Abecednik

Besedilo

Abecednik

Živel je mož, ki je napisal nove verze za »Abecednik«; po dve vrstici za vsako črko, kakor v starem abecedniku. Menil je, da je treba ponuditi kaj novega, saj so bili stari verzi že tako obrabljeni, njegovi lastni pa so mu bili zmeraj tako zelo všeč. Novi abecednik je bil še v rokopisu in so ga postavili poleg starega, tiskanega, v veliko knjižno omaro, kjer je bilo toliko učenih in zabavnih knjig. Toda stari abecednik očitno ni hotel imeti novega za soseda, zato je skočil s police in ob tem sunil še novega, tako da je tudi ta obležal na tleh, vsi njegovi nevezani listi pa so se raztresli naokrog. Stari abecednik je ležal odprt na prvi strani, ki je v njem najpomembnejša: tam so vse črke, velike in male. Na tem listu je vse, od česar živijo vse druge knjige: abeceda, črke, ki vendar vladajo svetu. Strašno moč imajo! Vse je odvisno le od tega, kako jim ukažemo, naj se postavijo; lahko dajejo življenje, ubijajo, razveseljujejo in žalostijo. Vsaka zase ne pomenijo ničesar, toda postavljene v vrsto — da, ko je naš Gospod vanje položil svoje misli, smo začutili več, kakor smo mogli prenesti, in smo se globoko priklonili; črke pa so to zmogle nositi.

Zdaj so ležale tam, obrnjene navzgor! In petelin v velikem A se je bleščal v rdečem, modrem in zelenem perju; ponosno je izbočil prsi, saj je vedel, kaj črke pomenijo in da je med njimi edini živ.

Ko je stari abecednik padel na tla, je zamahnil s perutmi, zletel iz njega in sedel na rob knjižne omare, si s kljunom pogladil perje in zakikirikal, da je kar zazvenelo. Vsaka knjiga v omari, ki je sicer noč in dan kakor dremala, kadar je nihče ni uporabljal, je zaslišala ta trobentni klic. Nato je petelin glasno in razločno spregovoril o krivici, ki so jo storili častitljivemu staremu abecedniku.

»Dandanes mora biti vse novo, vse drugačno!« je rekel. »Vse mora biti tako napredno, otroci pa so tako pametni, da znajo brati, še preden poznajo črke. ›Dobiti morajo kaj novega!‹ je rekel tisti, ki je napisal nove abecedne verze, zdaj raztresene po tleh. Poznam jih! Več kot desetkrat sem ga slišal, kako si jih je bral na glas, tako mu je bilo to v veselje. Ne, prosim, meni dajte moje, dobre stare verze s Xanthusom in slike, ki sodijo zraven; zanje se bom boril, zanje bom kikirikal! Vsaka knjiga v omari jih gotovo pozna! Zdaj bom prebral te nove, napisane verze! Prebral jih bom povsem mirno! Potem pa se strinjajmo, da niso za nobeno rabo!«

A. Dojilja. Dojilja v nedeljski opravi gre, tuji otroci ji v čast so in veselje. B. Kmet. Kmet nekdaj mnogo je gorja trpel, zdaj bi povsod besedo rad imel!

»Ta verz se mi zdi prav neznansko medel!« je rekel petelin. »A berem naprej!«

C. Columbus. Columbus čez morje se je podal in svet dvakrat večji je postal!

D. Danska. O danskem kraljestvu izročilo veli: Bog Danski svoje roke ne odreče! »Marsikomu se bo to gotovo zdelo lepo!« je rekel petelin. »Meni pa ne! Tu se mi nič ne zdi lepo! Naprej!«

E. Slon. Slon zmeraj s težkim korakom stopa, četudi srce še mlado mu utripa! F. Mrk. Mrk mesecu dobro dene, saj dolgo nosi čepico prek temena!

G. Kastriran merjasec. Naj merjascu obroček v nos vtaknejo, uglajenosti mu s tem ne privzgojijo. H. Hura. Na svetu marsikdaj je vzklik hura beseda, izrečena brez premisleka! »Kako naj otrok to razume!« je rekel petelin. »Na naslovni strani sicer piše: ›Abecednik za velike in male‹, toda veliki imajo druge opravke, kot da bi brali abecedne verze, mali pa jih ne morejo razumeti! Vse ima svoje meje! Naprej!«

J. Zemlja. Zemlja je naša mati, velika, okrogla, nazadnje spet vrnemo se v njeno nedrje! »To je pa surovo!« je rekel petelin. K. Krava. Tele. Krava je bikova gospa, telička lahko postane prav taka!

»Kako naj zdaj * otrokom razložimo to sorodstvo?«

L. Lev. Lornjeta. Divji lev lornjete nima, krotki v parterju pa skoznjo gleda.

M. Jutranje sonce. Zlato jutranje sonce vstane, a ne zato, ker petelin se oglasi. »Zdaj pa še mene žalijo!« je rekel petelin. »A vsaj v dobri družbi sem, v družbi s soncem! Naprej!«

N. Črnec. Črnec je črn vse svoje dni, nihče ga ne umije, da bel bi bil. O. Oljčni list. Najboljši list — veš, kateri je to? Oljčni list, ki ga je prinesel golob.

P. Čelo. Za človekovim čelom se marsikaj skriva, česar ves čas in ves svet komaj zajameta. Q. Živina. Imeti živino je dobro in imenitno, sam biti živina pa je prav klavrno.

E. Okrogli stolp. Čeprav si kakor Okrogli stolp grajen, zato še nisi plemenito rojen. S. Svinje. Nikar se ne prevzemi zato, ker mnogo svinj ti rije po gozdu.

»Dovolite, da zdaj zakikirikam!« je rekel petelin. »Toliko branja jemlje moči! Človek mora zajeti sapo!« In zakikirikal je, da je zadonelo kakor medeninasta trobenta, in prav velik užitek ga je bilo poslušati — za petelina. »Naprej!«

T. Čajnik. Samovar. Čajnik se le z dimnikom ponaša, pa vendar kot samovar prepeva. U. Ura. Čeprav ura bije in naprej hiti, človek sredi večnosti stoji!

»To naj bi bilo silno globoko,« je rekel petelin, »a nikakor ne pridem do dna!«

V. Rakun. Rakun lahko stvar tako dolgo pere, da nazadnje od nje nič ne ostane!

X. — — »Tu se ni mogel domisliti ničesar novega!« V morju zakona se skriva čer, Socrates ji Xanthippe je dal ime. »Pa je vendar moral vzeti Xanthippe. Xanthus je boljši!«

Y. Ygdrasil. Pod drevesom Ygdrasil bogovi so bivali, drevo je mrtvo in bogovi z njim! »Kmalu bomo pri koncu!« je rekel petelin. »To je zmeraj tolažba. Naprej.«

Æ. Osel. Osel ostane osel še zmeraj, četudi ga v zlato opravo odeneš. Ø. Ostriga. Ostriga v ta svet zaupanja nima, ve, da jo lahko kar iz hiše pojedo!

»Pa smo prišli do konca! Toda s tem še ni konec! Zdaj bodo to natisnili! In potem bodo to brali! To bodo ponujali namesto častitljivih starih abecednih verzov v moji knjigi! Kaj pravi zbrana družba, učene in neučene knjige, posamezni in zbrani spisi? Kaj pravi knjižna omara? Jaz sem povedal svoje — zdaj naj drugi ukrepajo!«

In knjige so stale in omara je stala, petelin pa je odletel nazaj v svoj veliki A in se ponosno ozrl naokrog. »Dobro sem govoril, dobro sem kikirikal! Tega mi novi abecednik ne bo mogel ponoviti! Zagotovo bo umrl! Mrtev je! Nima petelina!«