Prevod

Tako so se ob ladjah z ukrivljenimi premci oboroževali Ahajci okoli tebe, Pelejev sin, nenasitni bojevnik, Trojanci pa na drugi strani, na vzpetini sredi ravnine. Zevs je Temidi ukazal, naj skliče bogove na zbor z vrha mnogogubega Olimpa; ona pa je povsod hodila in jih vabila, naj pridejo v Zevsov dom.

Nobena reka ni manjkala razen Okeana in nobena od nimf, ki prebivajo v lepih gajih, ob rečnih izvirih in na travnatih livadah. Ko so prišli v dom Zevsa, zbiralca oblakov, so posedli v stebriščih iz gladko obdelanega kamna, ki jih je očetu Zevsu izdelal Hefajst s svojo veščo pametjo.

Tako so se zbrali v Zevsovem domu; tudi pretresalec zemlje ni preslišal boginjinega klica, temveč je prišel iz morja mednje, sedel sredi njih in Zevsa vprašal po njegovem namenu: »Zakaj si spet, gospodar bliskajoče strele, sklical bogove na zbor?

Ali kaj premišljuješ o Trojancih in Ahajcih? Prav zdaj je namreč med njimi silovito vzplamtel boj.« Zevs, zbiralec oblakov, mu je odgovoril: »Pretresalec zemlje, spoznal si namen v mojem srcu in zakaj sem vas zbral; mar mi je zanje, čeprav so obsojeni na smrt.

Jaz bom ostal sedeč v zavetju Olimpa in se tam veselil ob pogledu na boj; vi drugi pa pojdite med Trojance in Ahajce ter pomagajte eni ali drugi strani, kakor je komu po volji.

Če se bo namreč Ahil sam bojeval s Trojanci, niti za hip ne bodo zadržali hitronogega Pelejevega sina. Že prej so trepetali, kadar so ga zagledali; zdaj pa, ko ga zaradi tovariševe smrti razjeda silna jeza, se bojim, da bo še pred odmerjenim časom razdejal obzidje.«

Tako je rekel Kronov sin in zanetil neizprosen boj. Bogovi so odšli v bitko, v srcih razdeljeni: Hera je šla k zbranim ladjam, z njo Palada Atena, Pozejdon, ki objema zemljo, in dobrodejni Hermes, ki ga odlikuje preudarna pamet. Z njimi je šel Hefajst, ponosen na svojo moč, šepajoč, in njegove tanke goleni so se naglo premikale.

K Trojancem je šel Ares z lesketajočo se čelado, z njim pa Fojbos z neostriženimi lasmi in Artemida, ki sipa puščice, Leto, Ksant in smehljaja mila Afrodita. Dokler so se bogovi držali daleč od smrtnikov, so se Ahajci silno ponašali, ker se je Ahil spet prikazal, potem ko se je dolgo vzdržal mučnega boja; vsakemu Trojancu pa je strašna groza spreletela ude in vsi so se bali, ko so videli hitronogega Pelejevega sina, ki se je bleščal v orožju, podoben Aresu, pogubniku ljudi.

Ko pa so olimpijski bogovi stopili med množico bojevnikov, se je vzdignila mogočna Erida, ki žene ljudstva v boj, in Atena je kričala, stoječ zdaj ob izkopanem jarku zunaj obzidja, zdaj pa je glasno vpila na obalah, kjer silovito buči morje.

Na drugi strani je kričal Ares, podoben črnemu viharju, in z mestnega vrha ostro spodbujal Trojance, drugič pa tekal ob Simoentu na Kalikoloni. Tako so blaženi bogovi spodbujali obe vojski in ju pognali drugo proti drugi, sami pa so zanetili silovit spor. Oče ljudi in bogov je strašno zagrmel z višav; spodaj pa je Pozejdon stresel brezmejno zemljo in strme gorske vrhove.

Vsa vznožja in vrhovi Ide z mnogimi izviri so se tresli, pa tudi mesto Trojancev in ahajske ladje. Globoko spodaj se je prestrašil Aidonej, vladar mrtvih; v strahu je skočil s prestola in zavpil, da mu ne bi Pozejdon, pretresalec zemlje, razklal tal nad glavo in smrtnikom ter nesmrtnikom razkril njegovega bivališča, groznega in plesnivega, ki se ga gnusijo celo bogovi. Tako silen trušč je nastal, ko so se bogovi spopadli.

Nasproti vladarju Pozejdonu je stal Fojbos Apolon s krilatimi puščicami, nasproti bojevitemu Aresu svetlooka boginja Atena; Heri se je postavila po robu glasna Artemida z zlatim vretenom, sipalka puščic, sestra daljnometnega boga; proti Leto je stal krepki, dobrodejni Hermes, proti Hefajstu pa velika reka z globokimi vrtinci, ki jo bogovi imenujejo Ksant, ljudje pa Skamander.

Tako so šli bogovi proti bogovom; Ahil pa si je najbolj želel prodreti skozi množico do Hektorja, Priamovega sina, saj mu je srce velevalo predvsem z njegovo krvjo nasititi Aresa, vztrajnega bojevnika.

Apolon, ki žene ljudstva v boj, je pognal Eneja naravnost proti Pelejevemu sinu in mu vlil plemenito moč; po glasu je postal podoben Priamovemu sinu Likaonu. V njegovi podobi je Zevsov sin Apolon spregovoril: »Enej, svetovalec Trojancev, kje so tvoje bahave besede, s katerimi si ob vinu trojanskim kraljem obljubljal, da se boš iz oči v oči bojeval z Ahilom, Pelejevim sinom?«

Enej mu je odgovoril: »Priamov sin, zakaj me proti moji volji siliš, naj se bojujem z neustrašnim Pelejevim sinom? Saj ne bom zdaj prvič stopil nasproti hitronogemu Ahilu; že nekoč me je s sulico pregnal z Ide, ko je napadel naše govedo ter razdejal Lirnes in Pedas. Mene pa je Zevs rešil, ko mi je vlil pogum in dal hitra kolena.

Sicer bi padel pod rokami Ahila in Atene, ki je hodila pred njim, mu svetila in ga spodbujala, naj z bronasto sulico pobija Lelege in Trojance. Zato se noben mož ne more bojevati z Ahilom: vselej mu stoji ob strani kateri od bogov in odvrača pogubo.

Pa tudi sicer njegova sulica leti naravnost in se ne ustavi, dokler ne predre človeškega telesa. Če pa bi bog obema enako odmeril izid boja, me ne bi zlahka premagal, četudi se baha, da je ves iz brona.«

Gospod Apolon, Zevsov sin, mu je spet dejal: »Junak, tudi ti moli k večno živečim bogovom! Saj pravijo, da si se rodil Afroditi, Zevsovi hčeri, on pa je potomec manj imenitne boginje: tvoja mati je Zevsova hči, njegova pa hči morskega starca.

Le usmeri proti njemu neuklonljivi bron in naj te nikar ne odvrne z grozečimi besedami in bahavostjo.« S temi besedami je pastirju ljudstev vdihnil silen pogum, in ta je stopil med prve bojevnike, oborožen z bleščečim bronom.

Beloroki Heri ni ušlo, da Anhizov sin skozi množico mož stopa nasproti Pelejevemu sinu. Zbrala je bogove ob sebi in jim dejala: »Pozejdon in Atena, premislita v svojih srcih, kako se bo to končalo.

Glejta, Enej je v bleščečem bronu krenil proti Pelejevemu sinu; Fojbos Apolon ga je poslal. Dajmo, vsaj mi ga odvrnimo in pošljimo nazaj od tod; ali pa naj kdo izmed nas Ahilu stopi ob stran in mu da silno moč, da mu pogum ne upade in bo vedel, da ga ljubijo najboljši med nesmrtniki, da pa so ničevi tisti, ki že od prej Trojance branijo pred vojno in pokolom.

Vsi smo prišli z Olimpa, da se udeležimo tega boja in da se mu danes med Trojanci ne zgodi nič hudega; pozneje pa bo pretrpel vse, kar mu je Usoda vpredla v nit ob rojstvu, ko ga je rodila mati.

Če pa Ahil tega ne izve iz božjih ust, se bo prestrašil, ko mu bo kateri bog stopil nasproti v boju; strašni so bogovi, kadar se pokažejo v svoji pravi podobi.«

Pozejdon, pretresalec zemlje, ji je odgovoril: »Hera, ne jezi se preko mere; za to ni potrebe. Ne bi hotel, da bi se mi in drugi bogovi zapletli v spopad, saj smo mnogo močnejši od njih. Raje pojdimo s poti in sedimo na razglednem mestu, boj pa prepustimo ljudem.

Če pa Ares ali Fojbos Apolon začneta bitko ali zadržujeta Ahila in mu ne pustita, da se bojuje, se bo tudi med nami pri priči vnela bojna vihra. Mislim, da bodo prav hitro zapustili boj in se vrnili na Olimp med druge bogove, prisiljeni, da se uklonijo moči naših rok.«

Tako je rekel temnolasi bog in jih povedel k visokemu nasipu božanskega Herakleja, ki so mu ga Trojanci in Palada Atena postavili, da bi se tja zatekel pred morsko pošastjo, kadar bi ga z obale pognala na ravnino.

Tam so sedli Pozejdon in drugi bogovi ter si ramena zagrnili z nepredirnim oblakom; oni drugi pa so sedli nasproti, na grebenih Kalikolone, okoli tebe, daljnometni Fojbos, in Aresa, rušilca mest.

Tako so sedeli na obeh straneh in snovali načrte; oboji so se obotavljali začeti pogubni boj, Zevs pa jih je sedeč na višavah spodbujal.

Vsa ravnina se je napolnila z možmi in konji ter se bleščala v bronu; zemlja je donela pod nogami, ko so se vsi hkrati pognali naprej. Dva daleč najboljša moža pa sta stopila v prostor med vojskama, željna boja: Enej, Anhizov sin, in božanski Ahil.

Enej je prvi stopal naprej z grozečo držo in kimajočo težko čelado; bojni ščit je držal pred prsmi in vihtel bronasto sulico.

Z druge strani se je Pelejev sin pognal proti njemu kakor lev, ki pustoši in ga hočejo ubiti možje, zbrani iz vsega ljudstva. Sprva gre brezbrižno mimo, ko pa ga kateri izmed bojevitih mladeničev zadene s sulico, se skrči in razpre gobec, okoli zob se mu nabere pena, v prsih mu zaječi pogumno srce; z repom si na obeh straneh po bokih in ledjih biča telo in se draži za boj, nato pa se z žarečimi očmi silovito požene naravnost naprej, da bi koga izmed mož ubil ali sam padel med prvimi. Tako sta moč in ponosno srce gnala Ahila, da stopi nasproti velikodušnemu Eneju.

Ko sta si prišla blizu, korakajoč drug proti drugemu, je prvi spregovoril hitronogi božanski Ahil: »Enej, zakaj si prišel tako daleč pred množico in obstal? Ali te srce žene, da se bojuješ z menoj, ker upaš, da boš zavladal Trojancem, krotilcem konj, in prevzel Priamovo čast? A četudi me ubiješ, ti Priam zato ne bo položil oblasti v roke: ima namreč sinove, pa tudi sam je trden in ni brez pameti.

Ali pa so ti Trojanci odmerili posest, lepšo od vseh drugih, z nasadi in njivami, da jo boš užival, če me ubiješ? Mislim, da boš to težko dosegel.

Saj sem te, pravim, že nekoč pregnal s sulico. Mar se ne spominjaš, kako sem te, ko si bil sam pri govedu, z naglimi nogami pognal po pobočjih Ide in te urno zasledoval? Tedaj se med begom nisi niti ozrl.

Od tam si se zatekel v Lirnes; jaz pa sem ga napadel in razdejal skupaj z Ateno in očetom Zevsom ter odpeljal ujete žene, ki sem jim vzel dan svobode. Tebe pa so rešili Zevs in drugi bogovi.

Toda zdaj te, mislim, ne bodo rešili, čeprav si to domišljaš v srcu. Svetujem ti, da se umakneš nazaj v množico in mi ne stojiš nasproti, preden te doleti kaj hudega; šele ko je storjeno, spozna tudi bedak.«

Enej mu je odgovoril: »Pelejev sin, nikar ne upaj, da me boš z besedami prestrašil kakor otroka, saj tudi sam dobro znam zbadati in govoriti žaljivo.

Poznava rod drug drugega, poznava tudi starše, ker sva slišala pripovedi smrtnikov; na lastne oči pa ne ti mojih ne jaz tvojih še nisva videla.

Pravijo, da si potomec brezgrajnega Peleja, tvoja mati pa je lepokodra morska boginja Tetida; jaz se ponašam, da sem sin velikodušnega Anhiza, moja mati pa je Afrodita. Eni izmed teh staršev bodo še danes objokovali ljubega sina, kajti ne mislim, da se bova z otročjimi besedami tako razšla in odšla iz boja.

Če pa hočeš slišati še to, da boš dobro poznal naš rod, ki ga sicer poznajo mnogi možje: Zevs, zbiralec oblakov, je najprej spočel Dardana, ki je ustanovil Dardanijo, ker sveti Ilion še ni bil sezidan na ravnini kot mesto smrtnih ljudi, temveč so še prebivali ob vznožju Ide z mnogimi izviri.

Dardanu se je rodil sin, kralj Erihtonij, ki je postal najbogatejši med smrtniki; tri tisoč kobil se mu je paslo po močvirnih travnikih, veselih svojih nežnih žrebet.

Vanje se je zaljubil celo Boreas, ko so se pasle, in v podobi temnogrivega žrebca legel z njimi; obrejile so se in rodile dvanajst žrebet. Kadar so ta poskakovala po rodovitni zemlji, so tekla po vršičkih žitnih klasov, ne da bi jih polomila; kadar pa so poskakovala po široki morski gladini, so tekla po samih vrhovih valov sivega morja.

Erihtoniju se je rodil Tros, vladar Trojancev; Trosu pa so se rodili trije brezgrajni sinovi: Ilos, Asarak in bogovom podobni Ganimed, ki je bil najlepši med smrtnimi ljudmi. Zaradi njegove lepote so ga bogovi odnesli, da bi Zevsu točil vino in prebival med nesmrtniki.

Ilosu se je rodil brezgrajni sin Laomedont, Laomedontu pa so se rodili Titon in Priam, Lamp, Klitij in Hiketaon, Aresova mladika. Asaraku se je rodil Kapis, temu pa sin Anhiz; Anhizu sem se rodil jaz, Priamu pa božanski Hektor.

S tem rodom in s to krvjo se ponašam. Zevs pa ljudem krepost povečuje ali zmanjšuje, kakor mu je po volji, saj je najmogočnejši med vsemi.

Toda nehajva že govoriti o tem kakor otroka, stoječ sredi smrtonosne bitke. Oba bi lahko izrekla toliko žaljivk, da jih niti ladja s sto veslaškimi klopmi ne bi mogla nesti.

Gibek je jezik smrtnikov, v njem je mnogo najrazličnejših besed in širna paša zanje na vse strani. Kakršno besedo izrečeš, takšno lahko slišiš v odgovor.

Zakaj bi se morala midva prepirati in zmerjati drug drugega kakor ženske, ki se v srcejedem prepiru razjezijo in se sredi ulice med seboj obkladajo z marsičim resničnim in neresničnim, kakor jim narekuje jeza?

Z besedami me ne boš odvrnil od boja, ki si ga želim, dokler se ne spopadeva z bronom; daj, čim prej preizkusiva drug drugega z bronastima sulicama!«

Rekel je in silno sulico zagnal v grozljivi, strašni ščit; ta je pod ostjo glasno zabobnel. Pelejev sin je z močno roko odmaknil ščit od sebe, prestrašen, saj je mislil, da ga bo dolgosenca sulica velikodušnega Eneja zlahka predrla. Nespametnež! Ni pomislil v duši in srcu, da smrtnim ljudem ni lahko premagati slavnih darov bogov in jih prisiliti, da popustijo.

Tudi tedaj silna sulica bojevitega Eneja ni prebila ščita; ustavilo jo je zlato, božji dar. Prebodla je dve plasti, tri pa so še ostale, saj je šepavi bog skoval pet plasti: dve bronasti, dve notranji iz kositra in eno zlato, ki je ustavila jesenovo sulico.

Nato je Ahil zagnal svojo dolgosenco sulico in zadel Enejev na vse strani enakomerni ščit tik pod zgornjim robom, kjer je bil bron najtanjši in goveja koža najbolj tenka. Skozenj je šinil pelijski jesen in ščit je pod njim počil.

Enej se je skrčil in od strahu dvignil ščit stran od sebe; sulica mu je švignila čez hrbet in se zarila v tla, potem ko je predrla oba dela oboda ščita, ki ga je varoval. Izognil se je dolgi sulici in obstal, oči pa mu je zalila neizmerna tesnoba, ker se je ost zarila tako blizu njega. Ahil pa se je besno pognal nanj, izvlekel ostri meč in strašno zakričal. Enej je z roko pograbil kamen, silno gmoto, ki je ne bi zmogla nesti niti dva moža, kakršni so današnji smrtniki; on pa jo je zlahka vihtel sam.

Tedaj bi Enej s kamnom zadel napadajočega Ahila v čelado ali ščit, ki bi mu odvrnila bridko pogubo, Pelejev sin pa bi mu od blizu z mečem vzel življenje, ko ne bi tega hitro opazil Pozejdon, pretresalec zemlje. Takoj je spregovoril nesmrtnim bogovom: »Gorje, kako mi je žal velikodušnega Eneja, ki bo prav kmalu, premagan od Pelejevega sina, odšel v Had, ker je poslušal besede daljnometnega Apolona! Nespametnež! Ta mu vendar ne bo odvrnil bridke pogube.

Zakaj mora zdaj ta nedolžni mož trpeti bolečine brez koristi zaradi tuje nesreče, ko pa vselej daruje bogovom, gospodarjem širnega neba, ljube darove?

Dajmo, vsaj mi ga otmimo smrti, da se Kronov sin ne razjezi, če bi Ahil tega moža ubil; usojeno mu je namreč uiti, da ne bi brez potomstva in brez sledu propadel Dardanov rod, ki ga je Kronov sin ljubil bolj kot vse druge sinove, rojene iz njega in smrtnih žena.

Kronov sin je namreč že zasovražil Priamov rod; zdaj bo Trojancem vladal mogočni Enej in otroci njegovih otrok, ki se bodo rodili za njim.« Častita Hera z velikimi očmi mu je odgovorila: »Pretresalec zemlje, sam v svojem srcu presodi, ali boš Eneja rešil ali pustil, da ga, četudi je plemenit, premaga Ahil, Pelejev sin.

Jaz in Palada Atena sva namreč prisegli mnogo priseg pred vsemi nesmrtniki, da Trojancem nikoli ne bova odvrnili dneva nesreče, niti tedaj, ko bo vsa Troja gorela v požrešnem ognju, ki ga bodo zanetili bojeviti ahajski sinovi.«

Ko je to slišal Pozejdon, pretresalec zemlje, je stopil skozi boj in metež sulic ter prišel tja, kjer sta bila Enej in slavni Ahil.

Pri priči je Ahilu, Pelejevemu sinu, čez oči razlil meglo, nato pa jesenovo sulico z lepo bronasto ostjo izvlekel iz ščita velikodušnega Eneja. Položil jo je pred Ahilove noge, Eneja pa vzdignil visoko od tal in ga odnesel.

Čez mnoge vrste junakov in mnoge vrste konj je poletel Enej, pognan iz božje roke, in pristal na skrajnem robu razburkanega bojišča, kjer so se Kavkoni oboroževali za boj.

Pozejdon, pretresalec zemlje, je stopil čisto blizu njega in mu izrekel krilate besede: »Enej, kateri bog te tako zaslepljenega žene, da se bojuješ z neustrašnim Pelejevim sinom, ki je močnejši od tebe in ljubši nesmrtnikom?

Kadar ga srečaš, se umakni, da ne prideš v Hadov dom pred časom, ki ti ga je odmerila usoda. Ko pa Ahila doletita smrt in usojeni konec, se pogumno bojuj med prvimi; noben drug Ahajec ti namreč ne bo vzel življenja.«

Tako je rekel in ga pustil tam, ko mu je vse pojasnil. Potem je Ahilu z oči naglo razpršil božansko meglo in ta je spet jasno pogledal naokrog. Vznemirjen je dejal svojemu velikodušnemu srcu: »Gorje, kakšen čudež vidim pred očmi! Tu leži sulica na tleh, moža pa ne vidim nikjer, čeprav sem jo zagnal vanj, da bi ga ubil.

Torej je bil tudi Enej ljub nesmrtnim bogovom! Jaz pa sem mislil, da se le prazno baha. Naj gre! Ne bo si več drznil preizkušati moje moči, ko je zdaj tako rad ubežal smrti.

Daj, spodbudil bom boja željne Danajce, nato pa stopil nasproti drugim Trojancem in jih preizkusil.« Rekel je, se pognal med vrste in spodbujal vsakega moža: »Plemeniti Ahajci, ne stojte več daleč od Trojancev! Dajmo, mož naj stopi proti možu, vsak naj se vneto bojuje!

Težko mi je, čeprav sem močan, preganjati toliko mož in se z vsemi bojevati; niti Ares, čeprav je nesmrten bog, niti Atena ne bi mogla obvladati celotne fronte tolikšnega boja. Toda kolikor premorem z rokami, nogami in močjo, pravim, ne bom niti malo popustil; prodrl bom prav skozi vrste in ne mislim, da se bo veselil kateri Trojanec, ki pride blizu moje sulice.«

Tako jih je spodbujal; slavni Hektor pa je Trojancem glasno klical in veleval, naj stopijo proti Ahilu: »Neustrašni Trojanci, ne bojte se Pelejevega sina!

Z besedami bi se tudi jaz lahko bojeval z nesmrtniki, s sulico pa je težko, saj so mnogo močnejši. Tudi Ahil ne bo uresničil vseh svojih besed: nekaj bo izpolnil, drugo pa mu bo ostalo na pol poti.

Jaz mu bom stopil nasproti, četudi so njegove roke podobne ognju, četudi so njegove roke podobne ognju, njegova moč pa žarečemu železu.« Tako jih je spodbujal in Trojanci so dvignili sulice proti sovražniku; njihove moči so se združile in vzdignil se je bojni krik.

Tedaj je Fojbos Apolon stopil k Hektorju in mu dejal: »Hektor, nikar se v prvih vrstah ne bojuj z Ahilom, temveč ga pričakaj v množici, stran od bojnega hrušča, da te ne zadene s sulico ali od blizu udari z mečem.«

Tako je rekel in Hektor se je spet potopil v množico mož, prestrašen, ko je slišal glas boga. Ahil pa je skočil med Trojance, srce mu je preveval pogum, in strašno je kričal. Najprej je ubil Ifitiona, plemenitega Otrintejevega sina, voditelja mnogih ljudstev, ki ga je vodna nimfa rodila Otrinteju, rušilcu mest, pod zasneženim Tmolom, v rodovitni deželi Hide. Ko je planil naravnost proti njemu, ga je božanski Ahil zadel s sulico sredi glave in mu jo vso preklal na dvoje. Zgrmel je na tla, božanski Ahil pa se je zmagoslavno ponašal: »Ležiš, Otrintejev sin, najstrašnejši med vsemi možmi! Tu te je doletela smrt, tvoj rod pa je ob Gigajskem jezeru, kjer leži tvoje podedovano posestvo ob Hilosu, polnem rib, in vrtinčastem Hermosu.«

Tako se je ponašal, njemu pa je tema zagrnila oči. Ahajski konji z vozovi so ga raztrgali v prvih bojnih vrstah. Za njim je Ahil Demoleonta, plemenitega branilca v boju, Antenorjevega sina, zabodel v sence skozi čelado z bronastimi ličnicami.

Bronasta čelada ni zadržala osti; ta je skoznjo šinila, predrla kost in vsi možgani so se razlili v notranjosti. Tako ga je strla sredi njegovega zagona.

Nato je Hipodamanta, ki je skočil z voza in bežal pred njim, s sulico zabodel v hrbet. Ta je izdihnil življenje in zarjovel kakor bik, ki ga mladeniči vlečejo okoli oltarja helikonskega vladarja; pretresalec zemlje se veseli takih daritev. Tako je zarjovel in ponosna duša mu je zapustila kosti. Ahil pa je s sulico krenil za bogovom podobnim Polidorom, Priamovim sinom. Oče mu ni dovoljeval bojevati se, ker je bil najmlajši izmed njegovih sinov, njemu najljubši, in je v teku prekašal vse. Prav tedaj pa je v svoji nespameti razkazoval urnost nog in divjal med prvimi bojevniki, dokler ni izgubil ljubega življenja.

Hitronogi božanski Ahil ga je s sulico zadel sredi hrbta, ko je švignil mimo, tam, kjer so zlate zaponke držale pas in sta se stikala dela oklepa. Ost sulice je prodrla naravnost skozi telo ob popku; zaječal je in padel na kolena, temen oblak ga je zagrnil, zgrudil se je in z rokami stisnil drobovje k sebi.

Ko je Hektor zagledal brata Polidora, ki je držal drobovje v rokah in se sesedal na tla, mu je megla prekrila oči. Ni več prenesel, da bi se dolgo zadrževal daleč stran, temveč je stopil proti Ahilu in vihtel ostro sulico, podoben plamenu. Ahil pa, kakor hitro ga je zagledal, je poskočil in se zmagoslavno oglasil: »Blizu je mož, ki mi je najgloblje ranil srce, ki mi je ubil ljubljenega tovariša! Ne bova se več dolgo izogibala drug drugemu na stezah bojišča.«

Rekel je, mrko pogledal božanskega Hektorja in mu zaklical: »Pridi bliže, da čim prej dosežeš mejo pogube!« Hektor z lesketajočo se čelado mu je brez strahu odgovoril: »Pelejev sin, nikar ne upaj, da me boš z besedami prestrašil kakor otroka, saj tudi sam dobro znam zbadati in govoriti žaljivo.

Vem, da si silen junak in da sem jaz mnogo šibkejši od tebe. Toda to leži v naročju bogov, ali ti bom, čeprav slabši, vzel življenje z udarcem sulice, saj je tudi moja ost na koncu ostra.«

Rekel je, zavihtel sulico in jo zagnal; Atena pa jo je od slavnega Ahila odvrnila s sapo, prav rahlo je dahnila. Sulica se je vrnila k božanskemu Hektorju in mu padla tik pred noge. Ahil pa se je besno pognal nanj, željan, da ga ubije, in strašno zakričal; toda Apolon je Hektorja iztrgal od tam zlahka, kakor zmore bog, in ga zagrnil z gosto meglo.

Trikrat se je nato hitronogi božanski Ahil pognal z bronasto sulico in trikrat udaril v gosto meglo. Ko pa je četrtič planil naprej, podoben božanstvu, je strašno zavpil in izrekel krilate besede: »Spet si zdaj ubežal smrti, pes! Zares blizu ti je prišla poguba. Znova te je rešil Fojbos Apolon, ki ga gotovo prosiš, preden greš v trušč sulic.

Vendar te bom pokončal, ko te naslednjič srečam, če je tudi meni kateri bog pomočnik. Zdaj pa se bom lotil drugih, kogar bom dosegel.«

Tako je rekel in Driopa s sulico zabodel sredi vratu; zgrudil se mu je pred nogami, Ahil pa ga je pustil in Demuha, Filetorjevega sina, plemenitega in visokega, z udarcem sulice v koleno ustavil. Nato mu je z velikim mečem zadal udarec in mu vzel življenje. Zatem je napadel Laogona in Dardana, Biantova sinova, ter oba pahnil z voza na tla: enega je zadel s sulico, drugega od blizu udaril z mečem.

Tros, Alastorjev sin, pa mu je prišel pred kolena, upajoč, da se ga bo usmilil, ga zajel in pustil živega, ne pa ubil, iz sočutja do vrstnika. Nespametnež! Ni vedel, da ga ne bo mogel pregovoriti. Ahil namreč ni bil blag mož ne krotkega srca, temveč silno razjarjen. Tros se je z rokami oprijel njegovih kolen in hotel prositi, on pa ga je z mečem zabodel v jetra. Jetra so mu zdrsnila iz telesa in črna kri mu je zalila naročje; tema mu je zagrnila oči, ko ga je zapuščalo življenje. Ahil je stopil k Muliju in ga zabodel s sulico v uho; bronasta ost mu je takoj prodrla skozi drugo uho. Agenorjevega sina Eheklosa pa je z mečem z ročajem udaril sredi glave; ves meč se je ogrel od krvi, njegove oči pa sta zagrnili temna smrt in neizprosna usoda.

Nato je Deukaliona tam, kjer se stikajo kite komolca, prebodel skozi roko z bronasto ostjo; ta ga je čakal z omrtvelo roko in gledal smrti v oči. On pa ga je z mečem udaril po vratu in mu glavo skupaj s čelado zalučal daleč proč; mozeg je brizgnil iz vretenc, mož pa je obležal raztegnjen na tleh.

Nato se je pognal za plemenitim Pejrejevim sinom Rigmom, ki je prišel iz rodovitne Trakije; s sulico ga je zadel v sredo telesa in bron se mu je zasadil v trebuh, da je zgrmel z voza. Njegovega spremljevalca Arejtoja, ki je obrnil konje nazaj, pa je z ostro sulico sunil v hrbet in ga pahnil z voza; konji so se mu zmedeno splašili.

Kakor ogenj, ki ga zanetijo bogovi, besni po globokih grapah izsušene gore in gori gost gozd, veter pa ga žene na vse strani in vrtinči plamen, tako je divjal na vse strani s sulico, podoben božanstvu, in preganjal može, ki jih je pobijal; črna zemlja je tekla od krvi.

Kakor kadar kdo vpreže širokočele vole, da teptajo beli ječmen na lepo urejenem gumnu, in se zrnje hitro izlušči pod nogami glasno mukajočih volov, tako so pod velikodušnim Ahilom konji s trdimi kopiti teptali hkrati trupla in ščite; s krvjo je bila os vsa oškropljena od spodaj, prav tako ograja okoli voza, saj so jo zadevale kaplje izpod konjskih kopit in kolesnih obročev. Pelejev sin pa je hrepenel po slavi in si nepremagljive roke mazal s krvjo.