Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Po teh besedah je rečni bog umolknil. Čudežni dogodek je vse prevzel; toda Iksionov sin se je posmehoval verujočim, saj je preziral bogove in bil predrznega duha. »Izmišljotine pripoveduješ, Aheloj, in bogovom pripisuješ preveliko moč,« je rekel, »če meniš, da lahko dajejo in jemljejo podobe.« Vsi so osupnili in nihče ni odobraval takšnih besed, še najmanj Leleks, zrel po razumu in letih, ki je takole spregovoril: »Neizmerna je moč neba in meja ne pozna; vse, kar so nebeščani hoteli, se je zgodilo.

Da boš manj dvomil: ob lipi raste hrast na frigijskih gričih, obdan z nizkim zidom. Sam sem videl ta kraj; Pitej me je namreč poslal v Pelopovo deželo, kjer je nekoč vladal njegov oče. Nedaleč od tam je jezero; nekoč je bila to naseljena zemlja, zdaj pa so vode polne ponirkov in močvirskih lisk. Tja je prišel Jupiter v človeški podobi, z očetom pa tudi Atlantov vnuk, nosilec glasniške palice, ki je odložil krila.

Obiskala sta tisoč domov, proseč za zavetje in počitek, tisoč domov so zapahnili pred njima. Le eden ju je sprejel, resda majhen, krit s slamo in močvirskim trstičjem; v njem sta pobožna starka Bavkida in enako stari Filemon združila svoji življenji že v mladih letih, v tej isti koči sta se postarala; revščino sta sprejemala in si jo tako lajšala, saj sta jo prenašala brez grenkobe.

Vseeno je, ali tam iščeš gospodarje ali služabnike: vsa hiša sta onadva, sama ubogata in sama ukazujeta. Ko sta torej nebeščana prispela do skromnega doma in s sklonjeno glavo stopila skozi nizka vrata, jima je starec postavil sedež in ju povabil, naj si odpočijeta, prizadevna Bavkida pa je nanj razgrnila grobo tkanino. Nato je na ognjišču razgrebla mlačni pepel in obudila včerajšnji ogenj; podžigala ga je z listjem in suhim lubjem ter ga s svojim starkinim dihom razpihala v plamene.

Izpod strehe je prinesla razcepljene trske in suhe veje, jih nalomila in položila pod majhen bronast kotliček. Zelenjavi, ki jo je njen mož nabral na dobro zalitem vrtu, je obrezal liste; ona pa je z dvorogimi vilami snela počrneli kos svinjskega hrbta, ki je visel s črnega trama, od dolgo hranjenega mesa odrezala majhen košček in ga mehčala v vreli vodi. Medtem sta s pogovorom krajšala čas in skrbela, da gosta nista občutila čakanja. Tam je bilo korito iz bukovega lesa, ki je za trdni ročaj viselo na žeblju.

Napolnila sta ga z mlačno vodo, da bi si gosta v njem osvežila ude. Sredi sobe je bila blazina iz mehkega ločja, položena na ležišče in tako dalje. Razrahljala sta blazino iz mehkega rečnega ločja, položeno na posteljo z vrbovim ogrodjem in nogami. Pogrnila sta jo s pregrinjalom, ki sta ga navadno razgrnila le ob praznikih; toda tudi to je bilo ceneno in staro, povsem primerno za vrbovo posteljo.

Bogova sta legla k jedi. Starka si je podvezala obleko in s tresočimi rokami pristavila mizo, toda njena tretja noga je bila prekratka. Z lončeno črepinjo jo je izravnala. Ko je podložena črepinja odpravila nagib, je ravno ploščo otrla z zeleno meto. Nanjo je postavila dvobarvne olive čiste Minerve in jesenske drenulje, vložene v tekočo vinsko usedlino, radič, redkev in kepo sesirjenega mleka ter jajca, ki so se počasi pekla v ne prevročem pepelu, vse v lončenih posodah. Nato je pristavila iz istega »srebra« izdelan okrašeni vrč in bukove čaše, po notranjosti premazane z rumenim voskom.

Ni trajalo dolgo, ko so z ognjišča prišle tople jedi; znova sta prinesla vino, ki se ni dolgo staralo, nato pa ga nekoliko odmaknila, da sta naredila prostor poobedku. Tu so bili orehi, tam suhe fige med nagubanimi datlji, slive in dišeča jabolka v širokih košarah ter grozdje, nabrano s škrlatnih trt. Sredi vsega je bilo svetlo satje. Vsemu pa sta dodala prijazna obraza in vnemo, ki ni bila ne mlačna ne skopa.

Medtem sta opazila, da se vrč, iz katerega sta tolikokrat zajela, sam od sebe polni in da vino samo narašča. Osupla nad čudežem sta se prestrašila; Bavkida in plašni Filemon sta z dlanmi, obrnjenimi proti nebu, začela moliti in prosila odpuščanja za skromno hrano in borno pogostitev. Imela sta eno samo gos, čuvajko njunega drobnega doma; gospodarja sta jo nameravala zaklati za božanska gosta.

Ta pa je, urna na perutih, utrujala od starosti počasna starca in se jima dolgo izmikala, dokler ni nazadnje pribežala k samima bogovoma. Nebeščana sta prepovedala, da bi jo ubila, in rekla: »Bogova sva; brezbožna soseščina bo plačala zasluženo kazen, vama pa bo dano ostati neprizadetima ob tej nesreči. Le zapustita svoj dom, sledita najinim korakom in se z nama povzpnita na goro.« Oba sta ubogala in se, oprta na palici, trudoma pomikala po dolgem pobočju.

Od vrha ju je ločevalo še toliko, kolikor lahko preleti enkrat izstreljena puščica; ozrla sta se in videla, da je vse drugo potopljeno v močvirje, le njun dom je ostal. Ko sta se temu čudila in objokovala usodo sosedov, se je stara koča, premajhna celo za svoja dva gospodarja, spremenila v svetišče: razcepljene opornike so nadomestili stebri, slamnata kritina se je zlato zasvetila in prikazala se je pozlačena streha, izrezljana vrata in tla, prekrita z marmorjem.

Tedaj je Saturnov sin z blagim glasom takole spregovoril: »Povejta, pravični starec in žena, vredna pravičnega moža, kaj si želita.« Filemon je z Bavkido izmenjal nekaj besed, nato pa bogovoma razodel njuno skupno odločitev: »Prosiva, da bi bila vajina svečenika in skrbela za vajino svetišče; in ker sva leta preživela v slogi, naj naju oba vzame ista ura, da nikoli ne bi videl groba svoje žene in da tudi njej ne bi bilo treba pokopati mene.« Želja se jima je izpolnila. Varovala sta svetišče, dokler jima je bilo dano živeti. Ko sta bila že oslabela od let in starosti, sta nekoč stala pred svetimi stopnicami in govorila o usodi tega kraja; tedaj je Bavkida opazila,

da Filemon poganja liste, stari Filemon pa, da se z listjem odeva Bavkida. Že so vrh obeh obrazov rasle krošnje, onadva pa sta si, dokler sta še mogla, izmenjavala besede. »Zbogom, moj ljubi!« »Zbogom, moja ljuba!« sta rekla hkrati, in hkrati je listje zastrlo njuna obraza. Še danes tamkajšnji tinijski prebivalec pokaže sosednji debli, ki sta zrasli iz njunih teles.

To so mi pripovedovali verodostojni starci — saj niso imeli razloga, da bi me hoteli varati; sam sem videl vence, viseče z vej, in ko sem nanje položil sveže, sem rekel: »Naj bodo bogovi pod varstvom bogov in naj bodo čaščeni tisti, ki so jih častili.««