Prevod

Nekoč je živel menih, učitelj Dōmyō, sin gospoda Michitsune, dvornega vzgojitelja (ta je bil sin regenta iz Hōshin-ina). Čeprav je bil menih, je bil vdan ljubezenskim užitkom in je zahajal k Izumi Shikibu. Sutre je znal čudovito recitirati. Nekoč je prišel k Izumi Shikibu in legel z njo. Ko se je prebudil, je zbrano začel recitirati sutro. Prebral je vseh osem zvitkov in ob zori že hotel zadremati, ko je začutil, da je nekdo v bližini. »Kdo je tam?« je vprašal. »Starec sem, ki prebiva v bližini križišča Gojō in Nishinotōin,« se je glasil odgovor. »Kaj pa te je prineslo sem?« je vprašal Dōmyō. »Tega, da sem nocoj smel poslušati to sveto sutro, ne bom pozabil v nobenem od prihodnjih življenj.« Dōmyō je dejal: »Lotusovo sutro vendar redno recitiram. Zakaj tako govoriš prav o nocojšnji noči?« Starec iz Gojōja mu je odgovoril: »Kadar jo recitirate obredno čisti, prihajajo poslušat Brahmā, Indra in druga božanstva, zato se takšen starec, kot sem jaz, ne more niti približati, da bi jo slišal. Nocoj pa ste jo recitirali, ne da bi se prej obredno umili, zato je nista prišla poslušat niti Brahmā niti Indra. V njuni odsotnosti sem se lahko približal in jo poslušal. Tega ne bom nikoli pozabil.« Zato se je treba pred recitiranjem očistiti, četudi nameravamo prebrati le čisto kratek odlomek. Tudi častiti Eshin je svaril: »Pri klicanju Budovega imena in recitiranju suter ne kršite pravil dostojnega vedenja v nobeni od štirih telesnih drž.«