Prevod

Nekoč je živel cesar, ki je svojo ženo neizmerno ljubil. Imela sta le eno hčer edinko, ki je bila že godna za možitev. Cesarica je zbolela, in ko je videla, da ne bo ozdravela, temveč bo umrla, je poklicala k sebi moža, cesarja, in mu med solzami na štiri oči rekla: »Bliža se moja poslednja ura in umrla bom, še preden petelini tretjič zapojejo. Vem, da ne boš mogel ostati neoženjen, in naj ti bo s srečo! Naj ti bo od Boga in od mene, grešnice, odpuščeno! Toda pri tem in onem svetu te rotim, sliši me in poslušaj, kar ti bom povedala: tu imaš prstan, in katerokoli dekle najdeš in zasnubiš, je nikar ne vzemi, če se ji ta prstan ne bo prav prilegal na prvi prst desne roke. Trikrat te zaklinjam od neba do zemlje, da namesto mene vzameš tisto dekle, ki mu bo najlepše pristajal na roki. Če pa me ne boš ubogal, naj bo zaman vse, česar se boš lotil in za kar boš Boga prosil, naj se ti vse narobe izteče in naj za teboj ne ostane niti sledu.« Cesar ji je obljubil in prisegel, da se ne bo poročil z nobenim dekletom, ki mu prstan ne bo prav, in če takega ne najde, se sploh ne bo oženil. Cesarica mu je na to odvrnila: »Našel jo boš, le prisege ne prelomi, da te ne piči strupena kača,« in komaj je to izrekla, je izdihnila. Po ženini smrti je cesar poslal služabnike po mestu, da bi obiskali vsa dekleta in videli, ali bi kateri prstan prav pristajal. Ker pa je v mestu niso našli, jih je poslal po širnem svetu, da bi jo morda le kje po sreči našli, a vse zaman. Po dolgem, dolgem času so se služabniki vrnili in cesarju povedali, da na svetu niso našli dekleta, ki mu ta prstan ne bi bil bodisi prevelik bodisi pretesen. Cesar je bil v hudi zadregi, kaj naj stori in kako: rad bi se oženil, pa ni bilo dekleta; rad bi prelomil prisego, pa si ni upal, ker se je bal, da ga zadene prekletstvo. Tako je, ves izmučen od premišljevanja, vrgel prstan proč, in kam je ta padel? Odskočil je od tal naravnost v naročje njegovi lastni hčeri. Ko je videla lepi zlati prstan, ga je vzela, si ga nataknila na prvi prst desne roke in iztegnila roko proti očetu: »Poglej, oče, kako lepo mi pristoji.« Ko je cesar to videl, je od začudenja omedlel in se cele pol dneva ni mogel zavedeti. Hči je medtem skočila k njemu, ga podprla z rokami, ga objela in od žalosti zajokala nad njim. Naposled se je nenadoma zavedel in ji rekel: »Ti si moja žena, tako je očitno Bog določil, in ti boš cesarica namesto svoje pokojne matere.« Hči se je čudila njegovim besedam in ga imela za blaznega in neprištevnega, toda po dolgem prerekanju je spoznala, da ni več izhoda. Kaj naj bi torej storila, da je oče ne bi vzel za ženo in da si rod za rodom ne bi pripovedoval o tej strahoti? Sklenila je, da se bo ubila, in to je tudi storila: vzela je očetov handžar in si ga zasadila naravnost v srce. Ko je oče to videl, je poslal po vračarico, ta pa mu je rekla: »Tu imaš piščal, igraj ji ob glavi od svita do mraka, pa ti bo oživela.« Cesar je tako tudi storil, in komaj je začel piskati ob mrtvi hčeri, je sedla pokonci. Oče jo je objel in takoj ukazal, naj za naslednji dan pripravijo vse potrebno za svatbo. Ko je hči to slišala, je vzela očetovo sabljo in si odsekala levo roko, desno pa si je sežgala v ognju. Zjutraj so služabniki pripravljali svatbo, eden izmed njih pa je cesarju povedal, da je videl njegovo hčer brez rok. Oče je pohitel k njej, in ko jo je zagledal, je spet nemudoma poslal po vračarico. Ta mu je dala nekakšna zelišča, in brž ko je hčeri z njimi namazal krna, so ji zrasle roke, prav takšne, kakršne je imela prej. Tedaj je cesar postavil hčer pod stražo, da si ne bi spet kaj storila. Ker tako ni mogla ničesar več ukreniti, se je sprehajala sem ter tja po sobi in v nekem hišnem kotu zagledala palico iz čistega zlata, na kateri je s krvavimi črkami pisalo: »Ne dotikaj se me.« Začudila se je, kaj bi to moglo biti, prijela palico v roke, in komaj jo je začela vrteti okrog prsta, se je tisti hip spremenila v ovco in začela blejati po hiši. Ko so služabniki to videli, so vsi od strahu in začudenja zbežali ter povedali cesarju. Nato je tudi sam videl, kaj se je zgodilo, in spet nemudoma poslal po vračarico. Ta pa mu je odgovorila, da za to ne pozna nobenega zdravila in naj pokliče druge vračarice. Cesar je potem obiskal mnogo vračaric, a vsaka mu je odgovorila, da za to ne pozna zdravila. Ker hčeri ni mogel povrniti človeške podobe, se ni nikoli več oženil. Odtlej je ovca ves čas poskakovala ob cesarju in blejala, on pa jo je negoval in redil kakor svojega otroka. In tistega dne, ko je umrl cesar, je umrla tudi ovca.