Waltey
Borej in Orejtija
Ovid, Metamorphoses 6.675-6.721
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Borej in Orejtija
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 3 min branja
- Obseg
- 2 strani
- Naslov izvirnika
- Boreas and Orithyia
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Borej in Orejtija
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Ta bolečina je Pandiona še pred njegovim časom in zadnjimi dnevi dolge starosti poslala med sence Tartara. Žezlo dežele in vajeti oblasti prevzame Erehtej; težko je reči, ali je mogočnejši v pravičnosti ali z močnim orožjem. Rodili so se mu štirje sinovi in prav toliko hčera; dve izmed njih pa sta bili enako lepi.
Z eno od njiju, s teboj, Prokrida, je bil Ajolov potomec Kefal srečen v zakonu; Boreju pa so škodili Terej in Tračani, zato je bog dolgo ostajal brez ljubljene Oritije, dokler je prosil in se raje zatekal k prošnjam kakor k sili. Ko pa z dobrikanjem ni nič dosegel, je ves srdit od jeze, ki mu je bila običajna in temu vetru še predobro domača, dejal: »Prav mi je! Zakaj sem vendar opustil svoje orožje, divjost in moč, jezo in grozeči pogum, ter se zatekel k prošnjam, ki se mi ne podajo?
Meni pristaja sila: s silo preganjam mračne oblake, s silo razburkam morja in podiram grčave hraste, strjujem sneg in s točo bičam zemljo. Ko na odprtem nebu srečam svoje brate — kajti to je moje bojišče —, se z njimi spopadem tako silovito, da sredi naših trkov zadoni nebesni svod in iz votlih oblakov švignejo iztisnjeni plameni. Ko pa prodrem v obokane rove zemlje in divje podstavim svoj hrbet pod njene najgloblje votline, vznemirim sence mrtvih in s tresenjem ves svet.
S to močjo bi si moral pridobiti nevesto; Erehteja ne bi smel prositi, naj mi bo tast, temveč ga v to prisiliti.« Ko je Borej izrekel te ali nič manj silovite besede, je stresel krila; njihovi zamahi so prepihali vso zemljo in široko morje je vztrepetalo. Za seboj je prek najvišjih vrhov vlekel prašen plašč, pometal tla in, zavit v temno meglo, prestrašeno Oritijo v svoji ljubezni objel z rumenorjavimi krili.
Med letom je njegov ljubezenski ogenj, še bolj razvnet, silneje zagorel. Ugrabitelj ni zategnil vajeti svojega zračnega poleta, dokler ni dosegel ljudstva Kikonov in njihovega obzidja. Tam je Atenska postala žena ledenega vladarja in mati: rodila je dvojčka, ki sta bila v vsem drugem podobna materi, krila pa sta imela po očetu. Vendar pravijo, da se jima krila niso rodila hkrati s telesom; dokler jima pod rdečkastimi lasmi še ni pognala brada, sta bila dečka Kalais in Zetes brez perja.
Kmalu pa so kakor pticam obema hkrati začela krila obraščati boke in hkrati jima je na licih pognal svetel puh. Ko se je torej otroštvo umaknilo mladeniški dobi, sta z Minijci po neznanem morju na prvi ladji odplula iskat runo, ki se je bleščalo z zlatimi dlakami.
Izvirnik
Boreas and Orithyia
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_044 Citation: Ovid, Metamorphoses 6.675-6.721 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 675: Hic dolor ante diem longaeque extrema senectae 676: tempora Tartareas Pandiona misit ad umbras.
677: Sceptra loci rerumque capit moderamen Erechtheus, 678: iustitia dubium validisne potentior armis. 679: Quattuor ille quidem iuvenes totidemque crearat 680: femineae sortis: sed erat par forma duarum. 681: E quibus Aeolides Cephalus te coniuge felix, 682: Procri, fuit; Boreae Tereus Thracesque nocebant, 683: dilectaque diu caruit deus Orithyia, 684: dum rogat et precibus mavult quam viribus uti.
685: Ast ubi blanditiis agitur nihil, horridus ira, 686: quae solita est illi nimiumque domestica vento, 687: “et merito!” dixit: “quid enim mea tela reliqui, 688: saevitiam et vires iramque animosque minaces, 689: admovique preces, quarum me dedecet usus? 690: Apta mihi vis est: vi tristia nubila pello, 691: vi freta concutio nodosaque robora verto 692: induroque nives et terras grandine pulso.
693: Idem ego cum fratres caelo sum nactus aperto 694: (nam mihi campus is est), tanto molimine luctor, 695: ut medius nostris concursibus insonet aether 696: exsiliantque cavis elisi nubibus ignes. 697: Idem ego cum subii convexa foramina terrae 698: supposuique ferox imis mea terga cavernis, 699: sollicito manes totumque tremoribus orbem. 700: Hac ope debueram thalamos petiisse, socerque 701: non orandus erat, vi sed faciendus Erechtheus.”
702: Haec Boreas aut his non inferiora locutus 703: excussit pennas: quarum iactatibus omnis 704: adflata est tellus latumque perhorruit aequor. 705: Pulvereamque trahens per summa cacumina pallam 706: verrit humum pavidamque metu caligine tectus 707: Orithyian amans fulvis amplectitur alis. 708: Dum volat, arserunt agitati fortius ignes. 709: Nec prius aerii cursus suppressit habenas, 710: quam Ciconum tenuit populos et moenia raptor.
711: Illic et gelidi coniunx Actaea tyranni 712: et genetrix facta est, partus enixa gemellos, 713: cetera qui matris, pennas genitoris haberent. 714: Non tamen has una memorant cum corpore natas, 715: barbaque dum rutilis aberat subnixa capillis, 716: implumes Calaisque puer Zetesque fuerunt. 717: Mox pariter pennae ritu coepere volucrum 718: cingere utrumque latus, pariter flavescere malae.
719: Ergo ubi concessit tempus puerile iuventae, 720: vellera cum Minyis nitido radiantia villo 721: per mare non notum prima petiere carina.
Nadaljuj z branjem
