Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Živel je mož, ki so mu pravili srednji svetnik Sanjō; bil je sin desnega ministra Sanjōja. Bil je nadvse učen in je poznal tako kitajske reči kakor vse, kar se je godilo v domači deželi. Bil je bistrega duha, neustrašen in odločen, da vselej uveljavi svojo voljo. Mojstrsko je igral na ustne orgle shō. Bil je visoke postave in silno debel; tako zelo se je zredil, da mu je bilo že hudo, zato je poklical zdravnika Shigehideja in mu dejal: »Kaj naj storim, ko pa se tako strašno redim? Telo mi je tako težko, da mi že vstajanje in sedanje povzročata neznanske muke.« Shigehide mu je odgovoril: »Pozimi jejte riž, prelit z vročo vodo, poleti pa s hladno.« Gospod se je ravnal po njegovem nasvetu, a se je še naprej enako redil. Ker ni vedel več, kaj storiti, je znova poklical Shigehideja in mu dejal: »Delam, kakor si mi naročil, pa nič ne pomaga. Naj vpričo tebe pojem riž z vodo.« Poklical je služabnike, in ko je pristopil eden izmed spremljevalcev, mu je velel: »Prinesi mi riž s hladno vodo kakor navadno.« Čez nekaj časa so prinesli jedilni podstavek. Ko je zdravnik pogledal, je videl, da ga nosijo nagnjenega na eno stran, nato pa ga postavijo pred gospoda. Na njem je bilo samo stojalce za paličice. Zatem so prinesli pladnje z jedmi in jih položili na servirni podstavek. Na srednjem pladnju je bilo kakih deset kosov bele sušene buče, narezanih na približno tri palce dolge kose. Poleg je bilo kakih trideset širokih, čvrsto stisnjenih kosov sušija z ribo aju. Priložena je bila tudi velika kovinska skleda. Vse to so postavili pred gospoda. Drug spremljevalec je prinesel velik srebrn vrč, iz katerega je štrlel srebrn zajemalnik; že po tem, kako ga je nosil, je bilo videti, da je težak. Ko mu je gospod podal skledo, je vanjo z zajemalnikom naložil visok kup riža, ob strani prilil malo vode in mu jo ponudil. Gospod je pritegnil podstavek k sebi in prijel skledo. Če je bila celo v rokah tako velikanskega moža videti velika, res ni mogla biti majhna. Vsak kos sušene buče je pojedel v kakih treh grižljajih in tako pospravil pet ali šest kosov. Nato se je lotil rib aju; vsako je pregriznil na dvoje in jih brez težave pojedel pet ali šest. Potem je pritegnil k sebi riž z vodo, in komaj je dvakrat zamahnil s paličicami po skledi, že v njej ni bilo več riža. »Še,« je dejal in jo podal služabniku. Tako je v dveh ali treh skledah izpraznil ves vrč, pa so ga znova napolnili in prinesli. Ko je Shigehide to videl, je dejal: »Četudi jeste riž z vodo kot zdravilo, se vam debelost nikakor ne bo zmanjšala, če ga uživate v tolikšnih količinah.« Nato je pobegnil. Gospod pa je postajal vse bolj podoben rokoborcu suma.