Prevod
Nekoč, pred davnimi časi, je Shin no Myōbu, ko je bila še mlada, redno obiskovala tempelj Kiyomizu. Menih, ki je bil njen duhovni učitelj, je živel čisto življenje. Star je bil osemdeset let in je Lotusovo sutro prebral že štiriinosemdesettisočkrat. Ko pa je zagledal to dvorjanko, se je v njem prebudilo poželenje. Nenadoma je zbolel in že skoraj umrl. Njegovim učencem se je to zdelo nenavadno, zato so ga vprašali: »Vaša bolezen ni videti kakor navadna bolezen. Vas kaj teži? Če nam ne poveste, vam ne moremo pomagati.« Tedaj jim je zaupal: »Resnica je, da sem si zaželel zbližati se z dvorjanko, ki prihaja iz prestolnice molit v naš tempelj, in ji izpovedati svoja čustva. Zaradi tega že tri leta hirám in ne morem jesti. Zdaj bom vsak hip padel v svet kač. Kako bridka usoda!« Eden od učencev je nato odšel k Shin no Myōbu in ji vse povedal. Kmalu zatem je prišla. Bolnik si že dolga leta ni bril glave, zato so mu lasje in brada štrleli kakor srebrne igle in videti je bil kakor demon. Toda ženska ni pokazala niti sledu strahu. Rekla je: »Že dolga leta vam z vsem srcem zaupam. Kar koli bi mi naročili, kako bi vam mogla odreči? Zakaj mi tega niste povedali, še preden vam je telo tako oslabelo?« Učenci so meniha privzdignili v sedeč položaj. Vzel je molilne jagode, si pomel dlani in dejal: »Kako sem vesel, da ste prišli! Najodličnejše besede Lotusove sutre, ki sem jo prebral več kot osemdesettisočkrat, darujem vam. Če rodite sina, ki bo živel posvetno življenje, naj postane kanpaku ali sesshō, cesarjev namestnik ali regent. Če rodite hčer, naj postane cesarska družica ali cesarica. Če rodite sina, ki bo menih, naj postane veliki duhovni predstojnik, ki bo vodil budistične zadeve.« Ko je to izrekel, je umrl. Pozneje si je ta dvorjanka pridobila ljubezen gospoda iz Ujija in mu res rodila velikega gospoda iz Kyōgokuja, cesarico iz palače Shijō in Kakuena, predstojnika templja Mii, tako pripovedujejo.
