Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Ko je gospod Midō, cesarski regent, dal zgraditi tempelj Hōjōji, ga je obiskoval vsak dan. Imel je belega psa, ki mu je bil zelo pri srcu; ta se ni nikoli ločil od njega in ga je povsod spremljal. Nekega dne je šel kakor po navadi z njim, a ko je regent hotel skozi tempeljska vrata, mu je pes zastavil pot, tekal pred njim in lajal, kakor da mu hoče preprečiti vstop. »Kaj pa je to?« se je začudil regent, stopil iz voza in hotel vstopiti peš. Toda pes ga je zgrabil za rob oblačila in ga vlekel nazaj, da bi ga zadržal. »Za tem se gotovo nekaj skriva,« je dejal regent. Ukazal je prinesti stol, sedel nanj in poslal po Seimeija, naj nemudoma pride. Seimei je takoj prihitel. »Kaj pomeni to nenavadno vedenje?« ga je vprašal regent. Seimei je nekaj časa vedeževal, nato pa odgovoril: »Na poti je zakopan predmet, s katerim vas je nekdo hotel uročiti. Če bi šli čezenj, bi vas doletela nesreča. Pes ima nadnaravne sposobnosti in vas je posvaril.« »Kje pa je zakopan? Pokaži mi,« mu je velel regent. »Nič lažjega,« je odvrnil Seimei. Še nekoliko je vedeževal, nato pokazal na neko mesto in rekel: »Tukaj je.« Regent je ukazal kopati. Ko so izkopali približno pet čevljev globoko jamo, so res našli predmet, prav kakor je bilo napovedano. Dve lončeni skodeli sta bili položeni druga na drugo in navzkriž povezani z rumeno papirnato vrvico. Ko so ju odprli, v njiju ni bilo ničesar; le na dnu ene je bila s cinobrom napisana ena sama pismenka. »Razen mene ni nikogar, ki bi poznal to veščino,« je dejal Seimei. »Morda je to delo meniha Dōme. Poizvedel bom.« Iz nedrja je vzel list papirja, ga zvil in zavezal v podobo ptice, nad njim izrekel urok ter ga vrgel v zrak. V hipu se je spremenil v belo čapljo in odletel proti jugu. »Pojdi pogledat, kje se bo ta ptica ustavila,« je naročil služabniku in ga poslal za njo. Ptica je poletela skozi dvokrilna zložljiva vrata stare hiše blizu križišča Rokujō Bōmon in Madenokōji. Gospodar hiše je bil star menih; nemudoma so ga zvezali in privedli pred regenta. Ko so ga vprašali, zakaj ga je hotel uročiti, je priznal, da je to storil na prigovarjanje gospoda Akimitsuja, levega ministra iz Horikawe. »Za takšno dejanje bi te morali poslati v izgnanstvo, vendar krivda ni tvoja, Dōma,« je odločil regent. Posvaril ga je, naj česa takega nikoli več ne stori, in ga dal odgnati v njegovo rodno provinco Harima. Ta gospod Akimitsu je po smrti postal maščevalen duh in s svojim prekletstvom nadlegoval gospoda Midōja in njegove bližnje, zato so mu pravili Zli duh levega ministra. Psu pa je bil regent odtlej še bolj naklonjen, tako pripovedujejo.