Adonisovo rojstvo

Besedilo

Adonisovo rojstvo

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve na odseke: srednja Toda otrok, spočet v grehu, je pod lesom že zrasel in iskal pot, po kateri bi zapustil mater ter prišel na svet: sredi drevesa je nabrekal noseči trebuh. Plod je raztezal mater; a bolečine niso imele svojih besed in porodnica ni mogla z glasom priklicati Lukine. Vendar je bilo drevo podobno ženski, ki se napenja pri porodu: upognjeno je pogosto ječalo in se močilo s padajočimi solzami.

Blaga Lukina je obstala ob trpečih vejah, položila nanje roke in izrekla besede, ki pomagajo pri porodu. Drevo je razpokalo in skozi razklano skorjo izpustilo živi plod; deček je zajokal. Najade so ga položile na mehko travo in ga mazilile z materinimi solzami. Njegov obraz bi hvalila celo Zavist. Kakršna so namreč telesa golih Amorjev, naslikanih na podobah, takšen je bil on; in da ju oprava ne bi razlikovala, njemu dodaj lahki tul ali pa ga Amorju odvzemi.

Neopazno drsi čas in nas v svojem letu vara; nič ni hitrejše od let. On, ki sta ga rodila njegova sestra in njegov lastni ded, ki je bil še pred kratkim skrit v drevesu, še pred kratkim rojen, še malo prej prelep dojenček, je že mladenič, že mož, že lepši, kot je bil sam: že ugaja tudi Veneri in tako maščuje materin ljubezenski žar. Kajti ko je deček s tulom poljubljal svojo mater, ji je nevede s štrlečo puščico oplazil prsi.

Ranjena boginja je z roko odrinila sina. A rana je segala globlje, kot se je zdelo, in jo je sprva preslepila. Prevzeta od mladeničeve lepote Kiterejka ne skrbi več za svoje obale, ne vrača se v Pafos, obdan z globokim morjem, ne v Knidos, bogat z ribami, ne v Amatunt, poln rud; še neba se ogiba: Adonis ji je ljubši od neba. Njega se oklepa, njega spremlja; in čeprav je bila vajena v senci vselej razvajati sebe in z nego večati svojo lepoto, zdaj tava čez grebene, skozi gozdove in med grmičastimi skalami, z obleko, spodvezano do kolen po Dianini navadi, ter spodbuja pse; preganja živali, ki so varen plen: zajce v diru ali jelena z visokim rogovjem

ali damjake; mogočnih merjascev pa se ogiba in se izogiba plenilskim volkovom, medvedom, oboroženim s kremplji, ter levom, nasičenim s pomorjeno živino. Tudi tebe, Adonis, svari, da se jih boj, če svarilo sploh lahko kaj pomaga. »Bodi pogumen do tistih, ki bežijo,« pravi, »pred drznimi pa drznost ni varna. Mladenič, nikar ne bodi nepremišljen, saj s tem ogrožaš tudi mene, in ne izzivaj zveri, ki jim je narava dala orožje, da me tvoja slava ne bi predrago stala. Ne mladost ne lepota ne tisto, kar je ganilo Venero, ne gane levov, ščetinastih merjascev, ne oči ne src divjih zveri.

Siloviti merjasci imajo v ukrivljenih čekanih strelo, rumenorjavi levi so polni silovitosti in neizmernega besa; njihov rod mi je osovražen.« Ko jo vpraša, zakaj, odvrne: »Povedala ti bom in čudil se boš pošastni posledici davne krivde. Toda nenavadni napor me je že utrudil, in glej, ta topol naju prav prijetno vabi s svojo senco, travna ruša pa nama ponuja ležišče; rada bi s teboj počila na teh tleh.« In res je legla ter se privila k travi in k njemu; zleknjena je položila glavo mladeniču v naročje in takole spregovorila, med besede pa vpletala poljube: