Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Gotovost razčlenitve: srednja Že je Enejeva hrabrost vse bogove in celo Junono prisilila, da so opustili staro jezo, in ko je bila moč odraščajočega Jula trdno zasidrana, je napočil čas, da junak, sin boginje s Kitere, odide v nebo. Venera je prosila nebeščane in očetu ovila roke okoli vratu ter rekla: »Oče, ki nikoli nisi bil trd do mene, bodi zdaj, te prosim, nadvse milosten in mojemu Eneju, ki te je po naši krvi napravil za deda, nakloni, preblagi, četudi le malo božanskosti,
samo da mu je nekaj nakloniš: dovolj je, da je enkrat videl neljubo kraljestvo in enkrat prešel reke Stiksa.« Bogovi so pritrdili in tudi kraljevska soproga ni ohranila negibnega obraza, temveč je s pomirjenim obličjem prikimala. Tedaj je oče dejal: »Oba sta vredna nebeške božanskosti, ti, ki prosiš, in on, za katerega prosiš. Prejmi, hči, kar si želiš!« Tako je rekel; ona se vzradosti in se zahvali očetu, nato pa se skozi lahne zračne višave popelje z vpreženimi golobi do lavrentske obale, kjer se pod okriljem trstičja vije Numicij in svoje rečne vode izliva v bližnje morje.
Njemu ukaže, naj z Eneja spere vse, kar je podvrženo smrti, in to s tihim tokom odnese v morje. Rogati rečni bog izvrši Venerin ukaz in s svojimi vodami očisti Eneja vsega, kar je bilo v njem smrtnega, ter ga oblije: ostane mu le najplemenitejši del. Očiščeno telo mati mazili z božansko dišavo in se njegovih ust dotakne z ambrozijo, pomešano s sladkim nektarjem, ter ga napravi za boga, ki ga Kvirinovo ljudstvo imenuje Indiget in ga časti s templjem in oltarji.
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_096 Citation: Ovid, Metamorphoses 14.581-14.608 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 581: Iamque deos omnes ipsamque Aeneia virtus 582: Iunonem veteres finire coegerat iras, 583: cum, bene fundatis opibus crescentis Iuli, 584: tempestivus erat caelo Cythereius heros: 585: ambieratque Venus superos, colloque parentis 586: circumfusa sui “numquam mihi” dixerat “ullo
587: tempore dure pater, nunc sis mitissimus, opto, 588: Aeneaeque meo, qui te de sanguine nostro 589: fecit avum, quamvis parvum des, optime, numen, 590: dummodo des aliquod: satis est inamabile regnum 591: adspexisse semel, Stygios semel isse per amnes.” 592: Adsensere dei, nec coniunx regia vultus 593: immotos tenuit placatoque adnuit ore; 594: tum pater “estis” ait “caelesti numine digni, 595: quaeque petis, pro quoque petis: cape, nata, quod optas!”
596: Fatus erat: gaudet gratesque agit illa parenti, 597: perque leves auras iunctis invecta columbis 598: litus adit Laurens, ubi tectus harundine serpit 599: in freta flumineis vicina Numicius undis. 600: Hunc iubet Aeneae, quaecumque obnoxia morti, 601: abluere et tacito deferre sub aequora cursu; 602: corniger exsequitur Veneris mandata suisque, 603: quidquid in Aenea fuerat mortale, repurgat 604: et respergit aquis: pars optima restitit illi.
605: Lustratum genetrix divino corpus odore 606: unxit et ambrosia cum dulci nectare mixta 607: contigit os fecitque deum, quem turba Quirini 608: nuncupat Indigetem temploque arisque recepit.
