Prevod

V času dinastije Qin je na jugu živelo »ljudstvo ločenih glav«, katerega pripadnikom so glave lahko letele. V njihovem plemenu so opravljali obred, imenovan »chongluo«, in od tod je izviralo njihovo ime. V času države Wu je general Zhu Huan dobil sužnjo, ki ji je vsako noč, potem ko je legla spat, glava odletela s telesa. Včasih je odhajala in se vračala skozi pasjo lino, drugič skozi strešno okno; ušesa so ji služila za krila. Pred zoro se je vselej vrnila. Ker se je to ponavljalo iz noči v noč, se je ljudem okoli nje zdelo čudno. Neko noč so jo osvetlili in pogledali: tam je ležalo samo telo brez glave, nekoliko hladno in s komaj zaznavno sapo. Pokrili so ga z odejo. Ob zori se je glava vrnila, toda odeja ji je preprečevala, da bi se namestila na svoje mesto. Dvakrat ali trikrat je poskusila, nato pa padla na tla. Žalostno je stokala in vzdihovala, telo pa je hlastalo za zrakom, kakor da bo vsak hip umrlo. Odstranili so odejo in glava se je spet dvignila ter se pripojila k vratu. Čez nekaj časa se je vse umirilo. Zhu Huanu se je to zdelo tako nezaslišano, da si je iz strahu ni drznil obdržati, zato jo je odpustil. Šele pozneje, ko je stvar podrobneje raziskal, je izvedel, da je bila takšna že po naravi. Tudi veliki vojskovodje, ki so takrat odhajali na pohode proti jugu, so nemalokrat dobili takšne sužnje. Nekoč pa so enemu takšnemu telesu vrat pokrili z bronastim pladnjem; glava se ni mogla vrniti na svoje mesto in človek je umrl.