Brezkrvna

Besedilo

Brezkrvna

— Stanovanje v tretjem nadstropju moje hiše, ki je že dolgo samevalo, je najela neka gospa, — nam je povedal ugledni doktor Sánchez del Abrojo, — ki je pritegnila mojo pozornost, ko sem jo po naključju srečal na stopnicah. Na prvi pogled ni bilo na njej nič posebnega; ni bila ne lepa ne grda, ne stara ne mlada; oblečena je bila v globoko žalovanje in je hodila mimo kakor senca, plaha in molčeča, vsa zasopla od vzpenjanja. Osupnila me je mrtvaška bledica njenega obraza. Da bi si človek predstavljal takšno polt, se mora spomniti zgodb o vampirjih, kakršne pripovedujejo Edgardo Poe in drugi pisatelji iz dobe romantike, ter poseči po izrazih iz pesniškega jezika: govoriti mora o grobni bledici; le smrt lahko človeškemu obrazu nadene takšen odtenek.

Črno ogrinjalo je obrobljalo in še poudarjalo tisti voščeni obraz, na katerem sem opazil prav poseben izraz, mešanico bolečine in zadovoljstva, spokojnosti in trpljenja. Ker sem bil vajen opazovati bolnike, sem sprevidel, da ne gre le za telesno stanje, ki ga izdaja barva polti; prepoznal sem sledove strahovitega duševnega pretresa, razdejanje neke neznane nesreče; in prevzet od sočutja in spoštovanja sem sosedo pozdravil, kadar sva se srečala na podestu, ter ji s posebno obzirnostjo in vljudno naglico odstopil prostor ob stopniščni ograji.

Minila sta dva tedna, ne da bi jo videl, dokler me ni nekega dne prišla služkinja blede gospe prosit, naj obiščem njeno gospodarico, ki bolna leži v postelji. Povzpel sem se v tretje nadstropje in našel revno, čisto, ledeno mrzlo stanovanje. Še preden bi ji moral potipati žilo, sem pri svoji novi bolnici prepoznal znake hude slabokrvnosti, ki že napada tkiva in povzroča resne motnje. Otekle noge, skrajna oslabelost, nezmožnost, da bi dvignila veke, vse to je pričalo, da ji primanjkuje življenjskega soka, dragocene tekočine, ki po vsem telesu raznaša energijo in moč.

Vsakdo, — je po kratkem premoru nadaljeval zdravnik, — ima svoje muhe in svoje užitke. Drugi zbirajo obeske, drobnarije, slike, pohištvo, ki jim vrednost dajeta lepota ali redkost; jaz pa — ne iz dobrodelnosti ali človekoljubja, temveč iz trme, zaradi svojega svojeglavega značaja — zbiram življenja; kopičim vstajenja od mrtvih ... Iztrgati niču njegov plen mi je prefinjen užitek ... Veseli me zavest, da po moji zaslugi hodi po ulicah več kot sto ljudi, ki so že imeli zagotovljeno mesto na pokopališču. — Komaj sem zagledal bledo gospo, sem si že obljubil, da bom z njo obogatil svojo zbirko. Nikar, — je dodal in prekinil naše vzklike, — nikar me ne hvalite, saj si tega ne zaslužim ... Verjemite mi. Menda vendar poznam samega sebe! Tisti, ki so rojeni za Don Juane, se ženejo za še enim imenom na seznamu. Mar mislite, da je v bistvu kakšna velika razlika? V sebi nimam žilice Don Juana, a sem mu vendar podoben: zbiram in v spominu shranjujem občutja določene vrste. Ljubezen do človeštva? Kje neki! Sovraštvo do grobarja, kar pa ni isto! ...

Po tej razlagi boste razumeli, da me ni treba hvaliti niti za tisto, kar sem storil, da bi razširil in obogatil svoj seznam. Slabokrvnost se bolj kakor z zdravili zdravi s hrano in krepčili. Gospa si nekaterih jedi ni mogla privoščiti, mesnega izvlečka, denimo; ker sem jo hotel obuditi v življenje, sem poskrbel za vse potrebno in stvar je lepo napredovala. Še vedno je bledična; ne verjamem, da se bo kdaj lahko ponašala s cvetočo poltjo; vendar človeka ne spominja več na vampirje ... In o tej ozdravitvi, manj težavni od marsikatere druge, sploh ne bi bilo vredno govoriti, če mi ne bi dala priložnosti, da izvem zgodbo o tisti strašni bledici. Da mi jo je zaupala, je bilo potrebno vse silno hvaležno čustvo, ki ga je ubožica začutila do mene, ne vem, zakaj, in ga spremljala z brezmejnim spoštovanjem in zaupanjem.

Moja bolnica je bila gospodična iz dobre družine, ki je ostala brez staršev in brez vsake druge opore na svetu razen mlajšega brata; ta je po posredovanju vplivnega sorodnika dobil službo v naših uradih za čezmorska ozemlja. Skromna plača je komaj zadoščala za oba; domnevam, da je ona opravljala delo za druge; kljub temu sta živela v hudem pomanjkanju. Tako se je porodila želja po premestitvi na Filipine: sestra je sledila edinemu bitju, ki ga je ljubila, in naselila sta se v enem tistih naselij bambusovih koč, izgubljenih v oceanu zelenja prelepega otočja, ki nam ne pripada več.

Če preskočim podrobnosti o letih, ki sta jih tam preživela v miru, naj povem, da ju vstaja sprva ni prestrašila; tiste zaspane in ubogljive domačine sta imela za nenevarne in zdelo se jima je gotovo, da jih bo mogoče že z nekaj povzdignjenimi besedami v kastiljščini pripraviti do pokorščine in od nekdaj vajenega spoštovanja. Njuna zmota se je razblinila, ko so naselje obkolile hudičevsko divje horde, ki so strašljivo kričale ter vihtele bole in kampilane. Redovnik, tamkajšnji župnik, se je zatekel v cerkev in se branil s pogumom gverilca ter opravljal junaštva, ki se ne bodo zapisala v zgodovino; uradnik mu je pomagal, kolikor je mogel: premoč je zmagala; redovnika so posekali na kraju samem, uradnika pa živega ujeli, medtem ko so njegovo sestro odvlekli v kočo, kjer je imel zmagoviti tagalski poglavar — njegovo ime ni pomembno — svoj glavni stan. Španka se mu je objokana vrgla pred noge in s pretresljivimi vzkliki rotila, naj prizanese njenemu bratu. Rumenkasti poglavarjev obraz se ni spremenil: izražal je negibno hladnost njegove rase in človek bi pomislil, da je iz pušpanovega lesa, ko ne bi v njem žarela iskra poševnih, kot gagat črnih očesc. Na brezčutnem obličju je gospodična, vsa iz sebe od groze, prebrala obsodbo svojega ljubljenega brata; in med poljubljanjem poglavarjevih nog mu je ponudila »svojo kri za njegovo«. »Sprejeto,« je nenadoma odvrnil rumenokožec. »Njegova kri ne bo tekla. Tej puščajte kri.«

Puščanje krvi — človek se zdrzne, ko to izreče — je trajalo ... teden dni. — Vsako jutro so nesrečnici v skodelico iz kokosove lupine zbirali kri, nakar se je v smrtni omedlevici zgrudila na tla. Od petega dne ji je slabost povzročala nekakšno bledež; zdelo se ji je, da je na krovu ladje, ki jo pelje v Španijo, svobodno in srečno, ob bratovi strani; poslušala je šumenje morja, ki je pljuskalo ob boke ladje, in čutila — posledice vrtoglavice — prihajanje in odhajanje valov, zibanje in vzdolžno guganje plovila, pihanje vetra, dim, ki je puhtel iz dimnika. Zdaj ji je privid kazal jato morskih psov, zdaj napad drevakov, polnih domačinov; zdaj je vreščala, ker je ladja gorela, zdaj je slišala žvižganje topovskih krogel in gledala, kako se veliki čezoceanski parnik, prelomljen na dvoje, potaplja v brezno. Ob zori osmega dne — zadnjega dne njenega mučenja, kakor so ji napovedali —, ko je iz izčrpane žile na roki življenjski sok tekel le še po kapljicah in je srce pešalo tik pred smrtnim zastojem, se ji je v trenutku prisebnosti ali morda vročičnosti prikazala Španija, njene obale, njena ljuba, usmiljena dežela; in v prepričanju, da jo poljublja, je pritisnila usta k tlom koče, kjer je ležala na starih rogoznicah, napol gola, umirajoča, razjedena od strašne žeje, krika izsušenih žil brez življenjskega soka ...

Še istega popoldneva je naselje obkolila kolona španske in domorodne pehote, pognala upornike v beg ter osvobodila ujetnike in ranjence. Poskrbeli so za nesrečnico in jo s skrbno nego nekoliko spravili k sebi. Prvo, po čemer je vprašala izkrvavela ženska, je bil njen brat; skušali so ji prikriti resnico, a jo je uganila: kastilec je visel z mogočnega drevesa ... Poglavar je držal besedo, iz žil mu ni iztočil niti kaplje krvi ...

Med tistimi, ki so vedno poslušali Sáncheza del Abroja, je bil tudi modernistični slikar Blanco Espino, ki je prežal na simbolične motive ... Navdušeno je zaploskal.

— Naslikal bom študijo glave te gospe. Obdal jo bom z rdečimi in rumenimi nageljni, za ozadje ji dal požar ... spodaj napisal »Izkrvavela ...« in tako se bomo znebili tiste večne matrone z neizogibnim levom, ki predstavlja Španijo!