Prevod

Nekoč je živel cesar, ki so mu pravili cesar Dukljan. Nekega dne je lovil po globokih logih in gostem grmovju, ko je zagledal jezero in se mu tiho približal, da bi kaj uplenil. Ko se je nekoliko nagnil nad jezero, je zagledal krilatega konja in na njem krilatega moža z zlatimi lasmi do peta, ki je prihajal iz vode. Ko ju je cesar uzrl, se je potuhnil in skrivaj opazoval, kam bo mož šel in kaj bo storil. Brž ko je prišel na suho, je sestopil s konja, vzel nekakšno dolgo, zavito piščal, pisano kakor največja kača, in začel piskati nanjo, da ga pri milem Bogu ni bilo mogoče poslušati; ob tem zvoku se je začelo zibati vse kamenje in drevje. Cesar se je prestrašil, nameril vanj puščico in ga hudo ranil skozi obe krili. Mož je padel s konja in od bolečine in žalosti kriknil, da ga je bilo slišati do neba, ter zavpil: »Boga zahvali, človek, da si ti mene zagledal prej kakor jaz tebe!« Ko je cesar videl, da je moža ranil, je z golo sabljo pritekel k njemu, ta pa se je, čeprav ranjen, bliskovito pognal v jezero; cesar je nato ujel njegovega konja, ga zajahal in na njem pobegnil proti domu. Toda komaj ga je zajahal, so tudi kralju zrasla krila, zato se je prestrašil, sestopil, prijel konja za uzdo in ga povedel s seboj. Ko je prehodil kratek kos poti, so mu krila izginila in tako je prišel domov. Doma je povedal vse, kar se je zgodilo, konja pa so odpeljali v hlev med druge konje. Ko je cesarjev sin slišal za tisto jezero, se je nekega jutra na skrivaj pred očetom odpravil tja in ga po očetovem pripovedovanju tudi našel. Toda ni se mu približal potihem, temveč z napetim lokom. Še preden je prišel do jezera, je ob njem zagledal žensko srednjih let, ki je z razpuščenimi lasmi jokala in strmela vanj, in pri priči se je nezavesten zgrudil kakor mrtev. Tisti hip, ko je omahnil, je začel krilati konj v cesarjevem hlevu rezgetati in udarjati s krili, da se je od silnega hrušča in treskanja zatresel ves cesarjev dvor. Cesar je planil pogledat, kaj mu je, konj pa mu je rekel: »Če hočeš še kdaj videti svojega sina živega, me vrni tja, od koder si me pripeljal.« Cesar se je prestrašil in kar brez sedla zajahal konja; brž ko je konj prišel na planjavo, je kakor blisk poletel do jezera. Tam je cesar zagledal sina, ki je mrtev ležal na tleh, nad njim pa tisto žensko, ki je jokala in mu z enim samim lasom iz svoje glave iztiskala oči. Cesar je začel žalovati za sinom, konj pa rezgetati za žensko, dokler ni zaklical: »Zdaj zamenjajva sina za sina, očetu pa naj bo odpuščeno.« Ženska je tedaj cesarjevemu sinu vrnila oči in dahnila vanj. Ko je oživel, ga je izročila cesarju, on pa njej konja.