Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Gotovost razčlenitve: srednja Cezar je v svojem mestu bog; njega, ki se je v vojni in miru odlikoval, niso ne vojne, ovenčane s triumfi, ne domača dejanja in naglo pridobljena slava spremenili v novo zvezdo, v zvezdo z ognjenimi lasmi, toliko kakor njegov potomec; kajti med Cezarjevimi dejanji ni nobenega večjega, kakor da je postal njegov oče: mar je res več ukrotiti Britance sredi morja in po sedmerih rokavih Nila, ob katerem raste papirus, voditi zmagovite ladje ter uporne Numidijce,

Jubo iz dežele Kinifa in Pont, ki se ponaša z Mitridatovim imenom, pridružiti Kvirinovemu ljudstvu ter si zaslužiti mnogo triumfov in jih nekaj tudi slaviti, kakor dati življenje tolikšnemu možu? Z njim na čelu sveta ste, bogovi, človeškemu rodu izkazali obilno milost! Da torej ta ne bi bil rojen iz smrtnega semena, je moral oni postati bog. Ko je zlata Enejeva mati to sprevidela, je videla tudi, da se vrhovnemu svečeniku pripravlja bridka smrt in da zarotniki dvigajo orožje; prebledela je in vsem bogovom, ki jih je srečala, govorila: »Poglej, s kolikšno silo mi pripravljajo zasedo in s kolikšno zvijačo strežejo po glavi

edinemu, ki mi še ostaja od dardanskega Jula. Mar bom vedno le jaz trpela pod težo upravičenih skrbi, jaz, ki me je nekoč ranila kalidonska sulica Tidejevega sina, potem pa me je strlo obzidje slabo branjene Troje; jaz, ki sem gledala sina, kako ga dolga blodenja ženejo in premetavajo po morju, kako stopa v bivališča tihih mrtvih in se vojskuje s Turnom ali, če povemo po pravici, bolj z Junono? Zakaj zdaj obujam starodavne nesreče svojega rodu? Ta strah mi ne dopušča spominov na prejšnje: glejte, mar ne vidite, kako brusijo zločinske meče?

Preprečite to, prosim, odvrnite zločin in ne dovolite, da svečenikov umor ugasne Vestin plamen!« Takšne besede je zaskrbljena Venera zaman razsipala po vsem nebu in ganila bogove, ki sicer ne morejo prelomiti železnih sklepov starodavnih sester, a vendar dajejo nedvoumna znamenja prihodnjega gorja. Pravijo, da so orožje, ki je žvenketalo med črnimi oblaki, strašne trobente in rogovi, slišni z neba, vnaprej oznanjali zločin; tudi žalostna podoba sonca je z bledimi žarki osvetljevala zaskrbljeno zemljo.

Pogosto so videli bakle goreti med zvezdami, pogosto so iz oblakov padale krvave kaplje. Tudi Danica je bila temna, njen obraz zamazan s črno rjo, Lunin voz pa poškropljen s krvjo. Na tisoč krajih je stigijska sova naznanjala nesrečo, na tisoč krajih je slonovina točila solze in pravijo, da so v svetih gajih slišali petje in grozeče besede. Nobena daritev ni ugajala bogovom; drobovje je svarilo, da se bližajo veliki nemiri, in v njem so našli odsekano glavo.

Pravijo tudi, da so na forumu, okoli hiš in božjih svetišč ponoči tulili psi, da so sence tihih mrtvih blodile naokrog in da so potresi stresali mesto. A božja svarila vendarle niso mogla premagati zarote in prihajajoče usode; z izvlečenimi meči so planili v svetišče, saj se jim za zločin in strašni umor ni zdel primeren noben kraj v mestu razen kurije. Tedaj se je Kiterejka z obema rokama udarila po prsih in skušala Enejevega potomca skriti v oblak, v kakršnem je bil nekoč Paris rešen pred sovražnim Atrejevim sinom in je Enej ušel Diomedovemu meču.

Oče pa ji je rekel: »Mar hočeš sama premakniti nepremagljivo usodo, hči moja? Lahko sama vstopiš v domovanje treh sester: tam boš videla velikansko zakladnico zapisov o vsem, kar se zgodi, iz brona in trdnega železa; ne trepetanje neba ne bes strele ne kakršnokoli razdejanje je ne straši, varne in večne. Tam boš našla v neuničljivi diamant vrezano usodo svojega rodu: sam sem jo prebral in si jo vtisnil v spomin ter ti jo bom povedal, da ne boš še naprej nevedna o prihodnosti.

Ta, za katerega si prizadevaš, Kiterejka, je dopolnil svojo dobo in preživel leta, ki jih je dolgoval zemlji. Da bo kot bog sprejet v nebo in češčen v svetiščih, bosta dosegla ti in njegov sin, ki bo kot dedič njegovega imena sam nosil naloženo breme in bo kot najpogumnejši maščevalec umorjenega očeta imel nas ob sebi v svojih vojnah. Pod njegovim vodstvom bo obzidje oblegane Mutine poraženo prosilo za mir, Farzalija bo občutila njegovo moč.

Ematijski Filipi bodo spet prepojeni s krvjo in na sicilskih vodah bo premagano veliko ime; egipčanska žena rimskega vojskovodje, ki se je zaman zanašala na zakon, bo padla, in zaman bo grozila, da bo naš Kapitol služil njenemu Kanopu. Zakaj bi ti našteval barbarske dežele in ljudstva, ki bivajo ob obeh oceanih? Vse, kar zemlja nosi naseljenega, bo njegovo; tudi morje mu bo služilo!

Ko bo zemlji podaril mir, bo svoje misli posvetil državljanskim pravicam in kot najpravičnejši zakonodajalec izdajal zakone, s svojim zgledom pa usmerjal nravi; zazrt v dobo prihodnjih časov in rodov zanamcev bo potomcu, rojenemu iz svete zakonske zveze, naložil, naj z njim nosi njegovo ime in skrbi; šele ko bo v starosti dosegel leta pilskega starca, bo stopil v nebeška bivališča med sorodne zvezde.

Medtem pa dušo, iztrgano umorjenemu telesu, spremeni v svetlo zvezdo, da bo božanski Julij večno iz vzvišenega bivališča gledal na naš Kapitol in forum.« Komaj je to izrekel, je sredi senatnega zasedanja obstala blagodejna Venera, nikomur vidna, in iz udov svojega Cezarja iztrgala pravkar izdihnjeno dušo; ni pustila, da bi se razblinila v zraku, temveč jo je ponesla med nebeške zvezde.

Medtem ko jo je nosila, je začutila, da se svetli in vnema, in jo izpustila iz naročja: više od lune je poletela in, vlekoč za seboj ognjene lase po prostrani poti, zasijala kot zvezda; ko gleda sinova dobra dela, priznava, da so večja od njenih, in se veseli, da jo je presegel. Čeprav ta prepoveduje, da bi njegova dejanja postavljali nad očetova, ga svobodna slava, ki ni podložna nobenemu ukazu, vendarle povzdiguje proti njegovi volji in mu le v tem nasprotuje: tako Atrej zaostaja za slavo velikega Agamemnona, tako je Tezej prekosil Egeja in Ahil Peleja; naposled, če uporabim zglede, enakovredne njima samima, je tudi Saturn manjši od Jupitra: Jupiter vlada nebeškim

višavam in kraljestvom trojnega sveta, zemlja pa je pod Avgustom; oba sta oče in vladar. Bogovi, prosim vas, Enejevi spremljevalci, pred katerimi sta se umaknila meč in ogenj, vi, domači bogovi, in ti, Kvirin, oče mesta, in ti, Gradiv, oče nepremagljivega Kvirina, in ti, Vesta, posvečena med Cezarjevimi penati, in ti, Feb, domači bog ob Cezarjevi Vesti, in ti, Jupiter, ki z višave obvladuješ tarpejske utrdbe, in vsi drugi, ki vas pesnik sme in mora pobožno klicati: naj pozno pride tisti dan, pozneje od našega časa, ko bo Avgust, naš poglavar, zapustil svet, ki mu vlada, in stopil v nebo ter od tam naklanjal milost molivcem!

Zdaj sem dokončal delo, ki ga ne Jupitrova jeza ne ogenj ne meč ne požrešni čas ne bodo mogli uničiti. Kadar bo hotel, naj mi tisti dan, ki ima oblast le nad tem telesom, sklene negotovo dobo življenja: z boljšim delom sebe pa se bom nesmrten nad visoke zvezde dvignil in moje ime bo neizbrisno; povsod, kamor sega rimska oblast po podjarmljenih deželah, me bo ljudstvo bralo na glas in skozi vse vekove bom v slavi, če je kaj resnice v pesniških prerokbah, živel.