Prevod
Nekoč je živel potujoči asket, ki je na svojih poteh prišel v deželo Settsu. Ko se je zvečerilo, je naletel na velik, star tempelj po imenu Ryūsenji, v katerem ni bilo žive duše. Čeprav to ni bil kraj, kjer bi sprejemali popotnike na prenočevanje, v bližini ni bilo drugega zavetja. »Kaj naj storim?« si je mislil, odložil popotno culo, stopil noter in sedel. Sedé je izgovarjal urok božanstva Fudō, ko je nekako okoli polnoči zaslišal množico bližajočih se glasov. Pogledal je in zagledal kakih sto postav, vsako z lučjo v roki, ki so se nagnetle v tempeljsko dvorano. Ko so prišle bliže, je videl, da imajo nekatere le po eno oko in da so najrazličnejših podob. To niso bili ljudje, temveč grozljiva bitja. Nekaterim so rasli rogovi, njihove glave pa so bile strašne, da se jih z besedami ne da opisati. Čeprav ga je bilo groza, ni mogel ničesar storiti, zato je obsedel. Vsa bitja so posedla, le eno ni našlo več prostora. Mahalo je z lučjo, si ga pozorno ogledovalo in reklo: »Na mojem mestu sedi nov častitljivi Fudō! Samo za nocoj se blagovolite preseliti ven.« Z eno roko ga je potegnilo stran in posadilo pod tempeljski napušč. Čez čas so bitja zavpila, da se že svita, in se hrupno odpravila. »Kako grozljiv, kako strašen kraj! Ko bi se le čim prej zdanilo, da bi lahko odšel,« je mislil asket. Nazadnje je le dočakal jutro. Ozrl se je naokrog, toda templja ni bilo nikjer več. Pred njim se je razprostirala neskončna pustinja; ni mogel razločiti, od kod je prišel, nikjer ni bilo shojene steze in ni vedel, kam naj krene. Ves iz sebe je sedel tam, ko so se naposled prikazali jezdeci s številnim spremstvom. Silno se jih je razveselil in vprašal: »Kako se imenuje ta kraj?« »Zakaj pa to sprašujete? Saj ste v deželi Hizen,« so mu odgovorili. Ob teh besedah je pomislil, da je to zares neverjetno, in jim podrobno povedal, kaj se mu je zgodilo. Eden od jezdecev je dejal: »To je pa res nenavadno! Celo za deželo Hizen je ta okraj daleč v notranjosti. Mi gremo v upravnikovo rezidenco.« Asket se je razveselil in rekel: »Ker ne poznam poti, bi šel z vami vsaj do ceste.« Odpravil se je z njimi in pokazali so mu, kako naj se od tam vrne v prestolnico. Nato je poiskal ladjo in se vrnil v Kjoto. Tam je ljudem pripovedoval: »Nekaj zares strašnega se mi je primerilo. Prenočeval sem v templju Ryūsenji v deželi Settsu, ko so prišli demoni. Ker jim je bilo pretesno, so rekli: ‘Novi častitljivi Fudō, blagovolite za kratek čas sesti pod kap!’ Nato me je eden pograbil in odnesel ven. Mislil sem, da me je posadil pod napušč, pa sem se znašel v odročnem okraju dežele Hizen. Takšno čudo sem doživel!« Tako je menda pripovedoval po vrnitvi v prestolnico.
