Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Živel je dvorjan petega ranga, Tachibana no Mochinaga, ki je služil v cesarjevi pisarni in bil namestnik predstojnika urada za dvorno prehrano. Ko je upokojeni cesar Toba obiskal tempelj Hosshōji ob slovesnosti darovanja tisoč menihom, se je tja odpravil tudi levi minister iz Ujija. Pred njim so se peljali vozovi visokih dvorjanov. Ko se jim je levi minister približal od zadaj, so vozove ustavili, spremljevalci, ki so jezdili pred njimi, pa so razjahali, da bi ga spustili mimo. Le Mochinaga ni razjahal. Minister je med vožnjo mimo to opazoval in se spraševal, kaj naj bi pomenilo. Ko se je vrnil, je vprašal: »Kaj je bilo to? Ko srečajo visokega dvorjana, mu izkažejo spoštovanje in ustavijo vozove; vsi spremljevalci so razjahali. Že res, da se najde kdo, ki ne pozna olike, toda zakaj ni razjahal Mochinaga?« Mochinaga je odgovoril: »Kako naj razumem vaše besede? Temu, čemur pravimo spoštljivo vedenje, se streže takole: če človek, ki potuje spredaj, opazi, da za njim prihajate vi, mora obrniti voz, ga postaviti nasproti vašemu, izpreči vola, položiti jarem na podstavek in vas tako spustiti mimo. To je spoštljivo vedenje. Če pa nekdo, ki vozi pred vami, voz sicer ustavi, a vam kaže hrbet, ko vas spušča mimo, se mi to ne zdi spoštljivo, temveč nevljudno. Zato sem si mislil: le zakaj bi razjahal pred takim človekom? In nisem razjahal. Pomislil sem celo, da bi se, četudi bi s tem ravnal napak, približal njegovemu vozu in mu povedal besedo ali dve. A ker sem že star, sem se zadržal.« Ko je levi minister to slišal, je dejal: »No, kaj naj si mislimo o tem?« Nato je dal pri onem gospodu (morda pri gospodu iz Tomija) povprašati: »Takole se je zgodilo. Kako je prav ravnati?« Odgovoril je menda: »Mochinaga je res mož stare dvorne šole.« Nekdaj so namreč izpregli vola, podstavek pa postavili med ojesi, kakor bi tja postavili sedež. Prav to je, kakor pravijo, pomenilo spoštljivo vedenje.