetu, ki te je vzredil kot otroka, in pri Telemahu, ki si ga samega pustil v svojem domu. Vem namreč, da boš od tod, iz Hadovega domovanja, svojo trdno grajeno ladjo pripeljal na otok Ajajo. Tam te prosim, gospodar, spomni se name.

Ko boš odhajal, me ne pusti za seboj neobjokanega in nepokopanega, da ne prikličem nate jeze bogov. Sežgi me z vsem orožjem, ki ga imam, in mi nasuj gomilo na obali sivega morja, da bodo tudi prihodnji rodovi vedeli za nesrečnega moža.

To stori zame in na gomilo zasadi veslo, s katerim sem živ veslal med svojimi tovariši.« Tako je dejal, jaz pa sem mu odgovoril: »Vse to bom izpolnil in storil zate, nesrečnik.«

Tako sva sedela in si izmenjavala žalostne besede, jaz na eni strani, z mečem nad krvjo, na drugi pa je senca mojega tovariša dolgo govorila. Nato je prišla duša moje pokojne matere, Antikleje, hčere velikodušnega Avtolika, ki sem jo pustil živo, ko sem odšel v sveti Ilion.

Ko sem jo zagledal, sem zajokal in v srcu začutil usmiljenje, vendar ji kljub globoki žalosti nisem dovolil, da bi se približala krvi, preden bi izprašal Tejreziasa.

Nato je prišla duša tebanskega Tejreziasa z zlatim žezlom v roki. Prepoznal me je in dejal: »Božanski Laertov sin, iznajdljivi Odisej, zakaj si, nesrečnik, zapustil sončno svetlobo in prišel gledat mrtve in ta kraj brez radosti?

Odmakni se od jame in umakni ostri meč, da se napijem krvi in ti povem nezmotljivo resnico.« Tako je dejal, jaz pa sem stopil nazaj in meč s srebrnimi žeblji potisnil v nožnico. Ko se je napil temne krvi, me je brezgrajni vedež nagovoril: »Iščeš sladko vrnitev domov, slavni Odisej, toda bog ti jo bo otežil. Ne verjamem namreč, da boš ušel pozornosti Zemljotresca, ki v srcu kuha jezo nate, ker si mu oslepil ljubega sina.

A tudi tako bi po vsem trpljenju še lahko prišli domov, če boš znal brzdati svoje srce in srca tovarišev, ko boš svojo trdno grajeno ladjo prvič pripeljal k otoku Trinakiji, potem ko boš ušel vijoličastemu morju, in boste našli govedo in krepke ovce, ki se tam pasejo, last Helija, ki vse vidi in vse sliši.

Če jih pustiš nedotaknjene in misliš na vrnitev, bi po vsem trpljenju še lahko prišli na Itako; če pa jim kaj storiš, ti napovedujem pogubo ladje in tovarišev. In tudi če sam uideš, se boš vrnil pozno in v bedi, ko boš izgubil vse tovariše, na tuji ladji. Doma pa boš našel nadloge: ošabne može, ki ti razjedajo imetje, snubijo tvojo bogovom podobno ženo in ji ponujajo ženitne darove.

Toda ko se vrneš, jih boš kaznoval za njihovo nasilje. Ko pa boš snubce v svojem domu pobil bodisi z zvijačo bodisi odkrito z ostrim bronom, vzemi lepo izdelano veslo in se odpravi na pot, dokler ne prideš do ljudi, ki ne poznajo morja in ne jedo s soljo začinjenih jedi. Ti ne poznajo ladij z rdečimi boki ne lepo izdelanih vesel, ki so ladjam kakor krila.

Povedal ti bom povsem jasno znamenje, ki ga ne moreš zgrešiti: ko te sreča drug popotnik in reče, da na krepkem ramenu nosiš vevnico, tedaj zasadi lepo izdelano veslo v zemljo in daruj gospodarju Pozejdonu lepe žrtve, ovna, bika in merjasca, ki plemeni svinje. Nato se vrni domov in daruj svete hekatombe nesmrtnim bogovom, ki prebivajo na širnem nebu, vsem po vrsti. Smrt pa ti bo prišla iz morja, blaga, prav takšna, da te bo ugonobila, ko boš oslabel v spokojni starosti; okrog tebe bo živelo srečno ljudstvo. Vse, kar ti govorim, je resnica.«

Tako je dejal, jaz pa sem mu odgovoril: »Tejrezias, to so torej bogovi sami odmerili. Zdaj pa mi povej še to in mi razloži po resnici: tu vidim dušo svoje pokojne matere, ki molče sedi ob krvi, pa si ne upa svojega sina pogledati v obraz niti ga nagovoriti.

Povej mi, gospodar, kako bi me prepoznala, kdo sem?« Tako sem dejal, on pa mi je takoj odgovoril: »Preprosto ti bom povedal in ti položil v srce:

komur izmed umrlih dovoliš, da se približa krvi, ti bo povedal resnico; komur pa to odrečeš, se bo umaknil nazaj.«

Ko je to izrekla, je duša gospodarja Tejreziasa odšla v Hadovo domovanje, potem ko mi je razodela prerokbe. Jaz pa sem ostal na mestu, dokler ni prišla mati in se napila temne krvi. Takoj me je prepoznala in me z žalostjo nagovorila s krilatimi besedami: »Otrok moj, kako si prišel v to megleno temo, ko si še živ? Živim je težko gledati te kraje.

Vmes so namreč velike reke in strašni tokovi, predvsem Okean, ki ga nikakor ni mogoče prečkati peš, če človek nima trdno grajene ladje.

Si zdaj po dolgem blodnjaku iz Troje prispel sem z ladjo in tovariši? Še nisi prišel na Itako in videl žene v svojem domu?«

Tako je dejala, jaz pa sem ji odgovoril: »Mati moja, nuja me je pripeljala v Had, da bi izprašal dušo tebanskega Tejreziasa. Nisem se še približal ahajski deželi niti stopil na svojo zemljo, temveč ves čas blodim v trpljenju, odkar sem prvič sledil božanskemu Agamemnonu v Ilion, bogat s konji, da bi se bojeval s Trojanci.

Zdaj pa mi povej in mi razloži po resnici: kakšna usoda bridke smrti te je premagala? Dolgotrajna bolezen ali pa te je Artemida, ki siplje puščice, obiskala in ubila s svojimi blagimi strelicami?

Povej mi tudi o očetu in sinu, ki sem ju pustil doma: ali je moja čast še v njunih rokah ali pa jo že ima kak drug mož in pravijo, da se ne bom več vrnil?

Povej mi še, kaj misli in namerava moja zakonita žena: ali ostaja pri sinu in vse zvesto varuje ali pa se je že poročila s katerim najboljših Ahajcev?«

Tako sem dejal, častita mati pa mi je takoj odgovorila: »Še vedno s potrpežljivim srcem ostaja v tvojem domu; v žalosti ji minevajo noči in dnevi, ko neprenehoma toči solze.

Tvoje častne oblasti si še nihče ni prisvojil, temveč Telemah mirno upravlja tvoja posestva in se udeležuje gostij, kakršne se spodobi obiskovati možu, ki deli pravico, saj ga vsi vabijo. Tvoj oče pa ostaja tam na deželi in ne hodi v mesto. Ne spi na postelji, pod plašči in bleščečimi pregrinjali, temveč pozimi leži v hiši, kjer spijo služabniki, v pepelu ob ognju, telo pa mu pokrivajo uboga oblačila. Ko prideta poletje in rodovitna jesen, mu povsod po pobočju vinorodnega vrta pripravijo nizka ležišča iz nasutega listja.

Tam leži v žalosti in v srcu mu raste velika bolečina, ker hrepeni po tvoji vrnitvi; nad njim pa se zgrinja težka starost. Tako sem tudi jaz umrla in dočakala svojo usodo. Ni me v domu obiskala lokostrelka z zanesljivim merkom in me ubila s svojimi blagimi strelicami, niti me ni napadla bolezen, ki navadno s strašnim hirajem iz udov iztrga življenje; temveč so mi hrepenenje po tebi, tvoja modrost, slavni Odisej, in tvoja blaga narava vzeli sladko življenje.«

Tako je dejala, jaz pa sem v srcu sklenil, da objamem dušo pokojne matere. Trikrat sem planil k njej, ker mi je srce velevalo, naj jo objamem, trikrat pa mi je iz rok kakor senca ali sanje odletela. V srcu me je prebadala še hujša bolečina in nagovoril sem jo s krilatimi besedami: »Mati moja, zakaj ne počakaš, ko te želim objeti, da bi si tudi v Hadu ovila ljube roke okrog telesa in se oba nasitila ledenega joka?

Ali mi je veličastna Persefona poslala le to prikazen, da bi še bolj žaloval in vzdihoval?« Tako sem dejal, častita mati pa mi je takoj odgovorila: »Gorje, otrok moj, najbolj nesrečni med vsemi ljudmi! Persefona, Zevsova hči, te prav nič ne vara, temveč je to usoda smrtnikov, ko umrejo. Kite ne povezujejo več mesa in kosti, ampak jih silna moč gorečega ognja uniči, brž ko življenje zapusti bele kosti, duša pa odleti in tava kakor sanje.

Toda čim prej si prizadevaj priti na svetlobo; vse to si zapomni, da boš pozneje povedal svoji ženi.« Tako sva si izmenjavala besede, medtem pa so prišle ženske, ker jih je poslala veličastna Persefona, vse, ki so bile žene in hčere plemenitih junakov.

V množici so se zbrale okrog temne krvi, jaz pa sem premišljeval, kako bi izprašal vsako posebej. V srcu se mi je ta načrt zdel najboljši: izza krepkega stegna sem izvlekel dolg, oster meč in jim nisem dovolil, da bi vse hkrati pile temno kri.

Prihajale so druga za drugo in vsaka mi je govorila o svojem rodu; jaz pa sem jih vse izpraševal. Najprej sem videl Tiro, hčer plemenitega očeta, ki je povedala, da je potomka brezgrajnega Salmoneja in žena Kreteja, Ajolovega sina. Zaljubila se je v božansko reko Enipej, daleč najlepšo izmed rek, ki tečejo po zemlji, in pogosto zahajala k lepim vodam Enipeja.

Njegovo podobo si je nadel Zemljodržec, Zemljotresec, in legel z njo ob izlivu vrtinčaste reke. Okrog njiju se je vzdignil temen val, visok kakor gora, se usločil in zakril boga in smrtno žensko.

Odvezal ji je deviški pas in jo potopil v sen. Ko je bog opravil ljubezensko delo, jo je prijel za roko, nagovoril in dejal: »Veseli se te ljubezni, žena! Ko se leto obrne, boš rodila slavna otroka, saj objemi nesmrtnikov niso brezplodni. Neguj ju in vzredi.

Zdaj pojdi domov, molči in ne izdaj mojega imena. Jaz sem Pozejdon, Zemljotresec.« Tako je dejal in se potopil pod valovito morje.

Ona pa je spočela in rodila Pelija in Neleja; oba sta postala mogočna služabnika velikega Zevsa. Pelij, bogat z ovcami, je prebival v prostranem Jolku, drugi pa v peščenem Pilosu.

Druge sinove je ta kraljica med ženskami rodila Kreteju: Ajzona, Fereta in Amitaona, ki se je rad bojeval s konji. Za njo sem videl Antiopo, Asopovo hčer, ki se je ponašala, da je spala v Zevsovem objemu, in mu rodila dva sinova, Amfiona in Zeta. Ta sta prva postavila temelje Tebam s sedmerimi vrati in jih utrdila z obzidjem, saj v prostranih Tebah brez obzidja kljub svoji moči ne bi mogla prebivati.

Za njo sem videl Alkmeno, Amfitrionovo ženo, ki je rodila drznega Herakleja z levjim srcem, ko se je združila z velikim Zevsom v njegovem objemu; pa tudi Megaro, hčer ponosnega Kreonta, ženo Amfitrionovega sina, čigar moč ni nikoli opešala.

Videl sem tudi Ojdipovo mater, lepo Epikasto, ki je v nevednosti svojega duha storila strašno dejanje, ko se je poročila z lastnim sinom. Ta je ubil očeta in vzel njo za ženo; bogovi pa so to ljudem hitro razkrili.

On je v ljubkih Tebah kljub trpljenju vladal Kadmejcem po pogubnih sklepih bogov, ona pa je odšla v dom mogočnega Hada, varuha vrat, ko si je na visokem stropniku zavezala zanko in se v svoji bolečini obesila. Njemu je za seboj pustila brezštevilne muke, kakršne izvršujejo materine Erinije.

Videl sem tudi prelepo Klorido, ki jo je nekoč Nelej zaradi njene lepote vzel za ženo in zanjo dal neštete ženitne darove, najmlajšo hčer Amfiona, Jazovega sina, ki je nekoč mogočno vladal v minijskem Orhomenu. Kraljevala je v Pilosu in mu rodila slavne otroke, Nestorja, Hromija in ponosnega Periklimena.

Poleg njih je rodila še plemenito Pero, čudo med smrtniki, ki so jo snubili vsi sosedje. Toda Nelej je ni hotel dati nikomur, ki ne bi širokočelnega goveda z ukrivljenimi rogovi prignal iz Filake od mogočnega Ifikla; težko ga je bilo dobiti. Samo brezgrajni vedež je obljubil, da ga bo prignal, toda zadržala ga je težka usoda, ki jo je namenil bog, mučne vezi in divji pastirji.

Ko pa so minili meseci in dnevi, se je leto obrnilo in so znova prišli letni časi, ga je tedaj mogočni Ifikel osvobodil, potem ko mu je razodel vse prerokbe; tako se je izpolnila Zevsova volja.

Videl sem tudi Ledo, Tindarejevo ženo, ki je Tindareju rodila dva pogumna sinova, Kastorja, krotitelja konj, in Polidevka, odličnega pestnika. Oba živa hrani rodovitna zemlja; tudi pod zemljo uživata Zevsovo čast in vsak drugi dan živita, vmes pa sta mrtva; deležna sta časti, enake bogovom.

Za njo sem videl Ifimedejo, Alojevo ženo, ki je povedala, da se je združila s Pozejdonom in rodila dva sinova, ki pa sta živela le kratek čas, bogovom podobnega Ota in daleč slavnega Efialta. Rodovitna zemlja ju je vzredila v najvišja in daleč najlepša moža za slavnim Orionom. Pri devetih letih sta bila devet komolcev široka, v višino pa sta merila devet sežnjev.

Celo nesmrtnikom na Olimpu sta grozila, da bosta začela spopad silovite vojne. Na Olimp sta hotela postaviti Oso, na Oso pa Pelion s šumečim listjem, da bi se bilo mogoče povzpeti na nebo.

To bi tudi storila, če bi dočakala zrelo mladost, toda oba je ubil Zevsov sin, ki ga je rodila lepokosa Leto, še preden jima je pod sencami pognal prvi puh in se jima je brada prekrila z bujno dlako.

Videl sem Fedro, Prokrido in lepo Ariadno, hčer zlonamernega Minosa, ki jo je nekoč Tezej peljal s Krete na hrib svete Atene, pa je ni užil: prej jo je ubila Artemida na Diji, ki jo obdaja morje, po Dionizovem pričevanju.

Videl sem Majro, Klimeno in osovraženo Erifilo, ki je za svojega ljubega moža sprejela dragoceno zlato. Vseh pa ne bi mogel opisati niti imenovati, vseh žena in hčera junakov, ki sem jih videl; prej bi minila nesmrtna noč. Zdaj je čas za spanje, bodisi da grem na hitro ladjo k tovarišem bodisi da ostanem tu; za mojo vrnitev pa boste poskrbeli bogovi in vi.«

Tako je dejal in vsi so obmolknili; očarani so sedeli v senčni dvorani. Tedaj je med njimi spregovorila beloroka Areta:

»Fajaki, kakšen se vam zdi ta mož po videzu, postavi in razumnosti duha? Moj gost je, toda vsak od vas je deležen te časti. Zato ga ne odpošljite v naglici in mu ne krčite darov, ko jih tako potrebuje, saj vam po volji bogov v domovih leži veliko bogastva.«

Za njo je spregovoril tudi stari junak Ehenej, najstarejši med fajakijskimi možmi: »Prijatelji, preudarna kraljica ne govori mimo cilja niti proti našemu mnenju; poslušajte jo.

Nadaljnja beseda in dejanje pa sta odvisna od Alkinoja.« Alkinoj mu je odgovoril in dejal: »Ta beseda se bo res izpolnila tako, dokler bom živ vladal Fajakom, ki ljubijo veslanje. Gost pa naj, čeprav silno hrepeni po vrnitvi, vendarle potrpi in počaka do jutri, dokler mu ne pripravim vseh darov. Za njegovo pot bomo poskrbeli vsi možje, predvsem pa jaz, saj imam oblast v ljudstvu.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Mogočni Alkinoj, najslavnejši med vsemi ljudmi, tudi če bi mi veleli ostati tukaj celo leto, mi pripravljali vrnitev in dajali sijajne darove, bi si tega želel, saj bi bilo veliko bolje, da pridem v ljubo domovino s polnejšimi rokami. Bolj spoštovan in ljubši bi bil vsem možem, ki bi me videli vrniti se na Itako.«

Alkinoj mu je nato odgovoril in dejal: »Odisej, ko te gledamo, se nam prav nič ne zdiš slepar in lažnivec, kakršnih črna zemlja hrani veliko, raztresenih vsepovsod, ki si izmišljajo laži o rečeh, ki jih nihče ne more preveriti. Tvoje besede pa imajo lepoto in tvoj duh je plemenit.

Kakor izurjen pevec si nam spretno pripovedoval o bridkih nesrečah vseh Argejcev in svojih lastnih. Zdaj pa mi povej in mi razloži po resnici, ali si videl katerega bogovom podobnih tovarišev, ki so s teboj odšli v Ilion in tam dočakali svojo usodo.

Ta noč je zelo dolga, neizmerna; še ni čas za spanje v dvorani. Pripoveduj mi o čudovitih dogodkih! Lahko bi vztrajal do božanske zore, če bi ti zmogel v dvorani pripovedovati o svojem trpljenju.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Mogočni Alkinoj, najslavnejši med vsemi ljudmi, je čas za dolge pripovedi, pa tudi čas za spanje. Če pa še želiš poslušati, ti ne bom odrekel pripovedi o drugih, še bolj žalostnih dogodkih, o nesrečah mojih tovarišev, ki so umrli pozneje: ušli so žalostnemu trojanskemu bojnemu vrvežu, a so med vračanjem domov umrli po volji zlobne ženske.

Ko je čista Persefona razgnala duše žensk vsako na svojo stran, je prišla duša Agamemnona, Atrejevega sina, žalostna; okrog njega so se zbrale druge, duše vseh, ki so z njim umrli v Ajgistovi hiši in dočakali svojo usodo.

Takoj me je prepoznal, ko se je napil temne krvi. Glasno je jokal in točil obilne solze, širil roke proti meni in me želel doseči. Toda ni imel več trdne moči niti kreposti, kakršno je nekoč imel v svojih gibkih udih.

Ko sem ga videl, sem zajokal in v srcu začutil usmiljenje, nato pa ga nagovoril s krilatimi besedami: »Preslavni Atrejev sin, vladar mož Agamemnon, kakšna usoda bridke smrti te je premagala?

Te je na ladjah pogubil Pozejdon, ko je vzdignil neznansko divjanje silnih vetrov? Ali pa so te na kopnem ubili sovražni možje, ko si jim odganjal govedo in lepe črede ovac ali se bojeval za mesto in ženske?«

Tako sem dejal, on pa mi je takoj odgovoril: »Božanski Laertov sin, iznajdljivi Odisej, ni me na ladjah pogubil Pozejdon, ko je vzdignil neznansko divjanje silnih vetrov, niti me na kopnem niso ubili sovražni možje, temveč mi je Ajgist pripravil smrt in pogubo ter me skupaj z mojo prekletno ženo ubil: povabil me je v hišo in pogostil, nato pa zaklal kakor vola pri jaslih.

Tako sem umrl najbednejše smrti; okrog mene so druge tovariše neusmiljeno pobijali kakor belozobe prašiče, ki jih v hiši bogatega in silno mogočnega moža koljejo za poroko, skupno pojedino ali razkošno gostijo.

Videl si že mnogo pobitih mož, umorjenih posamezno ali v silovitem boju, toda ob tem prizoru bi ti srce najbolj zajokalo: ob mešalni posodi in mizah, polnih jedi, smo ležali v dvorani, vsa tla pa so se kadila od krvi.

Slišal sem najbednejši krik Priamove hčere Kasandre, ki jo je zvijačna Klitajmestra ubijala ob meni. Sam sem, umirajoč od meča, dvigal roke in z njimi udarjal ob tla. Ona, brezsramnica, pa se je umaknila in mi ni hotela, čeprav sem odhajal v Had, z rokami zatisniti oči in zapreti ust.

Nič ni bolj strašnega in brezsramnega od ženske, ki v svojem srcu snuje takšna dejanja, kakršno sramotno dejanje si je zamislila ona, ko je zakonitemu možu pripravila umor. Jaz pa sem res mislil, da se bom vrnil domov v veselje svojim otrokom in služabnikom. Toda ona, neprekosljiva v hudobiji, je s sramoto oblila sebe in vse prihodnje ženske, tudi tiste, ki bodo krepostne.«

Tako je dejal, jaz pa sem mu odgovoril: »Gorje! Zevs, čigar glas sega daleč, je Atrejev rod že od začetka silno sovražil zaradi ženskih spletk. Zaradi Helene nas je veliko umrlo, tebi pa je Klitajmestra pripravljala prevaro, ko si bil daleč proč.«

Tako sem dejal, on pa mi je takoj odgovoril: »Zato tudi ti nikoli ne bodi preveč zaupljiv do žene. Ne razkrij ji vsega, kar dobro veš, temveč ji nekaj povej, nekaj pa naj ostane skrito.

Toda tebe, Odisej, žena ne bo umorila, saj je zelo razumna in v srcu dobro premišljuje Ikarijeva hči, preudarna Penelopa.

Ko smo odhajali v vojno, smo jo pustili kot mlado nevesto; ob prsih je imela majhnega otroka, ki zdaj gotovo že sedi med odraslimi možmi, srečnež! Njegov ljubi oče ga bo ob vrnitvi videl, on pa bo očeta objel, kakor je prav.

Moja žena mi ni dovolila, da bi se vsaj sina nagledal; prej je ubila tudi mene. Še nekaj ti bom povedal, ti pa si vtisni v srce: skrivaj, ne odkrito, pripelji ladjo v ljubo domovino, saj ženskam ni več zaupati.

Zdaj pa mi povej in mi razloži po resnici, ali ste kaj slišali, da moj sin še živi, morda v Orhomenu ali v peščenem Pilosu ali pri Menelaju v prostrani Šparti. Božanski Orest namreč še ni umrl na zemlji.«

Tako je dejal, jaz pa sem mu odgovoril: »Atrejev sin, zakaj me to sprašuješ? Prav nič ne vem, ali živi ali je umrl; slabo je govoriti prazne besede.«

Tako sva stala in si izmenjavala žalostne besede, potrta, in točila obilne solze. Nato je prišla duša Ahila, Pelejevega sina, pa Patroklova in brezgrajnega Antiloha ter Ajantova, ki je bil po lepoti in postavi najboljši med vsemi drugimi Danajci za brezgrajnim Pelejevim sinom.

Duša hitronogega Ajkovega vnuka me je prepoznala in me v žalosti nagovorila s krilatimi besedami: »Božanski Laertov sin, iznajdljivi Odisej, predrznež, kakšno še večje dejanje si boš zamislil v srcu?

Kako si si drznil sestopiti v Had, kjer mrtvi prebivajo brez zavesti, sence umrlih ljudi?« Tako je rekel, jaz pa sem mu odgovoril: »O Ahil, Pelejev sin, daleč najodličnejši med Ahajci, prišel sem, ker potrebujem Tejrezija, da bi mi dal nasvet, kako naj se vrnem na skalnato Itako. Nisem se še približal ahajski deželi, niti še stopil na domača tla, temveč me zmeraj pestijo nesreče. A od tebe, Ahil, ni bil še nihče srečnejši in tudi nikoli ne bo.

Dokler si živel, smo te Argivci častili kakor bogove, zdaj pa tu mogočno vladaš mrtvim. Zato ne žaluj, ker si umrl, Ahil.«

Tako sem rekel, on pa mi je nemudoma odgovoril: »Ne skušaj me tolažiti zaradi smrti, slavni Odisej. Rajši bi kot dninar služil drugemu na polju, možu brez lastne zemlje, ki bi imel komaj kaj za življenje, kakor vladal vsem mrtvim, ki so preminili.

A povej mi kaj o mojem plemenitem sinu: ali je šel v vojno, da bi se bojeval v prvih vrstah, ali ne? Povej mi tudi o brezgrajnem Peleju, če si kaj slišal: ali ga množica Mirmidoncev še spoštuje ali pa ga v Heladi in Ftiji zaničujejo, ker mu starost že hromi roke in noge.

Saj mu ne morem pomagati pod sončno lučjo, tako močan, kakršen sem bil nekoč v prostrani Troji, ko sem pobijal najhrabrejše bojevnike in branil Argivce. Ko bi se tak za kratek čas vrnil v očetovo hišo, bi svojo moč in nepremagljive roke dal občutiti vsem, ki mu delajo silo in mu odrekajo čast.«

Tako je rekel, jaz pa sem mu odgovoril: »O brezgrajnem Peleju res nisem ničesar slišal, a o tvojem ljubem sinu Neoptolemu ti bom povedal vso resnico, kakor želiš. Sam sem ga namreč na skladno grajeni, trebušasti ladji pripeljal s Skirosa med Ahajce z lepimi golenicami.

Kadar smo pred trojanskim mestom razpravljali o načrtih, je vedno prvi spregovoril in njegove besede so bile zmeraj tehtne; le bogovom podobni Nestor in jaz sva ga prekašala.

Kadar pa smo se na trojanski ravnini bojevali z bronastim orožjem, ni nikoli ostajal med množico mož, ne v strnjeni trumi, temveč je hitel daleč naprej in v pogumu ni nikomur popuščal; mnogo mož je pobil v strahovitem boju.

Vseh ne bi mogel našteti niti imenovati, toliko bojevnikov je ubil v obrambi Argivcev; a kakšen je bil Telefov sin, ki ga je pokončal z bronom, junak Evripil! Okoli njega je padlo še mnogo njegovih ketejskih tovarišev zaradi darov, danih ženski.

Za božanskim Memnonom je bil najlepši mož, kar sem jih videl. Ko pa smo se spustili v konja, ki ga je izdelal Epej, najodličnejši med Argivci, in je bilo vse zaupano meni, tako odpiranje kot zapiranje naše tesne zasede, so si drugi danajski vodje in vladarji brisali solze in vsem so trepetali udje. Njega pa nisem niti enkrat videl, da bi mu lepi obraz pobledel ali da bi si z lic obrisal solzo; nasprotno, vztrajno me je prosil, naj ga spustim iz konja, in segal po ročaju meča ter po kopju, težkem od brona, ves željan pogube Trojancev.

Ko smo razdejali Priamovo strmo mesto, se je vkrcal na ladjo s svojim deležem plena in dragocenim častnim darom, nepoškodovan: ni ga zadela ost bronastega orožja niti ni bil ranjen v boju od blizu, kakor se pogosto dogaja v vojni, saj Ares divja vsevprek.«

Tako sem rekel in duša hitronogega Ajakovega vnuka je z dolgimi koraki odšla po asfodelskem travniku, vesela, ker sem povedal, da se je njegov sin tako odlikoval. Druge duše umrlih pa so žalostne stale okoli mene in vsaka je spraševala o svojih dragih.

Le duša Ajanta, Telamonovega sina, je stala odmaknjena, jezna zaradi zmage, ki sem jo dosegel nad njim pri razsodbi ob ladjah o Ahilovem orožju; za nagrado ga je namenila njegova častita mati.

Razsodili pa so trojanski sinovi in Palada Atena. O, ko le ne bi zmagal v tekmi za takšno nagrado! Saj je zaradi tega orožja zemlja pokrila tako plemenitega moža, Ajanta, ki je po postavi in dejanjih prekašal vse druge Danajce razen brezgrajnega Pelejevega sina.

Nagovoril sem ga z blagimi besedami: »Ajant, sin brezgrajnega Telamona, mar niti v smrti ne moreš pozabiti jeze name zaradi tistega pogubnega orožja? Bogovi so ga spremenili v nesrečo za Argivce, saj smo v tebi izgubili tako mogočen obrambni stolp. Ahajci za teboj žalujemo prav kakor za Ahilom, Pelejevim sinom, brez konca, odkar si umrl. Nihče drug ni kriv kakor Zevs, ki je strašno zasovražil vojsko danajskih suličarjev in ti naložil takšno usodo.

A pridi sem, vladar, da slišiš naše besede in govor; ukroti jezo in ponosno srce.« Tako sem rekel, on pa mi ni nič odgovoril, temveč je odšel med druge duše umrlih v Ereb.

Tam bi mi morda kljub jezi spregovoril ali pa bi jaz njemu; toda srce v prsih mi je želelo videti duše še drugih umrlih.

Tedaj sem zagledal Minosa, slavnega Zevsovega sina, z zlatim žezlom v roki, ki je sodil mrtvim. Sedel je, okoli njega pa so svojega vladarja prosili za razsodbo, sedeč in stoječ po Hadovi hiši s širokimi vrati.

Za njim sem opazil velikanskega Oriona, ki je po asfodelskem travniku zganjal zveri, tiste, ki jih je sam pobil po samotnih gorah; v rokah je držal povsem bronast kij, ki se nikdar ne zlomi.

Videl sem tudi Titija, sina preslavne Gaje, ležati na tleh; raztezal se je čez devet pletrov. Na vsaki strani je sedel jastreb in mu trgal jetra, kljuvajoč globoko v drobovje, on pa ju ni mogel odgnati z rokami. Nasilno je namreč napadel Leto, slavno Zevsovo družico, ko je skozi Panopej z lepimi plesišči potovala v Pito.

Videl sem tudi Tantala, ki je trpel hude muke, stoječ v jezeru; voda mu je segala do brade. Mučila ga je žeja, pa ni mogel zajeti vode in piti. Vsakokrat, ko se je starec sklonil, željan požirka, je voda odtekla in izginila, okoli njegovih nog pa se je pokazala črna zemlja; božanska moč je vse izsušila.

Nad glavo so mu visoka drevesa povešala svoje sadeže: hruške, granatovci in jablane s sijajnimi plodovi, sladke smokve in bujne oljke. Kadar pa je starec iztegnil roke, da bi segel po njih, je veter veje sunil visoko proti temnim oblakom.

Videl sem tudi Sizifa, ki je trpel hude muke, ko je z obema rokama dvigal velikansko skalo. Opiral se je z rokami in nogami in potiskal skalo navzgor proti vrhu hriba; a ko jo je že skoraj prevalil čez vrh, jo je silna teža obrnila nazaj in brezobzirna skala se je spet skotalila v dolino.

On pa jo je znova potiskal in napenjal vse moči; znoj mu je lil po udih in prah se mu je dvigal okoli glave. Za njim sem opazil mogočnega Herakla, njegovo senco; sam se namreč med nesmrtnimi bogovi veseli gostij in ima za ženo Hebo z lepimi gležnji, hčer velikega Zevsa in Here z zlatimi sandali.

Okoli njega so mrtvi kričali kakor ptice in se preplašeni razbežali na vse strani. On pa je bil podoben temni noči, držal je napet lok in puščico na tetivi, strašno gledal okoli sebe in bil ves čas videti, kakor da bo ustrelil.

Čez prsi mu je visel grozljiv zlat jermen, na katerem so bile upodobljene čudovite podobe: medvedi, divji merjasci in levi z žarečimi očmi, spopadi, bitke, poboji in klanje mož.

Ko le ne bi nikdar ničesar več izdelal umetnik, ki je v tisti jermen vložil vso svojo spretnost! Herakles me je prepoznal, takoj ko me je zagledal, in mi sočutno izrekel krilate besede: »Od bogov rojeni Laertov sin, prekanjeni Odisej, o nesrečnik, mar tudi tebe preganja hudobna usoda, kakršno sem prenašal sam pod sončno lučjo?

Bil sem sin Zevsa, Kronosovega sina, pa sem vendar trpel brezmejne muke; moral sem namreč služiti možu, ki je bil daleč slabši od mene, in ta mi je nalagal težavne preizkušnje.

Nekoč me je poslal celo sem, da bi mu pripeljal psa; ni si namreč mogel izmisliti še težje naloge zame. Psa sem odvedel navzgor in ga pripeljal iz Hada; vodila sta me Hermes in sivooka Atena.«

Tako je rekel in se vrnil v Hadovo hišo, jaz pa sem ostal na mestu in čakal, ali bo prišel še kdo izmed junakov, ki so umrli v davnih časih.

In videl bi še starejše junake, ki sem si jih želel srečati, Tezeja in Pejritoja, slavna otroka bogov; toda prej so se zgrnile okoli mene neštete množice mrtvih s strahovitim krikom. Obšel me je bled strah, da mi bo slavna Perzefona iz Hada poslala Gorgonino glavo, glavo strašne pošasti.

Nemudoma sem odšel k ladji in ukazal tovarišem, naj se vkrcajo in odvežejo krmne vrvi. Hitro so stopili na krov in sedli na veslaške klopi.

Ladjo je po reki Okeanu nosil tok, sprva ob pomoči vesel, pozneje pa ugodnega vetra.