Prevod

Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zarja, si je pod noge privezal lepe sandale Telemah, ljubljeni sin božanskega Odiseja, vzel čvrsto sulico, ki se mu je lepo prilegala dlani, in se namenil v mesto; svojemu svinjarju pa je rekel: »Očka, jaz zdaj odhajam v mesto, da me bo mati videla. Mislim namreč, da ne bo nehala bridko jokati in se solzno žalostiti, dokler me sama ne ugleda. Tebi pa naročam tole:

tega nesrečnega tujca odpelji v mesto, da si bo tam izprosil hrano. Kdor bo hotel, mu bo dal kos kruha in čašo pijače. Jaz pa ne morem vseh ljudi vzdrževati, ko imam še sam srce polno gorja. Če se tujec zaradi tega še tako jezi, bo le njemu huje; kajti rad govorim resnico.«

Odgovoril mu je premeteni Odisej: »Prijatelj, tudi sam si ne želim ostati tu. Beraču je bolje v mestu kakor na podeželju prositi za hrano; kdor bo hotel, mi bo kaj dal.

Saj nisem več takih let, da bi ostajal pri stajah in v vsem ubogal gospodarja, ki bi mi ukazoval. Le pojdi; mene bo odvedel ta mož, kakor si mu naročil, brž ko se ogrejem ob ognju in se dan otopli.

Kajti oblačila, ki jih nosim, so obupno slaba; naj me ne premaga jutranja slana. Praviš pa, da je mesto daleč.« Tako je dejal, Telemah pa je šel skozi ogrado s hitrimi koraki in snoval pogubo snubcem.

Ko je prišel do lepo urejenega doma, je sulico prislonil ob visok steber, sam pa stopil noter in prekoračil kamniti prag.

Prva ga je zagledala dojilja Evrikleja, ki je po umetelno izdelanih stolih razgrinjala kožuhe; v solzah mu je pohitela naproti. Okrog njega so se zbrale tudi druge služabnice potrpežljivega Odiseja in mu v ljubečem pozdravu poljubljale glavo in ramena.

Iz svoje sobane pa je prišla preudarna Penelopa, podobna Artemidi ali zlati Afroditi, v solzah objela ljubega sina, mu poljubila glavo in obe lepi očesi ter mu med ihtenjem namenila krilate besede: »Prišel si, Telemah, moja sladka luč! Mislila sem že, da te ne bom več videla, odkar si z ladjo odšel v Pilos, skrivaj, proti moji volji, po novice o ljubem očetu.

Zdaj pa mi povej, kaj vse so videle tvoje oči.« Razumni Telemah ji je odgovoril: »Mati moja, ne zbujaj mi žalosti in ne vznemirjaj srca v mojih prsih, saj sem komaj ušel strašni smrti. Raje se umij, obleci čista oblačila in se s služabnicami povzpni v zgornje prostore; vsem bogovom obljubi popolne hekatombe, če bo Zevs kdaj izvršil povračilo.

Jaz pa pojdem na trg, da povabim tujca, ki me je spremljal, ko sem se od tam vračal sem. Naprej sem ga poslal z bogovom podobnimi tovariši in naročil Pejraju, naj ga odvede domov, ga prijazno sprejme in mu izkazuje čast, dokler ne pridem.«

Tako je rekel in njegove besede ji niso odletele iz spomina. Umila se je in oblekla čista oblačila ter vsem bogovom obljubila popolne hekatombe, če bo Zevs kdaj izvršil povračilo.

Telemah pa je šel skozi dvorano s sulico v roki; za njim sta tekla dva hitra psa. Atena ga je obdala z božansko milino in vsi ljudje so ga občudovali, ko se je bližal.

Okrog njega so se zbrali prevzetni snubci, govorili prijazno, v globini srca pa snovali hudobijo. On se je izognil njihovi gosti množici in šel tja, kjer so sedeli Mentor, Antif in Haliters, stari prijatelji njegovega očeta; prisedel je k njim, oni pa so ga spraševali o vsem.

Tedaj se jim je približal Pejraj, slaven po sulici, ki je tujca vodil skozi mesto na trg. Telemah se ni dolgo držal stran od gosta, temveč je stopil k njemu.

Pejraj ga je prvi nagovoril: »Telemah, brž pošlji ženske v mojo hišo, da ti po njih pošljem darove, ki ti jih je dal Menelaj.«

Razumni Telemah mu je odgovoril: »Pejraj, ne vemo še, kako se bo vse to izteklo. Če me bodo prevzetni snubci v dvorani skrivaj ubili in si razdelili vse očetovo imetje, želim, da te darove obdržiš in uživaš ti, ne pa kdo izmed njih. Če pa jim jaz pripravim smrt in pogubo, jih tedaj vesel prinesi v mojo hišo, meni v veselje.«

S temi besedami je nesrečnega gosta odvedel domov. Ko sta prišla do lepo urejene hiše, sta plašča odložila na stole in naslanjače ter se okopala v gladko izdelanih kadeh.

Ko so ju služabnice umile in namazale z oljem ter jima ogrnile mehke plašče in nadeli hitona, sta stopila iz kadi in sedla na stola.

Služabnica je prinesla vodo v lepem zlatem vrču in jima jo nad srebrno skledo vlila na roke, da sta se umila; poleg njiju je postavila gladko mizo. Častitljiva oskrbnica je prinesla in položila nanjo kruh ter obilico jedi, radodarno postregla z vsem, kar je bilo pri hiši.

Mati je sedla nasproti ob podboju dvorane, naslonjena v stolu, in sukala tanko prejo. Onadva sta segla po pripravljenih jedeh pred seboj; ko sta se do sita najedla in napila, je preudarna Penelopa začela govoriti: »Telemah, zdaj bom šla v zgornje prostore in legla v posteljo, ki mi je postala ležišče žalosti, vedno prepojeno z mojimi solzami, odkar je Odisej z Atrejevima sinovoma odšel v Ilion. Ti pa mi nisi hotel, preden pridejo v to hišo prevzetni snubci, jasno povedati, ali si kaj slišal o očetovi vrnitvi.«

Razumni Telemah ji je odgovoril: »Zdaj ti bom, mati, povedal vso resnico. Odšli smo v Pilos k Nestorju, pastirju ljudstev. Sprejel me je v svojem visokem domu in me prisrčno gostil, kakor oče svojega sina, ki se po dolgem času vrne iz tujih krajev. Tako je zame ljubeče skrbel s svojimi slavnimi sinovi.

Toda o potrpežljivem Odiseju, je rekel, ni od nobenega človeka na zemlji slišal, ne ali živi ne ali je umrl. Zato me je poslal k Atrejevemu sinu Menelaju, slavnemu po sulici, s konji in s trdno sestavljenim vozom.

Tam sem videl argoško Heleno, zaradi katere so toliko trpeli Argivci in Trojanci po volji bogov. Menelaj, mogočen v bojnem kriku, me je takoj vprašal, kaj iščem, da sem prišel v božanski Lakedajmon. Povedal sem mu vso resnico in tedaj mi je odgovoril s temi besedami: ‘Gorje! V posteljo moža neustrašnega srca bi radi legli, sami pa so strahopetci!

Kakor če košuta v brlogu močnega leva položi k počitku svoja komaj rojena, sesna mladiča, sama pa odide na pobočja in v travnate doline na pašo, lev pa se vrne v svoje ležišče in obema nameni strašno usodo, tako bo Odisej njim namenil strašno usodo.

Oče Zevs, Atena in Apolon, ko bi le prišel takšen, kakršen je nekoč na lepo pozidanem Lezbosu vstal in se v dvoboju spoprijel s Filomelejidom, ga silovito treščil ob tla in razveselil vse Ahajce! Ko bi takšen Odisej stopil med snubce, bi jih vse doletela nagla smrt in grenka svatba.

O tem, kar me sprašuješ in me prosiš, pa ti ne bom govoril mimo resnice niti te zavajal. Kar mi je povedal nezmotljivi morski starec, od tega ti ne bom zamolčal ali prikril niti besede.

Rekel je, da ga je videl na otoku, kjer trpi hude bolečine, v domu nimfe Kalipso, ki ga s silo zadržuje; ne more se vrniti v rodno deželo.

Kajti nima ladij z vesli niti tovarišev, ki bi ga prepeljali čez široki hrbet morja.’ Tako je govoril Atrejev sin Menelaj, slaven po sulici.

Ko sem tam opravil vse, sem se vrnil. Ugoden veter so mi dali nesmrtni bogovi in me hitro pripeljali v ljubo domovino.« Tako je dejal in ji v prsih razburkal srce.

Oglasil se je tudi bogovom podobni Teoklimen: »Častitljiva žena Odiseja, Laertovega sina, on tega še ne ve zagotovo, ti pa prisluhni mojim besedam. Resnično ti bom prerokoval in ničesar zamolčal. Naj mi bo priča najprej Zevs med bogovi, pa gostoljubna miza in ognjišče brezgrajnega Odiseja, h kateremu sem prišel: Odisej je že v rodni deželi! Tu se mudi ali hodi naokrog in poizveduje o teh hudodelstvih, vsem snubcem pa pripravlja pogubo. Takšno znamenje sem opazil, ko sem sedel na ladji z lepimi klopmi, in ga povedal Telemahu.«

Preudarna Penelopa mu je odgovorila: »Ko bi se le, tujec, izpolnile tvoje besede! Kmalu bi spoznal mojo naklonjenost in prejel toliko darov, da bi te vsak, ki bi te srečal, imel za srečnega.«

Tako so se med seboj pogovarjali, snubci pa so se pred Odisejevo dvorano zabavali z metanjem diskov in kopij na urejenem prostoru, kjer so se že prej vedli objestno.

Ko pa je prišel čas za obed in so se z vseh strani s polj zgrnile ovce, ki so jih prignali običajni pastirji, jih je nagovoril Medon, ki jim je bil izmed glasnikov najbolj pri srcu in je bil navzoč pri njihovih pojedinah: »Mladeniči, zdaj ko ste se vsi razvedrili s tekmovanji, pojdite v hišo, da pripravimo pojedino. Nič ni slabega, če človek obeduje ob pravem času.«

Tako je dejal; vstali so in šli, poslušni njegovim besedam. Ko so prišli v lepo urejeno hišo, so plašče odložili na stole in naslanjače ter zaklali velike ovce in tolste koze, zaklali pitane prašiče in kravo iz črede ter pripravljali pojedino. Medtem sta se s podeželja v mesto odpravljala Odisej in plemeniti svinjar.

Prvi je spregovoril svinjar, prvak med možmi: »Tujec, ker si se namenil danes oditi v mesto, kakor je naročil moj gospodar — jaz bi te sicer raje pustil tu, da bi varoval staje, toda njega spoštujem in se bojim, da me ne bi pozneje oštel, saj so gospodarjeve graje hude — pojdiva zdaj! Dan je že krepko napredoval, proti večeru pa ti bo kmalu hladneje.«

Odgovoril mu je premeteni Odisej: »Vem in razumem; saj to naročaš človeku, ki zna presoditi. Pojdiva torej, ti pa me vodi vso pot.

Daj mi še palico, če imaš kje kakšno odrezano, da se bom opiral nanjo; praviš namreč, da je pot zelo spolzka.« Tako je dejal in si čez ramena vrgel grdo beraško torbo, vso raztrgano; namesto jermena je imela vrv. Evmaj mu je dal palico, kakršno je želel.

Odšla sta, psi in pastirji pa so ostali zadaj in varovali staje. Evmaj je v mesto vodil svojega gospodarja, podobnega bednemu staremu beraču, ki se je opiral na palico in nosil na telesu žalostne cunje.

Ko sta po strmi, kamniti poti prišla blizu mesta in dospela do zidanega studenca z lepo tekočo vodo, od koder so zajemali meščani, ki so ga zgradili Itak, Nerit in Poliktor — okrog njega je rasel gaj topolov, napajanih z vodo, sklenjen v krog; hladna voda je tekla z visoke skale, nad njo pa je stal oltar nimf, na katerem so darovali vsi popotniki — ju je tam dohitel Melantej, Dolijev sin. Gnal je koze, najlepše v vseh čredah, za obed snubcev; z njim sta šla dva pastirja.

Ko ju je zagledal, ju je začel zmerjati in zasipati s strašnimi, sramotnimi žaljivkami, ki so razburile Odisejevo srce: »Zdaj pa res malopridnež vodi malopridneža! Tako bog vedno spravi enakega z enakim.

Kam pelješ tega požeruha, ti nesrečni svinjar, tega nadležnega berača, ki kvari pojedine? Ob mnogih podbojih si bo drgnil ramena, prosil za ostanke, ne za meče ali kotle. Ko bi ga meni dal za čuvaja staj, da bi čistil ograde in nosil vejevje kozličem, bi si ob pitju sirotke kmalu odebelil stegna.

Ker pa se je navadil slabih opravil, ne bo hotel poprijeti za delo, temveč se bo raje potikal med ljudmi in s prosjačenjem hranil svoj nenasitni trebuh.

Pa ti povem, in to se bo tudi zgodilo: če pride v hišo božanskega Odiseja, mu bodo iz rok mož okrog glave letele pručke in mu obtolkle rebra, ko ga bodo obmetavali po dvorani.«

Tako je dejal in ga, ko je šel mimo, v svoji nespameti brcnil v kolk. A ga ni premaknil s steze, temveč je Odisej ostal trdno na mestu in premišljeval, ali naj plane za njim in ga s palico ubije ali naj ga dvigne in z glavo trešči ob tla.

Vendar je potrpel in se obvladal. Svinjar pa ga je pogledal naravnost v obraz, ga ozmerjal in z dvignjenimi rokami glasno molil: »Nimfe studenca, Zevsove hčere, če vam je Odisej kdaj zažgal stegna, ovita v tolsto maščobo, od jagnjet in kozličev, izpolnite mi to željo: naj se ta mož vrne, naj ga pripelje božanstvo! Tedaj bi ti razblinil vso bahavost, s katero se zdaj objestno šopiriš, ko se nenehno potikaš po mestu, slabi pastirji pa ti uničujejo črede.«

Odgovoril mu je Melantij, kozji pastir: »Gorje, kaj govori ta pes, ki zna same hudobije! Nekega dne ga bom na črni ladji z lepimi klopmi odpeljal daleč od Itake, da mi bo prinesel lep zaslužek.

Ko bi le Apolon s srebrnim lokom danes zadel Telemaha v dvorani ali bi ga pokončali snubci, kakor je Odiseju daleč proč ugasnil dan vrnitve!«

S temi besedami ju je pustil, da sta počasi nadaljevala pot, sam pa odhitel in brž prišel do gospodarjeve hiše. Takoj je stopil noter in sedel med snubce, nasproti Evrimahu, ki mu je bil najbolj pri srcu.

Tisti, ki so stregli, so predenj položili kos mesa, častitljiva oskrbnica pa mu je prinesla kruh, da bi jedel. Medtem sta Odisej in plemeniti svinjar prišla v bližino in obstala; do njiju je segel zvok votle forminge, kajti Femij je med snubci začenjal pesem. Odisej je svinjarja prijel za roko in mu rekel: »Evmaj, res je lep ta Odisejev dom in zlahka ga prepoznaš tudi med mnogimi hišami.

Stavba se drži stavbe, dvorišče pa je obdano z zidom in nazobčanim vrhom; vrata so trdna, dvokrilna. Nihče ga ne bi zlahka zavzel.

Vidim, da v njem mnogi možje uživajo pojedino, saj se dviga vonj pečenke in v notranjosti odmeva forminga, ki so jo bogovi naredili za družico pojedin.«

Ti pa si mu, svinjar Evmaj, odgovoril: »Zlahka si prepoznal, saj tudi sicer nisi brez razuma. Zdaj pa premisliva, kako bova ravnala.

Ali pojdi prvi v lepo urejeno hišo in stopi med snubce, jaz pa ostanem tukaj; ali pa, če želiš, počakaj in grem najprej jaz. Le predolgo se ne zadržuj, da te ne bi kdo zunaj opazil ter te udaril ali obmetaval. Svetujem ti, da paziš na to.«

Odgovoril mu je mnogo preizkušani božanski Odisej: »Vem in razumem; saj to naročaš človeku, ki zna presoditi. Le pojdi naprej, jaz bom ostal tukaj.

Nisem nevajen udarcev in obmetavanja. Moje srce je vzdržljivo, kajti prestal sem mnogo gorja na valovih in v vojni; naj se jim pridruži še to. Toda lačnega trebuha nikakor ni mogoče utišati, tega prekletega trebuha, ki ljudem prinaša toliko nesreč. Zaradi njega opremljajo tudi ladje s trdnimi veslaškimi klopmi za plovbo po nerodovitnem morju, da sovražnikom prinašajo gorje.«

Medtem ko sta se tako pogovarjala, je pes, ki je ležal tam, dvignil glavo in ušesa: Argos, pes potrpežljivega Odiseja. Ta ga je nekoč sam vzredil, a se ga ni utegnil veseliti, saj je prej odšel v sveti Ilion. Nekoč so ga mladeniči vodili na lov za divjimi kozami, srnami in zajci; zdaj pa je, odkar je gospodar odšel, ležal zanemarjen na velikem kupu gnoja, ki so ga pred vrati nakopičili mezgi in govedo, dokler ga ne bi odpeljali Odisejevi hlapci pognojit njegovo veliko posestvo. Tam je ležal pes Argos, ves poln klopov.

Ko je zdaj opazil, da je Odisej blizu, je pomahal z repom in povesil obe ušesi, a ni več zmogel vstati in se približati svojemu gospodarju. Odisej se je obrnil vstran in si obrisal solzo, tako da Evmaj tega ni opazil, nato pa ga vprašal: »Evmaj, prav čudno je, da ta pes leži na gnoju.

Lepe postave je, ne vem pa, ali je bil ob taki zunanjosti tudi hiter tekač ali je bil le takšen kakor psi ob mizah, ki jih gospodarji redijo zaradi lepote.«

Ti pa si mu, svinjar Evmaj, odgovoril: »To je res pes moža, ki je umrl daleč proč. Ko bi bil po postavi in moči še takšen, kakršnega ga je Odisej pustil ob odhodu v Trojo, bi se brž začudil njegovi hitrosti in pogumu.

Nobena zver mu ni ušla v globinah gostega gozda, če jo je zasledoval; tudi po sledi je znal odlično hoditi. Zdaj pa ga tare beda, njegov gospodar je umrl daleč od domovine, brezbrižne služabnice pa ne skrbijo zanj.

Kadar gospodarji nimajo več oblasti nad hlapci, ti nočejo več opravljati dela, kakor je prav. Kajti Zevs, ki daleč vidi, človeku odvzame polovico vrline, ko ga doleti dan suženjstva.«

Tako je dejal in vstopil v lepo urejeno hišo ter šel naravnost v dvorano med imenitne snubce. Argosa pa je zagrabila usoda črne smrti, brž ko je po dvajsetih letih znova zagledal Odiseja.

Bogovom podobni Telemah je prvi opazil svinjarja, ko je prihajal skozi dvorano, in mu takoj pomignil, naj pride k njemu. Ta se je ozrl in vzel pručko, na kateri je navadno sedel razdeljevalec mesa, ko je snubcem, ki so gostovali po dvorani, delil obilne kose. Prinesel jo je k Telemahovi mizi, jo postavil nasproti in sedel nanjo; glasnik pa mu je odmeril kos mesa in vzel kruh iz košare.

Kmalu za njim je v hišo stopil Odisej, podoben bednemu staremu beraču, oprt na palico in oblečen v žalostne cunje.

Sedel je na jesenov prag na notranji strani vrat in se naslonil na cipresov podboj, ki ga je nekoč tesar vešče obtesal in poravnal po vrvici.

Telemah je poklical svinjarja k sebi in mu rekel, potem ko je iz prelepe košare vzel cel hlebec in toliko mesa, kolikor ga je lahko objel z rokami: »Odnesi to tujcu in mu reci, naj gre k prav vsem snubcem in jih prosi. Človeku v stiski sramežljivost ni v prid.«

Ko je svinjar slišal te besede, je šel, stopil blizu Odiseja in mu namenil krilate besede: »Telemah ti daje tole, tujec, in ti naroča, naj greš k prav vsem snubcem in jih prosiš. Pravi, da sramežljivost beraču ni v prid.«

Odgovoril mu je premeteni Odisej: »Gospod Zevs, daj, da bo Telemah srečen med ljudmi in da se mu izpolni vse, kar si v srcu želi!«

Tako je dejal, z obema rokama sprejel dar in ga položil pred svoje noge na grdo beraško torbo. Jedel je, medtem ko je pevec pel v dvorani; ko se je najedel, je božanski pevec nehal.

Snubci so po dvorani zagnali hrup. Atena pa je pristopila k Odiseju, Laertovemu sinu, in ga spodbudila, naj pri snubcih zbira kruh, da bo spoznal, kateri so pravični in kateri brez postave. Vendar niti tako ni nameravala nobenega rešiti pogube.

Šel je prosit vsakega posebej, po vrsti od leve proti desni, in vsem iztegoval roko, kakor da bi bil že dolgo berač. Iz usmiljenja so mu dajali, se mu čudili in drug drugega spraševali, kdo je in od kod je prišel.

Tedaj je spregovoril Melantij, kozji pastir: »Poslušajte me, snubci preslavne kraljice, o tem tujcu! Saj sem ga že prej videl.

Svinjar ga je pripeljal sem, njega samega pa ne poznam in ne vem, od kod pravi, da je doma.« Tako je dejal, Antinoj pa je z besedami napadel svinjarja: »Ti razvpiti svinjar, zakaj si tega pripeljal v mesto? Mar nimamo že dovolj drugih potepuhov, nadležnih beračev, ki nam kvarijo pojedine?

Ti mar ni dovolj, da tukaj zbrani požirajo imetje tvojega gospodarja, pa si povabil še tega?« Ti pa si mu, svinjar Evmaj, odgovoril: »Antinoj, čeprav si plemenitega rodu, ne govoriš lepo. Kdo pa sam hodi v tuje kraje vabit tujca, razen če je eden tistih, ki opravljajo delo za skupnost: vedeževalec, zdravnik bolezni, tesar ali božansko navdihnjen pevec, ki s pesmijo razveseljuje?

Take ljudje vabijo po vsej brezmejni zemlji. Berača pa nihče ne bi vabil, da bi mu izjedal imetje. Toda ti si od vseh snubcev vedno najokrutnejši do Odisejevih služabnikov, še posebno do mene. A meni za to ni mar, dokler v hiši živita razumna Penelopa in bogovom podobni Telemah.«

Razumni Telemah mu je odgovoril: »Molči in mu ne odgovarjaj z mnogimi besedami. Antinoj je navajen vedno zlobno izzivati z ostrimi besedami in k temu spodbuja tudi druge.«

Nato je Antinoju namenil krilate besede: »Antinoj, res lepo skrbiš zame kakor oče za sina, ko velevaš, naj tujca preženemo iz dvorane z nasilnim ukazom. Naj bog tega ne dopusti!

Vzemi kaj in mu daj; ne branim ti, sam te k temu pozivam. Ne oziraj se pri tem ne na mojo mater ne na koga drugega izmed služabnikov, ki so v hiši božanskega Odiseja.

Toda v svojih prsih nimaš takšne misli, saj si veliko bolj želiš sam jesti kakor dajati drugim.« Antinoj mu je odgovoril: »Telemah, visokoleteči govornik, nebrzdanega duha, kaj govoriš!

Če bi mu vsi snubci dali toliko kakor jaz, bi ga hiša cele tri mesece držala daleč od sebe.« Tako je rekel in vzel izpod mize ter pokazal pručko, na katero je med pojedino opiral svoje gladke noge. Vsi drugi pa so mu dajali in mu napolnili torbo s kruhom in mesom. Odisej se je že nameraval vrniti na prag in okusiti darove Ahajcev, vendar je obstal ob Antinoju in ga nagovoril: »Daj mi kaj, prijatelj! Ne zdiš se mi najslabši med Ahajci, temveč najboljši, saj si videti kakor kralj.

Zato bi mi moral dati hrane še več kakor drugi, jaz pa te bom slavil po vsej brezmejni zemlji. Tudi sam sem nekoč živel med ljudmi v svoji hiši, srečen in bogat, in pogosto sem dajal potepuhu, naj je bil kdor koli in naj je prišel prosit za kar koli. Imel sem nešteto služabnikov in mnogo drugega, zaradi česar ljudje dobro živijo in veljajo za premožne.

Toda Zevs, Kronosov sin, mi je vse uničil — tako se mu je pač zahotelo — in me z roparji, ki so blodili po svetu, napotil na dolgo pot v Egipt, da bi poginil.

Svoje ladje z ukrivljenima premcem in krmo sem zasidral v egiptovski reki. Zvestim tovarišem sem tedaj naročil, naj ostanejo tam ob ladjah in jih varujejo, oglednike pa sem poslal na razgledne višine.

Toda vdali so se objestnosti in sledili svoji sili; brž so začeli pustošiti prelepa polja Egipčanov, odganjali so njihove žene in majhne otroke, može pa ubijali. Krik je kmalu dosegel mesto.

Ko so zaslišali vpitje, so ob prvi zarji prišli; vsa ravnina se je napolnila s pešci in konji ter z bliskanjem brona. Zevs, ki se veseli groma, je moje tovariše navdal s pogubnim strahom in nihče si ni upal obstati v boju, kajti od vseh strani jih je obdajalo zlo.

Mnoge izmed nas so pobili z ostrim bronom, druge pa odvedli žive, da bi jim prisilno delali. Mene so dali tujcu, ki je prišel tja, da me odpelje na Ciper, Dmetorju, Jazosovemu sinu, ki je mogočno vladal Cipru. Od tam sem zdaj prišel sem, potem ko sem prestal toliko gorja.«

Antinoj mu je odgovoril: »Katero božanstvo je pripeljalo to nadlogo, to motnjo pojedine? Postavi se tja na sredo, proč od moje mize, da ne boš kmalu doživel še bolj grenkega Egipta in Cipra! Kako drzen in brezsramen berač si!

Po vrsti pristopaš k vsem, oni pa ti dajejo brez premisleka, saj jim ni nič težko in se jim nič ne smili, ko razdajajo tuje imetje, ki ga ima vsak pred seboj v obilju.«

Premeteni Odisej je stopil nazaj in rekel: »Gorje, tvoja pamet torej ne ustreza tvoji lepoti! Iz svoje hiše prosilcu še soli ne bi dal, ko zdaj sediš ob tujem imetju, pa mi nisi hotel odtrgati niti koščka kruha, čeprav ga je pred teboj toliko.«

Tako je dejal in Antinoj se je v srcu še bolj razsrdil. Mračno ga je pogledal in mu namenil krilate besede: »Zdaj pa mislim, da iz te dvorane ne boš več odšel cel, ko me celo zasipaš z žaljivkami!«

Tako je dejal, pograbil pručko in ga zadel v desno ramo, tik ob hrbtu. Odisej pa je obstal kakor skala, trdno, in Antinojev lučaj ga ni omajal; le molče je zmajal z glavo in v globini snoval pogubo.

Vrnil se je na prag, sedel in odložil polno torbo, nato pa spregovoril snubcem: »Poslušajte me, snubci preslavne kraljice, da vam povem, kar mi veleva srce v prsih.«

»V srcu ni ne bolečine ne žalosti, kadar mož, ki se bojuje za svoje imetje, dobi udarec, bodisi za govedo bodisi za ovce z belo volno. Mene pa je Antinoj udaril zaradi nesrečnega trebuha, tega prekletega trebuha, ki ljudem prinaša toliko gorja.

Če pa imajo tudi berači svoje bogove in Erinije, naj Antinoja še pred poroko doleti smrt!« Antinoj, Evpejtov sin, pa mu je odvrnil: »Sedi mirno in jej, tujec, ali pa pojdi drugam, da te mladeniči zaradi takih besed ne povlečejo skozi dvorano za nogo ali roko in ti vse kože ne oderejo!«

Tako je dejal, vsi pa so bili silno ogorčeni. Eden izmed ošabnih mladeničev je rekel: »Antinoj, ni bilo prav, da si udaril nesrečnega potepuha! Prekleti, kaj pa, če je kak nebeški bog?

Saj tudi bogovi v podobi tujcev iz daljnih dežel, privzemajoč najrazličnejša obličja, obiskujejo mesta in opazujejo, ali ljudje ravnajo nasilno ali spoštujejo pravico.«

Tako so govorili snubci, on pa se za njihove besede ni zmenil. Telemahu je v srcu rasla velika žalost zaradi udarca, a iz oči mu na tla ni kanila niti solza; molče je le zmajal z glavo in v sebi snoval maščevanje.

Ko je preudarna Penelopa slišala, da so tujca udarili v dvorani, je med služabnicami rekla: »Ko bi tudi tebe tako zadel Apolon, sloveči lokostrelec!«

Gospodinja Evrinoma pa ji je odgovorila: »Ko bi se le naše prekletve izpolnile! Nobeden izmed njih ne bi dočakal Zore na lepem prestolu.«

Preudarna Penelopa ji je nato rekla: »Ljuba moja, vsi so mi odvratni, ker kujejo hudobije; Antinoj pa je bolj kot vsi drugi podoben črni smrti.

Neki nesrečni tujec blodi po dvorani in prosi može darov, saj ga stiska sili v to. Vsi drugi so mu kaj dali in mu napolnili malho, ta pa ga je s pručko udaril v desno ramo.«

Tako je govorila med svojimi služabnicami, sedeč v sobani, medtem ko je plemeniti Odisej večerjal. Poklicala je k sebi plemenitega svinjskega pastirja in mu rekla: »Pojdi, plemeniti Evmaj, in naroči tujcu, naj pride sem, da ga prijazno sprejmem in povprašam, ali je kaj slišal o vztrajnem Odiseju ali ga je videl na lastne oči; videti je, da je prepotoval veliko sveta.«

Ti pa si ji odgovoril, svinjski pastir Evmaj: »Ko bi le Ahajci utihnili, kraljica! Kar ta mož pripoveduje, bi ti očaralo srce.

Tri noči sem ga gostil in tri dni zadržal v svoji koči; k meni je namreč prišel najprej, ko je pobegnil z ladje. Pa še ni do konca povedal vseh nesreč, ki jih je prestal.

Kakor človek strmi v pevca, ki so ga bogovi naučili peti pesmi, ljudem v veselje, in bi ga poslušal brez konca, kadar poje, tako je tudi mene očaral, ko je sedel ob meni v koči.

Pravi, da ga z Odisejem veže gostinsko prijateljstvo še od očetov in da živi na Kreti, kjer prebiva Minosov rod. Od tam je zdaj prišel sem, po mnogih bridkostih, ki so ga premetavale po svetu. Zatrjuje, da je slišal za Odiseja, da je blizu, v bogati deželi Tesprotov, živ, in da prinaša v ta dom mnogo dragocenosti.«

Preudarna Penelopa mu je nato rekla: »Pojdi, pokliči ga sem, da mi sam pove v obraz. Ti pa naj se zabavajo, sedeč pred vrati

ali tu v dvorani, saj so brez skrbi. Njihovo imetje namreč leži nedotaknjeno doma, žito in sladko vino; to uživajo njihovi domači, sami pa dan za dnem prihajajo k nam, koljejo govedo, ovce in rejene koze, se gostijo in pijejo žareče vino, brez vsake mere; in tako gre v nič velikansko imetje. Saj ni moža, kakršen je bil Odisej, da bi od hiše odvrnil pogubo.

Če pa bi Odisej prišel in se vrnil v rodno deželo, bi skupaj s sinom tem možem brž poplačal njihovo nasilje.« Tako je rekla, Telemah pa je glasno kihnil, da je po vsej dvorani silovito odmevalo. Penelopa se je zasmejala in takoj nagovorila Evmaja s krilatimi besedami: »Pojdi in mi pripelji tujca sem!

Ali ne vidiš, da je sin s kihanjem potrdil vse moje besede? Zato bo smrt gotovo doletela snubce, prav vse; nihče ne bo ubežal smrti in pogubi.

Še nekaj ti povem, ti pa si vtisni v srce: če spoznam, da mi govori čisto resnico, mu bom dala plašč in hiton, lepi oblačili.«

Tako je rekla in svinjski pastir je odšel, ko je slišal njeno naročilo. Stopil je k tujcu in ga nagovoril s krilatimi besedami: »Oče tujec, preudarna Penelopa te kliče, Telemahova mati. Srce jo nagiba, da bi te povprašala o svojem možu, čeprav je že toliko gorja prestala.

Če spozna, da ji govoriš čisto resnico, ti bo dala plašč in hiton, ki ju najbolj potrebuješ. Hrano pa si boš lahko izprosil po deželi in si nasitil trebuh; dal ti bo, kdor bo hotel.«

Mnogo trpeči plemeniti Odisej mu je nato odvrnil: »Evmaj, takoj bi lahko povedal čisto resnico Ikarijevi hčeri, preudarni Penelopi. Dobro namreč vem o njem, saj sva skupaj prestajala gorje.

Toda bojim se množice podivjanih snubcev, katerih predrznost in nasilje segata do železnega neba. Pravkar me je ta mož, ko sem šel skozi dvorano in nisem storil nič hudega, udaril in mi prizadel bolečino, pa me ni zaščitil ne Telemah ne kdo drug.

Zato zdaj naroči Penelopi, naj v svoji sobani počaka do sončnega zahoda, čeprav se ji mudi. Tedaj naj me vpraša o moževi vrnitvi, ko bom sedel bliže ognju; kajti oblačila, ki jih nosim, so borne cunje. To tudi sam veš, saj sem najprej tebe prosil pomoči.«

Tako je dejal in svinjski pastir je odšel, ko je slišal njegove besede. Ko je prestopil prag, ga je Penelopa nagovorila: »Ne vodiš ga s seboj, Evmaj! Kaj si je ta potepuh zamislil?

Se je morda ustrašil kakega nasilneža ali ga je kar tako sram priti v sobano? Sramežljiv berač pa slabo opravi.« Ti pa si ji odgovoril, svinjski pastir Evmaj: »Razumno govori, kakor bi pomislil tudi kdo drug, saj se želi izogniti nasilju teh ošabnih mož.

Prosi te, da počakaš do sončnega zahoda. Tudi zate bo tako mnogo bolje, kraljica, da boš sama govorila s tujcem in ga poslušala.«

Preudarna Penelopa mu je nato rekla: »Ta tujec ni nespameten; prav presoja, kako je. Saj najbrž ni nikjer med smrtniki mož, ki bi tako predrzno snovali hudobije.«

Tako je govorila, plemeniti svinjski pastir pa je odšel med snubce, potem ko ji je vse povedal. Takoj je Telemaha nagovoril s krilatimi besedami in nagnil glavo k njemu, da drugi ne bi slišali: »Dragi moj, zdaj grem čuvat svinje in vse tamkajšnje imetje, tvoje in moje preživetje; za vse tukaj pa poskrbi ti.

Predvsem varuj samega sebe in pazi, da te ne doleti kaj hudega. Mnogi Ahajci kujejo zlo; naj jih Zevs pogubi, preden nam nakopljejo nesrečo!«

Preudarni Telemah mu je odgovoril: »Tako bo, očka. Ti pa pojdi, ko se naješ. Zjutraj pridi in pripelji lepe živali za zakol; za vse tukaj pa bomo poskrbeli jaz in nesmrtni bogovi.«

Tako je dejal, Evmaj pa je znova sedel na gladko obdelan stol. Ko se je do sitega najedel in napil, je odšel k svinjam ter zapustil dvorišče in dvorano, polno gostov. Ti so se zabavali s plesom in petjem, saj se je dan že prevesil v večer.