Prevod

Prišel je berač, ki ga je poznalo vse ljudstvo in je beračil po mestu Itake; odlikoval ga je požrešen trebuh, ki je terjal, da neprestano je in pije. Ni imel ne moči ne sile, na pogled pa je bil silno velik.

Ime mu je bilo Arnaj; tako ga je častita mati imenovala ob rojstvu. Vsi mladeniči pa so ga klicali Ir, ker je hodil prenašat sporočila, kadar mu je kdo naročil. Ko je prišel, je hotel Odiseja pregnati iz njegove lastne hiše in ga je zmerjal s krilatimi besedami: »Umakni se s preddverja, starec, da te ne povlečem za nogo!

Mar ne slišiš, kako mi vsi pomežikujejo in mi velevajo, naj te odvlečem? A me je vendar sram. Vstani torej, da se najin prepir ne sprevrže v pretep!«

Preudarni Odisej ga je mrko pogledal in mu dejal: »Nesrečnik, nič hudega ti ne delam in nič hudega ne govorim o tebi, pa tudi nikomur ne branim, da bi ti dal, četudi bi zajel z obema rokama.

Ta prag bo dovolj širok za oba in ni ti treba zavidati drugim. Videti si mi potepuh kakor jaz; blaginjo pa dajejo bogovi.

Nikar me preveč ne izzivaj k pretepu, da me ne razjeziš in ti kljub svoji starosti ne oblijeva prsi in ustnic s krvjo. Jutri bi imel potem še več miru, saj ne verjamem, da bi se še kdaj vrnil v palačo Odiseja, Laertovega sina.«

Potepuh Ir mu je jezno odgovoril: »Glej ga, glej, kako gladko teče jezik temu požeruhu, kakor stari babi ob peči! Že bi mu pripravil nesrečo, ga obdelal z obema pestema in mu vse zobe izbil iz čeljusti na tla, kakor svinji, ki žre po njivah.

Zdaj si spodveži obleko, da bodo vsi tukaj videli, kako se bijeva! Kako pa bi se ti mogel kosati z mlajšim možem?« Tako sta se pred visokimi vrati, na gladkem pragu, na vso moč razjarjeno prepirala.

Slišal ju je silni Antinoj in se sladko zasmejal ter dejal snubcem: »Prijatelji, še nikoli doslej se nam ni zgodilo kaj takega, kakršno zabavo je zdaj bog pripeljal v to hišo!

Tujec in Ir se prerekata, ker se hočeta spopasti s pestmi. Dajmo, hitro ju poženimo drugega nad drugega!« Tako je rekel in vsi so se smeje dvignili ter se zbrali okrog beračev v raztrganih oblačilih.

Tedaj jim je Antinoj, Evpejtov sin, dejal: »Poslušajte me, ponosni snubci, da vam nekaj povem! Tu na ognju ležijo kozji želodci, ki smo jih za večerjo napolnili z mastjo in krvjo. Kdor bo zmagal in se izkazal za močnejšega, naj vstane in si sam izbere, katerega želi. Odtlej bo vedno gostoval pri naši mizi, nobenemu drugemu beraču pa ne bomo dovolili, da pride sem prosit.«

Tako je rekel Antinoj in njegov predlog jim je ugajal. Preudarni Odisej pa jim je zvijačno dejal: »Prijatelji, starec, ki ga je izčrpala nesreča, se ne more kosati z mlajšim možem. Toda zlobni trebuh me žene, da se pustim premagati udarcem.

Dajte, vsi mi zdaj prisezite s trdno prisego, da me nihče, ki bi hotel pomagati Iru, ne bo predrzno udaril s težko roko in me tako s silo uklonil njemu.«

Tako je rekel in vsi so prisegli, kakor je zahteval. Ko so izrekli in dokončali prisego, jim je spregovoril še silni Telemah: »Tujec, če te srce in ponosni duh spodbujata, da se mu postaviš po robu, se nikar ne boj drugih Ahajcev, saj se bo moral vsak, ki te udari, spopasti z mnogimi. Jaz sem tvoj gostitelj, z menoj pa soglašata tudi poglavarja, Antinoj in Evrimah, oba razumna moža.«

Tako je rekel in vsi so mu pritrdili. Odisej pa si je cunje zavezal okrog ledij in razkril svoja lepa, mogočna stegna; pokazala so se tudi njegova široka ramena, prsi in močne roke. Atena je stala ob pastirju ljudstva in mu okrepila ude.

Vsi snubci so se silno začudili in kdo je pogledal soseda ter dejal: »Kmalu bo Ir postal ne-Ir in si nakopal nesrečo! Poglej, kakšna stegna razkriva starec izpod cunj!«

Tako so govorili, Iru pa je srce preplavil strah. Toda služabniki so ga kljub temu na silo opasali in pripeljali, prestrašenega, da mu je meso drhtelo po vseh udih. Antinoj ga je oštel in ga naravnost nagovoril: »Da bi te ne bilo in se sploh nikoli ne rodil, ti volovski bahač, če se treseš in tako strašno bojiš tega starca, ki ga je izčrpala nesreča!

Nekaj ti povem in to se bo tudi zgodilo: če te ta premaga in se izkaže za močnejšega, te vržem na črno ladjo in pošljem na celino h kralju Ehetu, pogubniku vseh ljudi, ki ti bo z neusmiljenim bronom odrezal nos in ušesa, ti iztrgal spolovilo in ga surovega vrgel psom, da ga raztrgajo.«

Tako je rekel in Iru so udje še huje zadrhteli. Pripeljali so ga na sredo in oba sta dvignila pesti. Tedaj je plemeniti, mnogo preizkušani Odisej premišljeval, ali naj ga udari tako, da bi se zgrudil in na kraju izdihnil, ali naj ga udari narahlo in ga položi na tla.

Ko je preudarjal, se mu je zdelo bolje, da udari narahlo, da ga Ahajci ne bi prepoznali. Ko sta dvignila pesti, je Ir udaril njega v desno ramo, Odisej pa Ira v vrat pod ušesom in mu zdrobil kosti v notranjosti. Takoj mu je iz ust privrela škrlatna kri in z blejanjem se je zgrudil v prah, škrtal z zobmi ter z nogami brcal ob tla. Ponosni snubci so dvignili roke in umirali od smeha. Odisej pa ga je prijel za nogo in vlekel skozi preddverje, dokler ni prišel na dvorišče, do vrat pod stebriščem. Tam ga je posedel in naslonil ob dvoriščno ograjo, mu v roko položil palico ter ga nagovoril s krilatimi besedami: »Zdaj sedi tukaj in odganjaj svinje in pse! Nikar se, tak revež, ne postavljaj za gospodarja tujcev in beračev, da si ne nakoplješ še hujše nesreče!«

Tako je rekel in si čez rame vrgel bedno malho, vso raztrgano, ki je visela na zviti vrvi. Nato se je vrnil in sedel na prag; oni pa so odšli noter, se sladko smejali in ga pozdravljali z besedami: »Naj ti Zevs, tujec, in drugi nesmrtni bogovi dajo vse, kar si najbolj želiš in po čemer ti hrepeni srce, ker si temu nenasitnežu preprečil, da bi še beračil med ljudstvom! Kmalu ga bomo odpeljali na celino h kralju Ehetu, pogubniku vseh ljudi.«

Tako so govorili in plemeniti Odisej se je razveselil dobrega znamenja v njihovih besedah. Antinoj mu je položil velik želodec, poln masti in krvi; Amfinom pa je iz košare vzel dva hlebca, ju položil predenj in mu nazdravil z zlato čašo ter dejal: »Pozdravljen, oče tujec! Naj te vsaj v prihodnje spremlja sreča, saj te zdaj pestijo premnoge nadloge.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Amfinom, zares se mi zdiš razumen mož. Tudi tvoj oče je tak; slišal sem namreč lepo slavo, da je Nis z Dulihija plemenit in bogat. Pravijo, da si njegov sin, in res si videti dober človek.

Zato ti nekaj povem; premisli in me poslušaj: med vsem, kar na zemlji diha in se giblje, zemlja ne redi nič bolj krhkega od človeka.

Dokler mu bogovi dajejo moč in se mu gibljejo kolena, si misli, da ga nikoli ne bo doletelo zlo. Ko pa blaženi bogovi pošljejo nesrečo, jo, četudi nerad, prenaša s potrpežljivim srcem. Kajti misel ljudi, ki živijo na zemlji, je takšna, kakršen dan jim prinese oče ljudi in bogov.

Tudi meni je bilo nekoč dano živeti srečno med ljudmi in zagrešil sem mnogo objestnosti, ker sem se vdajal svoji sili in moči ter se zanašal na očeta in brate.

Zato naj človek nikoli ne ravna brez postave, temveč naj mirno sprejema darove bogov, kakršne mu pač dajo. A glej, kakšne objestnosti snujejo snubci: razjedajo imetje in sramotijo ženo moža, ki, pravim, ne bo več dolgo daleč od svojih dragih in domovine; že prav blizu je. Naj te kak bog pravočasno odvede domov, da se ne srečaš z njim, ko se vrne v ljubo domačo deželo! Ne verjamem namreč, da se bodo snubci in on razšli brez krvi, ko stopi pod streho.«

Tako je rekel, opravil pitno daritev in popil medeno sladko vino, nato pa položil čašo nazaj v roke voditelju ljudi. Ta je šel skozi dvorano s težkim srcem in sklonjeno glavo, saj je v duši slutil nesrečo.

A tudi tako ni ušel smrti: Atena je tudi njega zavezala usodi, da ga Telemahova roka in sulica nasilno pokončata. Vrnil se je in znova sedel na sedež, s katerega je vstal.

Tedaj je svetlooka boginja Atena položila v srce Ikarijevi hčeri, preudarni Penelopi, misel, naj se pokaže snubcem, da bi jim še bolj razvnela srca in bi si pri svojem možu in sinu pridobila še več spoštovanja kakor prej.

Brez pravega veselja se je zasmejala in dejala: »Evrinoma, v srcu se mi je vzbudila želja, ki je prej nisem poznala: rada bi se pokazala snubcem, čeprav jih sovražim. Sinu bi tudi povedala nekaj, kar mu utegne koristiti: naj se ne druži venomer z objestnimi snubci, ki lepo govorijo, za hrbtom pa snujejo zlo.«

Hišna oskrbnica Evrinoma ji je odgovorila: »Da, otrok moj, vse to si prav povedala. Le pojdi in povej sinu, ničesar mu ne prikrivaj, a prej se umij in si namaži lica. Nikar ne hodi mednje z obrazom, prepojenim s solzami, saj ni dobro venomer brez konca žalovati.

Tvoj sin je zdaj že toliko star, kakor si si najbolj želela, ko si nesmrtne prosila, da bi ga videla z brado.« Preudarna Penelopa ji je odgovorila: »Evrinoma, čeprav ti je mar zame, me nikar ne nagovarjaj, naj se umijem in namažem z dišavnim oljem. Bogovi, ki prebivajo na Olimpu, so mi vzeli lepoto, odkar je on odplul na votlih ladjah.

Raje naroči Avtonoi in Hipodameji, naj prideta in mi stojita ob strani v dvorani. Sama ne bom šla med može, sram me je.«

Tako je rekla in starka je odšla skozi dvorano, da bi ženskama sporočila naročilo in ju pozvala, naj prideta. Tedaj si je svetlooka boginja Atena zamislila še nekaj: Ikarijevo hčer je ovila v sladek spanec. Naslonila se je in zaspala, vsi udje so se ji sprostili tam na počivalniku. Medtem ji je božanska boginja dajala nesmrtne darove, da bi se ji Ahajci čudili.

Najprej ji je lepi obraz očistila z nesmrtnim lepotilom, s kakršnim se lepo ovenčana Kitereja maže, kadar gre v ljubki ples Harit. Nato jo je na pogled naredila višjo in polnejšo ter ji dala polt, bolj belo od rezane slonovine.

Ko je božanska boginja to opravila, je odšla. Iz dvorane sta prišli beloroki služabnici in jo ogovorili; sladki spanec jo je zapustil, z rokami si je otrla lica in dejala: »Kako blag spanec je objel mene, tako nesrečno!

Ko bi mi čista Artemida prav zdaj naklonila enako blago smrt, da ne bi več v duši tožila in tratila življenja v hrepenenju po ljubljenem možu, po vseh njegovih odlikah, saj je prekašal vse Ahajce!«

S temi besedami se je spustila iz bleščečih zgornjih sob, ne sama: spremljali sta jo obe služabnici. Ko je plemenita žena prišla do snubcev, je obstala ob podboju trdno grajene dvorane in si pred lici držala sijajno tančico; na vsaki strani ji je stala zvesta služabnica.

Snubcem so se pri priči zašibila kolena in ljubezensko poželenje jim je očaralo srce; vsi so si želeli leči ob njej na ležišče. Ona pa je nagovorila svojega ljubljenega sina Telemaha: »Telemah, tvoje misli in tvoja presoja niso več trdne. Ko si bil še otrok, si v srcu preudarjal razumneje. Zdaj pa, ko si zrasel in dosegel mladeniško zrelost in bi kak tujec ob pogledu na tvojo postavo in lepoto rekel, da si sin srečnega moža, tvoje misli in tvoja presoja niso več, kakršne bi morale biti.

Kakšno dejanje se je zgodilo v naši dvorani! Dopustil si, da so tujca tako ponižali. Kaj, če bi gost, ki sedi v naši hiši, zaradi takšnega nasilnega ravsanja utrpel kaj hudega?

To bi ti prineslo sramoto in grajo med ljudmi.« Razumni Telemah ji je odgovoril: »Mati moja, ne zamerim ti, da si jezna. V srcu namreč razumem in vem, kaj je dobro in kaj slabo; prej pa sem bil še otrok.

Toda ne morem vsega vselej razumno presoditi, saj me ti zlonamerneži, ki sedijo ob meni, begajo vsak s svoje strani, jaz pa nimam pomočnikov.

Vendar se spopad tujca in Ira ni zgodil po volji snubcev in tujec je bil močnejši. Ko bi, oče Zevs, Atena in Apolon, tudi snubci zdaj v naši hiši ležali premagani, eni na dvorišču, drugi v dvorani, povešali glave in bi se vsakemu sprostili udje, kakor zdaj tisti Ir sedi ob dvoriščnih vratih in mu glava omahuje, kot bi bil pijan! Ne more se postaviti na noge in tudi oditi ne more domov, kamor bi se moral vrniti, ker so mu odpovedali udje.«

Tako sta govorila drug z drugim. Evrimah pa je nagovoril Penelopo: »Ikarijeva hči, preudarna Penelopa, ko bi te videli vsi Ahajci po jonskem Argosu, bi se jutri zjutraj v vaši hiši gostilo še več snubcev, saj vse žene prekašaš po lepoti, postavi in plemenitem razumu.«

Preudarna Penelopa mu je nato odgovorila: »Evrimah, nesmrtni so mi vzeli vso odliko, lepoto in postavo, ko so se Argivci odpravili proti Iliju in je z njimi odšel moj mož Odisej.

Ko bi se vrnil in skrbel za moje življenje, bi bil moj sloves večji in lepši. Zdaj pa žalujem, toliko gorja mi je poslal bog.

Ko je odhajal in zapuščal domačo deželo, me je prijel za zapestje desne roke in dejal: ‘Žena, ne verjamem, da se bodo vsi Ahajci z lepimi golenicami iz Troje vrnili srečno in nepoškodovani. Pravijo namreč, da so tudi Trojanci bojeviti možje, spretni v metanju kopij in streljanju s puščicami ter v vožnji z urnimi konji, ki najhitreje odločijo veliki boj v vojni, ki enako prizadene vse.

Zato ne vem, ali me bo bog poslal nazaj ali pa bom padel tam v Troji. Ti pa skrbi za vse tukaj. V hiši se spominjaj mojega očeta in matere kakor zdaj ali še bolj, ker bom jaz daleč. Ko pa boš videla, da je sinu pognala brada, se omoži, s komer želiš, in zapusti svojo hišo.’

Tako je govoril in zdaj se vse to izpolnjuje. Prišla bo noč, ko bo mene nesrečno doletela osovražena poroka, mene, ki ji je Zevs vzel srečo.

A še nekaj mi s strašno bolečino zadene srce in dušo: snubci nekdaj niso ravnali tako. Tisti, ki želijo zasnubiti plemenito ženo, hčer bogatega moža, in zanjo tekmujejo med seboj, sami pripeljejo govedo in rejene ovce za gostijo nevestinim domačim ter prinašajo bleščeče darove, ne pa brez povračila razjedajo tujega imetja.«

Tako je rekla in plemeniti, mnogo preizkušani Odisej se je razveselil, ker je izvabljala darove od njih in jim z blagimi besedami očarala srce, v mislih pa snovala nekaj drugega.

Antinoj, Evpejtov sin, ji je odgovoril: »Ikarijeva hči, preudarna Penelopa, sprejmi darove, ki jih bo kateri od Ahajcev hotel prinesti sem. Ni namreč lepo zavrniti darila. Mi pa ne pojdemo prej ne na delo ne kam drugam, dokler se ne omožiš z najboljšim med Ahajci.«

Tako je rekel Antinoj in njegov govor jim je ugajal. Vsak je poslal glasnika, naj prinese darove. Antinoju je prinesel veliko, prelepo oblačilo, pisano izvezeno; na njem je bilo dvanajst zaponk, vse iz zlata, s skrbno ukrivljenimi kaveljčki.

Evrimahu je brž prinesel umetelno izdelano ogrlico, zlato, nanizano z jantarjem, bleščečo kakor sonce. Evridamantu so služabniki prinesli dva uhana, vsak s tremi jagodami, podobnimi murvam; iz njiju je sijal čudovit čar.

Iz hiše gospoda Pejzandra, Poliktorjevega sina, je služabnik prinesel ovratnico, prelep nakit. Vsak Ahajec je prinesel drugačno lepo darilo.

Nato se je plemenita žena povzpela v zgornje sobe, služabnici pa sta ji odnesli prelepe darove. Snubci so se obrnili k plesu in ljubkemu petju, se zabavali in čakali, da pride večer.

Medtem ko so se zabavali, jih je zagrnil temni večer. Takoj so v dvorano postavili tri posode za ogenj, da bi jim svetile, vanje pa naložili suh les, že zdavnaj osušen, trd in ravnokar razcepljen z bronom, ter vmes položili trske. Ogenj so izmenoma vzdrževale služabnice potrpežljivega Odiseja. Tedaj jim je sam preudarni, od Zevsa rojeni Odisej dejal: »Služabnice Odiseja, gospodarja, ki je že dolgo zdoma, pojdite v sobe, kjer je častita kraljica. Sedite ob njej, vrtite vretena in jo razvedrite ali pa z rokami mikajte volno. Jaz bom vsem tukaj skrbel za luč.

Tudi če bodo hoteli čakati lepo ustoličeno Zoro, me ne bodo utrudili, saj sem vajen mnogo prestati.« Tako je rekel, one pa so se zasmejale in spogledale.

Lepolična Melanto ga je nesramno oštela. Bila je Dolijeva hči, vzredila pa jo je Penelopa, jo negovala kakor lastnega otroka in ji za veselje dajala igrače. Kljub temu v srcu ni čutila Penelopine žalosti, temveč je ljubila Evrimaha in z njim legala.

Odiseja je oštela z žaljivimi besedami: »Nesrečni tujec, gotovo te je ob pamet! Zakaj ne greš spat v kovačnico ali v kako javno zavetišče, temveč tukaj toliko govoriš, predrzno med množico mož, in te ni prav nič strah? Ti je vino zmešalo glavo ali pa si vedno takšne pameti, da govoriš prazne reči?

Se ti je zmešalo, ker si premagal potepuha Ira? Pazi, da kmalu ne vstane kdo drug, boljši od Ira, ki te bo s krepkimi pestmi pretepel po glavi in te vsega krvavega vrgel iz hiše!«

Preudarni Odisej jo je mrko pogledal in dejal: »Takoj grem k Telemahu, psica, in mu povem, kaj govoriš, da te pri priči razseka na kose!«

S temi besedami je prestrašil ženske. Odšle so skozi dvorano in vsaki so se od strahu zašibila kolena, saj so mislile, da govori zares.

Sam pa je stal ob gorečih posodah in skrbel za svetlobo, gledal vse navzoče; srce mu je v prsih preudarjalo druge reči, ki niso ostale neizpolnjene.

Atena ni dovolila, da bi se ponosni snubci povsem vzdržali žalitev, ki ranijo srce, da bi bolečina še globlje segla v srce Odiseja, Laertovega sina. Evrimah, Polibov sin, je začel govoriti, se norčeval iz Odiseja in zabaval tovariše.

»Poslušajte me, snubci slavne kraljice, da povem, kar mi veleva srce v prsih! Ta mož ni prišel v Odisejevo hišo brez božje pomoči. Zdi se mi namreč, da sij bakel prihaja naravnost z njegove glave, saj na njej nima niti enega lasu!«

Tako je rekel, nato pa nagovoril Odiseja, rušilca mest: »Tujec, bi hotel delati pri meni, če te najamem, na oddaljenem koncu posestva — dobil bi pošteno plačilo —, zlagati kamnite ograde in saditi visoka drevesa?

Tam bi ti dajal hrano za vse leto, te oblačil in ti dal obutev za noge. A ker si se že navadil slabih opravil, ne boš hotel prijeti za delo, temveč raje beračiš med ljudstvom, da lahko krmiš svoj nenasitni trebuh.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Evrimah, ko bi midva tekmovala pri delu spomladi, ko so dnevi dolgi, na travniku, in bi imel jaz dobro ukrivljen srp, ti pa enakega, da bi se preizkusila pri delu brez hrane vse do trdega mraka, trave pa bi bilo dovolj!

Ali pa ko bi imela za oranje najboljša vola, rdečkasta, velika, oba dobro napasena, iste starosti, enako močna in polna moči, njivo za štiri dni oranja, grude pa bi se vdajale plugu: tedaj bi videl, ali znam potegniti nepretrgano brazdo.

In ko bi Kronov sin danes od kod sprožil vojno, jaz pa bi imel ščit in dve sulici ter vso bronasto čelado, ki bi se mi prilegala ob sencih, bi me videl med prvimi bojevniki in mi ne bi več očital trebuha.

Toda silno si objesten in tvoje srce je trdo. Zdi se ti, da si velik in močan, ker se družiš le z maloštevilnimi in nič kaj izvrstnimi možmi.

Ko pa bi Odisej prišel in se vrnil v domačo deželo, bi se ti vrata, četudi tako široka, zdela preozka, ko bi bežal skozi preddverje na plano.«

Tako je rekel in Evrimah se je v srcu še bolj razjezil. Mrko ga je pogledal in ga nagovoril s krilatimi besedami: »Bednik, takoj ti nakopljem nesrečo, ker tako govoriš, predrzno med množico mož, in te ni prav nič strah! Ti je vino zmešalo glavo ali pa si vedno takšne pameti, da govoriš prazne reči?

Se ti je zmešalo, ker si premagal potepuha Ira?« S temi besedami je zgrabil pručko; Odisej pa se je iz strahu pred Evrimahom spustil k kolenom Amfinoma z Dulihija. Evrimah je zadel točaja v desno roko; vrč je z ropotom padel na tla, točaj pa je zastokal in se zgrudil vznak v prah.

Po senčni dvorani je med snubci završalo in kdo je pogledal soseda ter dejal: »Ko bi ta tujec med potepanjem poginil kje drugje, še preden je prišel sem! Potem nam ne bi povzročil toliko hrupa.

Zdaj se prepiramo zaradi beračev in od dobre gostije ne bo več nobenega veselja, saj zmaguje tisto, kar je slabše.« Tedaj jim je spregovoril še silni Telemah: »Nesrečniki, divjate in ne morete več krotiti v sebi jedi in pijače! Gotovo vas razvnema kateri od bogov.

Zdaj, ko ste se dobro najedli, pojdite domov spat, kadar vam je volja; jaz ne preganjam nikogar.« Tako je rekel in vsi so se ugriznili v ustnice ter se čudili Telemahu, ker je tako pogumno govoril.

Tedaj je med njimi spregovoril Amfinom, slavni sin Nisa, kralja iz Aretijevega rodu: »Prijatelji, nihče naj se ne jezi in z osornimi besedami ne napada tega, kar je bilo pravično povedano. Ne trpinčite ne tujca ne katerega drugega od služabnikov v hiši božanskega Odiseja.

Dajmo, naj točaj najprej napolni čaše, da opravimo pitno daritev in odidemo domov spat. Tujca pa pustimo v Odisejevi dvorani Telemahu v oskrbo, saj je prišel v njegovo hišo.«

Tako je rekel in vsem je bil njegov govor všeč. Junaški Mulij jim je v mešalni posodi zmešal vino; bil je glasnik z Dulihija in Amfinomov služabnik. Stopal je k vsakemu in jim ga razdelil; oni pa so blaženim bogovom opravili pitno daritev in pili medeno sladko vino.

Ko so opravili daritev in popili, kolikor jim je srce želelo, je vsak odšel v svojo hišo spat.